Strah pred biti sam

Da ne bi bili v življenju sami, smo ljudje pripravljeni narediti in žrtvovati marsikaj, včasih tudi sebe, svoje duševno in telesno zdravje. Biti sam, ne v odnosu – partnerskem, starševskem –, je za številne eden izmed največjih strahov v življenju. Danes je še toliko pogostejši, ker se ljudje odločajo za ločitve, s tem pa tudi za čas, ko bodo sami.

18. 6. 2011

V tem času se prebudi temeljni človekov strah. Bom zdaj vse življenje sama? Kako bom našla partnerja, ki me bo ljubil in spoštoval? Sem tega vredna? Kaj, če se mi znova zgodi boleč star scenarij, poln bolečine, strahov in solza?

Odraslega človeka v obdobju po koncu odnosa preplavi strah kot nekoč, ko je bil otrok, pa ob njem ni bilo staršev, da bi ga potolažili, zato se je moral potolažiti sam.

Lahko si je celo domišljal, da so starši za vedno nekam odšli, ko se je znašel v tem nepredvidljivem strahu in ko ga je obšla groza. Čustvo se je zapisalo v čustveni spomin otroka in se nato pri ločevanju odraslih ponovi pri slehernem, če si ga le dovoli začutiti.

Za številne je ta strah tako ogrožajoč in nevaren, da se mu poskušajo na različne načine izogniti.

Razmeroma hitro se spustijo v nove partnerske odnose, za katere se kaj hitro izkaže, da so zelo podobi staremu. A ljudje raje vztrajajo v odnosu, pa naj bo kakršenkoli že, kot da bi svoji osamljenosti in strahovom pogledali v oči.

Nekateri se prepustijo spolnim užitkom in postanejo čustveno zavrti, saj jih je preteklost naučila, da bližina pomeni tudi bolečino. Nekateri zapadejo v različne vrste odvisnosti: alkohol, igre na srečo, hrano, odvisnosti od računalniških iger, spletnih klepetalnic in družabnih omrežij, kjer med drugim iščejo morebitne partnerje.

Težko je zlasti odraslim ženskam, ki so bile v čustvenem ali materialnem smislu odvisne od nekdanjega partnerja, po koncu odnosa pa so morale postati čustveno in materialno samostojne, neodvisne, mnogokrat z nižjimi plačami in utesnjujočim občutkom, da so za številne stvari same in da ne vedo, kako bodo zmogle. Zato razmišljajo tudi o vrnitvi v stari odnos. Pa ne zato, ker bi tam spet ugledale tisto pravo ljubezen, ampak ker je bilo takšno življenje v številnih pogledih lažje.

Ne hrepenijo po ljubljeni osebi kot po človeku, ki izpolnjuje njihove najgloblje čustvene potrebe in razdaja ljubezen, ne, kvečjemu prezirajo ga in ga ne spoštujejo. Hrepenijo po nekdanji navidezni varnosti, ki jo je ta odnos zagotavljal. Tam ni bilo tako močnega strahu, da so same, neljubljene, da bodo ostale same, da ni nikogar, ki bi jih pohvalil, oboževal, delil z njimi čas in čustva.

Iz strahu pred biti sam se oblikujejo visoke stavnice. Ljudje celo raje zastavijo svoje duševno ali telesno zdravje, kot da bi končali nesrečne odnose. Po desetletjih nesreče in bolečin v odnosu se pojavijo motnje razpoloženja, ena izmed najpogostejših je depresija, poleg te pa še tesnobne motnje, odvisnosti, nasilje, prevare, pa tudi bolezni, kot so rak, rane in ciste v različnih delih telesa.

To je le nekaj davkov, ki jih moramo plačati v takšnem odnosu. Nekateri šele takrat spoznajo, kje tičijo vzroki za naštete težave in bolezni, ter prevrednotijo svoje dosedanje življenje, postavijo cilje za naprej.

Prevrednotijo pa tudi svojo vrednost, ki jo doživljajo ob drugih osebah. Spet drugi v svojem razmišljanju nikoli ne sežejo globoko.

Ker smo ljudje bitja odnosov, bi zanje naredili marsikaj.

A človek lahko raste le, če se sooča sam s seboj in s svojimi notranjimi strahovi, bolečinami, travmami. Zbrati mora pogum, da strahovom pogleda nevarnost v oči in reče, da se bo s tem spoprijel, da bo najverjetneje bolelo in bo težko, a ga bo tudi okrepilo in obogatilo, ne oropalo. In ko bo to predelal, bo bolj pogumen človek, ki bo imel tudi rad sebe.

Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije