Stres in življenje v iztirjeni družbi

Maja Megla je po izidu knjige Stres, kuga sodobnega časa lansko poletje prejela na stotine pisem z obupanimi zgodbami in skorajda klici na pomoč z boleznijo zaznamovanih ljudi. Iskali so izhod, rešitve, vzpodbudne besede in upanje. Preberite, kaj svetuje.

Stres in življenje v iztirjeni družbi (foto: Profimedia) Profimedia
8. 4. 2019

Ko sem se jeseni podala po slovenskih knjižnicah s predavanjem o stresu, ni bil neposreden stik z ljudmi prav nič drugačen od pisanja neznanih bralcev. Dodajale so se le nove grenke zgodbe o isti tematiki: o družbenih pritiskih, negotovosti preživetja, krvoločnih medčloveških odnosih, o izživljanjih na delovnem mestu (mobing), brezpravnem prekarnem garanju (pogodbenem delu) za pičli zaslužek brez elementarnega socialnega varstva, o izgubah služb, brezposelnosti. Če ste med tistimi, ki to doživljate, vedite, da niste sami, niste problematični, niste leni, niste nesposobni. Družba je povsem iztirila in vsi mi skupaj  z njo.

 

Zgodbe ljudi

Naj ponazorim na nekaj primerih.

Mlada mamica ima moža in tri otroke. Oba delata v prekarnem odnosu kot honorarna, pogodbena delavca. Če zbolita, nimata socialnega varstva. Izpada dohodka nihče ne nadomesti. Nista zaposlena, ker ne bi hotela. Njune stroke preprosto ne zaposlujejo. Honorarji so pičli. Imata tri otroke, za katere morata poskrbeti. Garata, da preživita družino. Najprej je zrušilo moža v izgorelost (burnout), ki je ena od fantomskih sodobnih bolezni, ko se ljudje zgarajo kot stara kljuseta. Izgoreli od utrujenosti spijo dneve in noči. Ne morejo se spočiti in si nabrati novih moči. Leto kasneje je mlademu očku sledila še dvojno obremenjena mamica. Dva pogodbeno zaposlena mlada človeka s tremi otroci sta oba pristala v izgorelosti, ki je bolezen skrajne izčrpanosti (!).

Kot ocenjuje uradna medicina, je regeneracijska doba od tri do sedem let. Seveda se lahko na noge postavite že mnogo prej, vendar vas bo vsak, četudi kratkotrajen čezmeren napor ohromil in izčrpal. Močno boste morali paziti, kako boste razporejali svoje moči. Življenje se vam bo povsem spremenilo.

Slovenijo na leto zapusti 8000 državljanov

Si lahko mlada starša privoščita počitek in regeneracijo? Seveda ne! Kdo bo poskrbel za tri otroke? In kdo bo zaslužil za preživetje? Povsem sta obupana. Oba mlada starša sta »prekarca«, brez rednega delovnega razmerja in živita v negotovosti preživetja. V naši družbi takšna negotovost spodnaša temelje socialne varnosti. In v njej živijo tisoči, predvsem mladi, ki ne dobijo zaposlitve in se udinjajo za mizerne honorarje. Zato bežijo v tujino. Kot kažejo podatki, Slovenijo zapusti 8000 Slovencev na leto!!! (Vir: Dnevnik, https://www.dnevnik.si/1042747925).

Najpogosteje gre za mlade ljudi, stare od 25 do 34 let, od katerih jih ima kar 40 odstotkov višjo ali visokošolsko izobrazbo. Večina teh izobraženih, strokovnih kadrov, katerih brezplačno šolanje je stalo državo na desetine tisoče evrov, v tujini tudi ostane.  

Odtekajo nam možgani, znanje, strokovnjaki.

Stres v delovnih okoljih

Se zaposlenim v podjetjih, kjer prejemajo redno plačo in so varni ter preskrbljeni, četudi zbolijo, godi kaj bolje? Seveda ne. Zaposleni v slovenskih podjetjih in ustanovah, celo univerzitetnih, pričajo o krutih medčloveških odnosih, epidemiji izživljanja nadrejenih nad podrejenimi (mobing), ustrahovanju, trpinčenju, omalovaževanju. Mobing je težko dokazati. Velikokrat se odvija skrito, med štirimi očmi, brez pisnih dokumentov. Mnogi, ki so se uprli, so bili kaznovani. Pogost pojav je tudi ta, da se kolegi od »žrtve« umaknejo in jo izločijo iz svoje sredine v strahu, da bi zaradi druženja z njo postali zaznamovani tudi sami. Ljudje v službe hodijo kot na bojišča in med sovražnike.

Sledeča zgodba se je zgodila v ugledni in cenjeni univerzitetni ustanovi. V neki pisarni, kjer so delale ženske, so vse zbolele za rakom. Njihov kolega, moški, ki mu je bila ta slučajnost nenavadna, tolikšna gostota zlovešče bolezni pri vseh osebah v isti pisarni, je delovne pogoje malce raziskal. Ugotovil je, da so pod pisarno, v kateri ženske preživijo tretjino dneva, generatorji. Izvedli so meritve in ugotovili, da je prostor  močno kontaminiran s sevanjem. Nato so naročili strokovno ekspertizo na Institutu Jožef Štefan, ki je izsledke potrdila. Ustanova je morala izvesti ustrezno zaščito in pod pisarno namestiti zaščitni baker. Moški je pri vodji ustanove padel v tolikšno nemilost, da je zaradi nevzdržnih razmer in šikaniranja zapustil službo.

Kako  prepoznati nasilje

Dobro je vedeti, kaj vse je mobing. Gre za verbalno, psihično in čustveno nasilje nad sodelavcem in zavestno škodovanje njegovemu kariernemu razvoju. Kaže se recimo v razvrednotenju njegovega dela, nenehnem kritiziranju, grožnjah (besednih ali pisnih), posmehovanju njegovemu zasebnemu življenju, stalnem prekinjanju pri komunikaciji, zmanjševanju možnosti, da bi se zaposleni profesionalno izkazal in napredoval, odrekanju dela zaposlenemu ali pa dodeljevanju manj pomembnega in neustreznega dela, v sistematičnem prekomernem nalaganju dela in zadolžitev idr.

Kako se odzovejo žrtve? Različno! Pogosto mnogo let tiho trpijo, iščejo razloge pri sebi, se pogrezajo v sram. Vodstvene osebe, ki so se izživljale, ostanejo na svojih delovnih mestih. Slovenija je tako majhna, da zapustiti svojo službo pogosto pomeni zapustiti svoj poklic, saj v nekaterih strokah sploh nimamo možnosti izbire. Zapustiti svoj poklic pa pomeni opustiti vse, kar si zgradil, celoten kapital znanja, ki si ga pridobil, način življenja, ki si ga vzpostavil, se na novo ustvariti, v novega človeka z novo identiteto. Kam naj recimo odidejo profesorji na univerzah ali zdravniki specialisti v kliničnem centru, če pristanejo na oddelku s skrhanimi medčloveškimi odnosi, druge institucije od te, v kateri so, pa v državi ni? Okoliščine mobinga so zato mnogo bolj zapletene od tega, da ga je treba prepoznati in se mu zoperstaviti.

Mobing se običajno odvija skrito, iz oči v oči, brez prič. Kolegi zanj vedo, vendar molčijo in gledajo vstran. Ljudje se prijavam izogibajo, ker ga je izredno težko dokazati. Tako kot spolno nadlegovanje! Prič ni. In tudi: neposlušnost avtoritetam nas stane karier, obstoja, ogrozi preživetje. Zato ljudje molčijo. Ali pa prikimavajo.

Ključno je zavedanje, da mobing ne bo minil in izpuhtel. Potrebno se mu je upreti. 

Energijo, ki jo je doslej žrtev vlagala v strategije vsakodnevnega preživetja v nasilnem odnosu, mora usmeriti v strategije izhoda iz nasilja! Zapomnite si! Mobing je mogoč le zato, ker ga vaši kolegi dopuščajo. Enako, kot si v družini zatiskajo oči pred incestom ali fizičnim nasiljem. Ne odlašajte. Poiščite pomoč strokovnjakov. In – ne čakajte! Stvari se ne umirijo. Poglobijo se. Ukrepajte! Tako ali drugače vam bodo uničili kariero

Ti stresi in pretresi pa se v naših možganih nalagajo, seštevajo. Izdolbejo jih. Pustijo opustošenje. Pripeljejo bolezni.

Sla po moči

Če ljudi ne zdelujejo medčloveški odnosi, jih preobremenjenost. Pohlepni in lakomni lastniki jim nalagajo čedalje več dela in zahtevajo višjo storilnost. Ko nekdo odide v pokoj, njegovo delo razdelijo med zaposlene. Ko ukinejo neko delovno mesto, delo zopet prerazporedijo med zaposlene. Delovni pogoji se slabšajo komaj opazno korak po korak in iz meseca v mesec.

