Pomembno je, da spregovorimo o sindromu praznega gnezda. Veliko staršev se sooča s stisko, ko otroci odidejo od doma. Pomembno je, da se zavedajo, da je do neke mere normalen pojav. Če se stiska povečuje, pa je dobro poiskati pomoč.
Čeprav si starši želijo, da njihovi otroci odrastejo in se osamosvojijo, je njihova selitev od doma za mnoge starše velik stres. "Prazno gnezdo" nemalokrat prinese potrtost, žalost, tesnobnost, izgubo smisla. Gre za veliko spremembo v življenju družine, zato so tovrstni občutki do neke mere pričakovani in normalni. Kako si lahko pomagamo sami in kdaj poiskati pomoč?
Mladi v Sloveniji se sicer odseljujejo relativno pozno. Razlogov za to je več. Eden od njih je tudi "osrediščenost slovenskih družin na otroke", kar ima tako za starše kot za otroke lahko visoko ceno. Posledica pa je lahko ne prazno, ampak "nagneteno gnezdo".
Marjeta iz Štajerske pravi, da ji je težko, ko pride v prazno hišo. “Prej, ko so bili otroci doma, mi je bila hiša premajhna, zdaj mi je prevelika.” Ker sta bila kot mlada starša v stanovanjski stiski, sta z možem zgradila dovolj veliko hišo, da bi lahko vsak od treh sinov imel dovolj veliko sobo za prvih nekaj let, preden bi rešil svoj stanovanjski problem. “Zdaj ugotavljava, da verjetno nihče ne bo živel tukaj in da bova sama. Včasih kar gledam, v kateri kot hiše naj se dam. Kaj bomo s toliko prostora? O tem bi morala razmišljati, a še ne morem.”
Podobno izkušnjo ima Marija s Primorske. Kljub stiski se je zavedala, da je odhod od doma za njena odraščajoča otroka to, kar najbolj potrebujeta. “Lepo je, če imaš na vrtu posajene rože in jih gledaš, kako cvetijo. A če te rože presadiš nekam, kjer imajo več sonca, svetlobe, prostora in kisika, zacvetijo še lepše. Tako sem razmišljala tudi ob odhodu otrok. Po eni strani sta mi res strašno manjkala, po drugi strani pa sem tudi vedela, da je tako prav. Da živita svoje življenje, se učita in spoznavata nove stvari in da je to zanju najbolje.”
Potrtost in izguba smisla
Krizi, ki jo opisujeta sogovornici, psihologi pravijo sindrom praznega gnezda. Kot pravi klinična psihologinja Katja Belšak z Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana, gre za pojav, ki odraža normalno prilagajanje na novo življenjsko obdobje tako staršev kot otrok. Ob tem dodaja, da je izkušnja, ko otroci zapuščajo dom, za starše včasih še posebej čustveno zahtevna.
“Starši lahko postanejo potrti, lahko se počutijo osamljeni, po odhodu otrok lahko žalujejo, čutijo izgubo. Lahko so tesnobni in jih bolj skrbi za dobrobit otrok v tem novem obdobju, ko več ne živijo tam, kjer je bil dolgo njihov dom. Lahko občutijo izgubo smisla v življenju. Lahko se tudi povečajo napetosti v partnerskem odnosu,” pojasnjuje.
Odhod otrok od doma v vsakem primeru predstavlja veliko spremembo v življenju, poudarja Belšak. Normalno je, da se (predvsem) starši v tem obdobju soočajo z občutki potrtosti.
Kdaj je odhod otrok še posebej zahteven
Za nekatere družine je sicer ta prehod lažji, pri drugih pa so stiske posebej velike. To se zgodi predvsem v družinah, kjer so bili odnosi že prej problematični. “Če je bil odnos med staršem in otrokom prej stabilen in z varno navezanostjo otroka na starša, bo ta prehod stekel z nekaj potrtosti, ne bo pa imel posledic za stabilno čustvovanje obeh vpletenih, torej starša in otroka. Če pa je bil njun odnos konflikten, morda sovražen ali pa odvisen, potem bo prehod za obe strani zelo težek,” opozarja Belšak.
V takšnem primeru se pri otrocih lahko pojavijo občutki krivde, da so zapustili starša in da ta ne bo mogel brez njih funkcionirati, pri staršu pa se lahko pojavijo hudi občutki zapuščenosti, strah jih je samote in otrokom zamerijo njihov odhod, pojasni psihologinja. “Skušajo jih povleči nazaj, jih pogosto kličejo, želijo, da jih redno obiskujejo ali da jim otroci rešujejo raznorazne njihove težave. In jim pravzaprav ne dajo dovoljenja, da odrastejo in živijo samostojno.” Sogovornica poudarja, da so to pogosto starši, ki so odvisni od svojega otroka in so ga v času odraščanja vpeli v odnos, v katerem so bile vloge glede tega, kdo skrbi za koga, obrnjene.
Večje težave imajo pogosto tudi starši, ki so za otroka skrbeli sami, tisti, ki so imeli oziroma imajo konfliktni partnerski odnos, pa tudi tisti, ki jim je starševstvo predstavljalo skoraj celotno identiteto in morda nikoli niso bili zaposleni, še pojasnjuje.
Kdaj poiskati pomoč
Ko nastane prazno gnezdo, ni nič neobičajnega, če smo nekoliko žalostni, potrti, tesnobni … Ker tako velika sprememba terja prilagajanje, si moramo dati čas in ne pričakovati prehitro preveč od sebe, pravi psihologinja Katja Belšak.
“Če so ta čustva izrazitejša, je del pomoči že v tem, da to prepoznamo, da razumemo, kaj se nam dogaja in da se o tem lahko pogovarjamo s partnerjem, prijatelji. In da se usmerimo ravno na tisto, za kar prej nismo imeli časa – na prostočasne aktivnosti, na obujanje starih odnosov, na vzpostavljanje novih prijateljstev, na ponovno večjo povezanost v partnerskem odnosu, …”
Če pa je stiska ob odhodu otrok hujša, je treba poiskati strokovno pomoč, opozarja sogovornica.
Celoten članek "Grozno je, ko se vračaš domov v prazno hišo” preberite na N1
- Preberite si še: Zakaj otroci v odrasli dobi pretirano skrbite za svoje starše?