Verjetno ste že kdaj doživeli, kako ste sključeno sedeli s pogledom, obrnjenim v tla in čutili, kako vam gorijo ušesa in lica utripajo v valovih rdeče zadrege. Ko ste se že skoraj sprijaznili, da ta občutek nikoli ne bo izginil, pa je nenadno, kakor val, ki se izgubi na plaži, rdečica pojenjala in izginila skupaj z zadrego. To je zdravi sram, ki nam govori, da smo ljudje nepopolni in delamo napake.
Kaj pa če o sebi mislimo, da smo napaka?
Potem je to strupeni sram, ki ima daljnosežne in razdiralne posledice v vseh področjih človekovega življenja, tako v odnosu do samega sebe, v odnosu do partnerja, prijateljev, sodelavcev in nadrejenih. Sramujemo se lahko svojega telesa, svojih čustev ter se tako počutimo drugačne, osamljene sredi množice ter brez smisla.
Kje se je vse skupaj začelo?
Otroci so čuteča bitja, ki zelo intenzivno in globoko čustvujejo. Kot dojenčki nismo čutili sramu. Zadovoljno smo odkrivali kaj naše telo zmore. Hoteli smo biti videni in slišani, zato da bi bilo za naše potrebe kar najbolje poskrbljeno. Alice Miler piše o dejstvu, da veliko dobrih, prijaznih in predanih staršev čustveno zapusti svoje otroke, tako da jih puščajo same s svojimi čustvi, da se z otroki ne zmorejo povezati. Ko je otrok preplavljen z neprijetnimi čustvi, mu lahko starši rečejo:"Pojdi v sobo in ko se boš pomiril, pridi ven!" Kako naj se otrok zna sam pomiriti?
Ko je otrok zapuščen, ostane sam. Otrok se ne more povezati s staršem in posledično s svojimi čustvi, zato si o starših ustvari fantazijo. Slika si jih v lepih barvah, podobah in sliši mehak zven besed, ki jih tako obupno potrebuje za preživetje. S sanjarjenjem se oddaljuje od resničnosti, ki je neprijetna in se tako ne zmore povezati se v resnične odnose s sošolci in ljudmi iz okolice. Fantazija prevzema vedno večje dele otrokovega življenja, ko začne tudi sebi pripisovati lastnosti, ki si jih želi in tako fantazira in "lepša" tudi sebe.
Tako postopoma izgubi tudi resničen odnos do sebe. Povezati z drugimi se ne zmore, ker nima več stika s svojim avtentičnim jazom. Če je kot otrok bil sprejet samo, ko je ugajal staršem, si je ustvaril lažni jaz in se tako izoliral od resničnega jaza. Posledica je lahko občutek veličastnosti ali potreba po občudovanju za vsako ceno. Zapuščeni otrok od sebe pričakuje popolnost in če je ne doseže postane depresiven. Ko odraste je odvisen od pohval in potrditev drugih ljudi.
Strupeni sram je rezultat nepričakovane izpostavljenosti ranljivosti otrokovega jaza, ki nastopi preden ima otrok meje, da bi se ubranil. Otrok ima občutek, da je viden in izpostavljen, čeprav si tega ne želi in na to ni pripravljen.
Zapuščenost skozi zlorabe
Otroci so egocentrično naravnani in verjamejo, da so za vse krivi sami. Otrok si misli:« Če so moji starši bolni in se vedejo noro, kako bom preživel? Nekaj mora biti narobe z menoj, drugače se do mene ne bi tako obnašali!«
Sramotne izkušnje kot so ignoriranje, kritiziranje, posmehovanje, vpitje, udarci povzročijo nezaupanje vase in ko se strupeni sram razvija, otrok ne zaupa več svojim lastnim očem, presoji, čustvom in željam. Počuti se nemočnega.
Deli osebnosti, ki so povezani s sramom, se odcepijo od delov, ki so povezani z jazom. Tako pride do razcepljenosti. Oseba postane objekt sama sebi in je odtujena od lastne izkušnje. Čuti praznino in izpostavljenost. Nima meja, zato nima varnosti. Venomer mora bežati in se skrivati, ker se počuti popolnoma izpostavljeno. Tukaj ni prostora za počitek. Konstantno je potrebno biti na preži. Oseba se počuti samo in osamljeno.
Sram kot vseobsegajoča emocija
Ko je sram ponotranjen, postanejo vsa druga čustva vezana s sramom. Starši, ki so vezani s sramom, ne dovolijo otrokom, da bi izražali čustva, ker otrokova čustva, sprožijo njihova čustva sramu. Čustva potlačujejo, zaradi strahu pred sramom, ki ga bodo doživeli, če se izrazijo.
Strupeni sram se pogosto manifestira skozi sanje. Pogoste so sanje, v katerih oseba zato živo sanja, da je popolnoma ali delno gola na javnem mestu ali ob neprimernih okoliščinah. Ali da ni pripravljena na končni izpit, ki je pred njo, za katerega ni študirala.
Strah pred razkritjem je ogromen, ker oseba verjame, da je nepopravljivo slaba. Ko so obrambe in strategije postavljene, ponotranjen sram postane nezaveden.
Sindrom sramu so fizično nasilje, vez med preganjalcem in žrtvijo, spolna zloraba, zasvojenosti, motnje hranjenja, ponovna uprizoritev otroških travm, paranoidna in narcistična motnja, kompleksna post travmatska stresna motnja, multiple zasvojenosti.
Disociacija ali dezintegracija
Je obrambni mehanizem, ki ga psiha uporabi pri zelo nasilnih oblikah sramotenja – čustveni, seksualni in fizični zlorabi. Disociacija je forma takojšnje otopelosti in vsebuje mehanizme zanikanja in regresije in močne distrakcije, kar si lahko predstavljamo, da ko se dogaja nekaj res hudega, se lahko oseba pretvarja, da se to ne dogaja njej, da lahko preživi. Lahko si oseba med spolno zlorabo govori: Ne misli na to!" in zapusti svoje telo. Oseba, ki je preživela nasilje se lahko počuti kot da ne živi v realnosti, kot da svet ni resničen..
V procesu ponotranjenja sramu so vitalni deli jaza odtujeni. Vendar ti deli kličejo po izražanju in so kot lačni psi zaklenjeni v kleti. In ljudje najdejo način, da jih utišajo, z zasvojenostmi. Drug način pa je, da prekrijejo kar je prepovedano ali sramotilno z drugim bolj sprejemajočim čustvom ali čustvom, ki ga lahko tolerirajo. Če je jeza prepovedano čustvo za ženske, je ne čutijo ampak zamenjajo z drugim čustvom, recimo prizadetostjo ali žalostjo.
Oseba je razrešena strupenega sramu, ko njena samopodoba bazira na avtentičnosti lastnih čustev in ne na posedovanju določenih lastnosti kot so denar, moč, ugled, prijaznosti, uslužnost ali zbiranju pohval.
Tanja Šket, Tanasis center zdravljenja zasvojenosti in travm kontakt: skettanja@gmail.com, tanjasket.si
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