Višanje zahtev do zaposlenih se odvija skorajda nevidno, neopazno, po drobtinicah in drobcih, a ko  se ozrete nekaj let v preteklost, se zgrozite nad razliko. Zgodbe o eroziji poklicnih standardov so številne in opazne v različnih poklicih. Bančna uslužbenka pogosto potoži o nalaganju novih obremenitev in zahtev ter pripoveduje o izgorelih kolegih, ki bežijo drugam, če je le mogoče. Pravnica v podjetju je povedala, kako so po upokojitvi kolega njegovo delo preprosto razdelili med zaposlene.

Tudi v novinarskem  poklicu so nam iz leta v leto lastniki višali mesečno normo in zahtevano količino besedil. Postajali smo tipkalni stroji. Tajnice, ki so nekoč skrbele za en sam oddelek, so v nekaj letih dobile kup novih oddelkov. Poznam primer, v katerem je morala oseba prevzeti delo, ki so ga nekdaj opravljali štirje zaposleni (!). Seveda živi pod neznosnimi pritiski, kako bo zmogla, koliko napak bo naredila in kdaj bo zaradi njih lahko izgubila službo. Njen delavnik se je razširil do večera. Nečloveško obremenjevanje je za mnoge lastnike odlično orodje, kako lahko zaposlenim učinkovito zagrenijo življenje in tako globoko uničijo njihovo zdravje, da morajo pobegniti, če se ne želijo do smrti zgarati ali pa pristati v zloveščih boleznih. Lastniki ohranijo čiste roke in human obraz, saj formalno nobenega niso odpustili.

Odvija pa se še en zaskrbljujoč proces. V podjetjih in v strokovnih krogih smo priča razpadu poklicnih standardov, saj pogosto napredujejo poslušni kimavci in ne sposobni ter izkušeni. Ta negativna selekcija se bo rušilno pokazala šele čez čas. Sposobni se pogosto umikajo iz odgovornih funkcij, na katere jurišajo pretežno povzpetniki. Slovenska družba je tudi precej nezdrava. V njej je veliko zlorab in oportunizma. Na lestvici držav s korupcijo in podkupninami zaseda v raziskavah precej visoka mesta. Eno med njimi je leta 2013 naredilo svetovalno podjetje Ernst & Young. V njej je sodelovalo več kot 3.000 članov uprav, nadzornih svetov, direktorjev in njihovih skupin iz 36 držav. Slovenija je pristala na prvem mestu po podkupljivosti, saj so izsledki pokazali, da je podkupovanje običajno za 96 odstotkov slovenskih menedžerjev. (Vir: RTV SLO, https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/slovenija-je-rekorderka-v-korupciji-in-podkupovanju-v-gospodarstvu/308274)

Stanfordski eksperiment

Zakaj pristanemo v takšnih nehumanih okoljih? Ko so hoteli psihologi prodreti v srž človeškega padca v zlo in se dokopati do odgovora, zakaj nastane in kaj ga sproži, je nastal Stanfordski zaporniški eksperiment, zagotovo ena najbolj slovitih psiholoških študij doslej, ki je še danes vir navdiha in interpretacij. Potekal je leta 1971 na Univerzi Stanford v Kaliforniji. Raziskovalno skupino, ki je bdela nad eksperimentom, je vodil psiholog in profesor na univerzi Philip Zimbardo. Želeli so odstreti tančico v skrivnosti človekove »sle do moči«, dobiti vpogled v psihološke spremembe, ki se v ljudeh zgodijo, ko so na pozicijah moči in to moč v sebi tudi doživljajo.

Za eksperiment so zbrali prostovoljce in študente iz urejenih družin, brez kriminalne preteklosti. Bili so skrbno odbrani kot povsem zdravi, stabilni in solidni fantje. Eksperiment naj bi potekal dva tedna, vendar so ga morali po šestih dneh prekiniti, saj so nekateri udeleženci doživljali čustvene travme, pazniki so postali sadistični, zaporniki pa pasivni in depresivni. Obe skupini, tako pazniki kot zaporniki, sta začeli izražati vedenjske vzorce, ki jih običajno uvrščamo med patološke: sadizem, nasilje, degradacija.

Kaj se je zgodilo, da je eksperiment že po pičlih šestih dnevih povsem ušel iz nadzora? Kaj je v ljudeh ali strukturi naše družbe, da nekdo v nekaj dneh iz normalnega človeka postane mučitelj in sadist? Kako in zakaj lahko povsem »normalni« ljudje v določenih okoliščinah razvijejo nezdravo, bolno, patološko vedênje? Zlo je, tako meni Zimbardo, uporaba moči, s katero se ljudi namerno rani psihološko in poškoduje fizično. Zlo ne prihaja »od nekaj gnilih jabolk«, trdi Zimbardo, temveč iz sistemskega problema, ko okolje ljudi vzpodbuja, da postanejo hudodelci.

Stanfordski zaporniški eksperiment je ostal vir navdiha tako za psihologe kot sociologe, za vse, ki se ukvarjajo z zlorabami močmi, družbenim zlom in transformacijami posameznikov iz zdravih povprečnežev v nasilne fanatike.

Posledice

Vsak normalno čuteč človek bo v krvoločnem okolju doživljal močan stres, pretrese in travme. Boleznim, ki so posledice stresa na delovnem mestu, se je začelo posvečati čedalje več pozornosti tako v raziskavah kot tudi v statistikah. Britanska neodvisna institucija HSE (Health and Safety Executive), ki oskrbuje z informacijami o zdravju in varnosti pri delu, je novembra 2017 na svojih spletnih straneh navedla, da je bilo v Britaniji v sezoni 2016/2017 izgubljenih 12,5 milijona delovnih dni zaradi posledic stresa na delovnem mestu, depresij in tesnob (obolelih je bilo 526.000 posameznikov).

Kako pa je v Sloveniji? Kaj pravi statistika? V Sloveniji sicer imamo podatke o vseh boleznih in bolniških odsotnostih, ne spremljamo pa stresa in njegovih posledic. Ena novejših raziskav je nastala leta 2014 na Družbeno-medicinskem inštitutu pri ZRC SAZU (avtorici dr. Lilijana Šprah, Barbara Dolenc).

Podatki so zaskrbljujoči:

• Več kot 30 % Slovencev je nezadovoljnih z razmerami na delovnem mestu

in ima težave z motivacijo za delo ter s produktivnostjo.

• V Sloveniji 38 % zaposlenih doživlja prekomeren stres na delovnem mestu.

• 70 do 80 % vseh obiskov pri zdravniku je povezanih z izpostavljenostjo

prekomernemu stresu v delovnem okolju.

• Raziskava leta 2005: ko je bila v vseh 27 državah Evropske unije narejena

analiza o stresu na delovnem mestu, je najvišje ravni beležila Grčija,

takoj za njo se je uvrstila Slovenija.

• Raziskava leta 2010: 50 % Slovencev je menilo, da njihovo delo negativno

vpliva na zdravje. 42,9 odstotka jih je v zadnjih 12 mesecih trpelo zaradi

splošne utrujenosti.

• Leta 2011: 58 % vprašanih je na vprašanje, »ali se bo število ljudi, ki trpijo

zaradi posledic stresa na delovnem mestu, povečalo,« izbralo maksimalni

odgovor »zelo povečalo«.

• Za Slovenijo navajajo, da več kot 50 % zaposlenih kaže simptome zgodnje

faze izgorelosti (burnout), vsak deseti zaposleni pa doživi skrajno fazo

izgorelosti.

Sprožilci stresa ali t.i. stresorji pa niso samo zunaj nas, v družbi, družinah in v poslovnem okolju, kjer nas doletijo t.i. zunanji stresorji, kot so smrt (v družini, prijatelja, partnerja), izguba službe, izguba družabne mreže, finančna negotovost, razpad zakona/partnerstva, težave z otroki, mobing/izživljanje na delu).

MnogI rušilni stresorji, t.i. notranji stresorji nastajajo v nas samih.  Mi sami jih ustvarjamo in vzdržujemo, hranimo in podpiramo. Ogledali si jih bomo v naslednji številki. V številkah, ki sledijo, bomo proučili mehanizem stresa in bolezni, v katere nas pahne, se podali med vzpodbudne izsledke sodobne nevroznanosti, ki se ukvarja z našimi možgani, ter pregledali številne metode in načine za fizično in psihično regeneracijo.

Izgorelost je bolezen skrajne izčrpanosti. Kot ocenjuje uradna medicina, je regeneracijska doba od tri do sedem let.

Preberite še: Kaj se zgodi, če ne znamo reči ne 

9 znakov, da ste se končno začeli imeti radi 

Besedilo: Maja Megla, novinarka, urednica in publicistka, avtorica uspešnice Stres, kuga sodobnega časa

Foto: Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri