Alenka Rebula: Sumljiva požrtvovalnost

25. 5. 2015
Deli
Alenka Rebula: Sumljiva požrtvovalnost

Kaj vse počnemo, ko se žrtvujemo, in ni plemenito.

Iz članka v reviji Riza povzemam nekaj misli in dodajam svoj komentar. Tema so ljudje, ki se nenehno žrtvujejo (a ne mislite, da zagovarjam egoizem!). Gre za to, kaj je pristna ljubezen med ljudmi in kaj ne.

Uredništvo obravnava občutke krivde "dobrih ljudi" in meni, da veliko teh občutkov prihaja sicer res opažanja potreb drugih in samoobtoževanja, a da ja izvor stiske v veličastni predstavi o sebi.  Zakaj menimo, da smo vedno predvsem mi odgovorni za druge, drugi pa za nas ne? Zakaj bi sicer od sebe zahtevali več kot od drugih? Zakaj imamo več dolžnosti (in občutkov krivde) kot tisti, za katerega se moramo žrtvovati in se počutiti krive, ker mu ne damo dovolj?

Odgovor: ker nočemo priznati, da smo kot drugi:  zagledani v svoje težave, omejeni, potrebni pomoči, enako in pogosto nepripravljeni kaj storiti zase.

To dejstvo obračamo drugače, v prid svoje sijajne samopodobe. Nočemo, da bi kdo opazil, kako resnično čutimo in kdo intimno smo, nočemo, da nas drugi spoznajo in sprejmejo kot sebi enake. Mi smo nekaj drugega, mi smo sposobni in zato dolžni storiti več, biti boljši.

Če bi ne mislili, da smo sposobni, bi si ne očitali. Človek se  žre in gnjavi in počuti krivega le, če je prepričan, da bi bilo možno in potrebno doseči vse, za kar se obtožuje. Da, on je sposoben in dolžan biti heroj, da, ona je dolžna postati svetnica, velika duša ... in če se le potrudita, je to možno.

In kadar mi ne uspe, je to samo zato, ker se nisem dovolj potrudil. Kajti jaz ZMOREM, kar drugim ni treba, oni pa žal ne morejo.

Stopimo torej z oblačka na tla.

Žrtev ima vedno vsemogočno predstavo o sebi in želi prepričati najprej sebe, potem pa tudi okolje, da je oseba posebne vrste. (Pod to masko se seveda skriva občutek ničvrednosti, a o tem kdaj drugič.)

Kako odkrijemo svojo igro? V trenutku, ko oseba, za katero se žrtvujemo, pride na zeleno vejo, zaživi in odide od nas v svoje srečnejše življenje, smo žalostni, razočarani. Čudno, mar ne? Saj smo se vendar zato trudili, da ji bo lepo! Očitno ne. Ko se ta, s katerim si dokazujemo svojo vsemogočnost in večvrednost, osamosvoji, se pokaže, da ni šlo za velikodušno ljubezen. Če revež, ki sem mu vsak dan nosila kosilo domov, nenadoma dobi veliko dediščino in odide uživat na Havaje, jaz pa ostajam s tem, kar sem in imam, lahko čutim opeharjenost in vse kaj drugega kot srečo, da mu je dobro brez mene.

Vsemu temu se izognemo, če se ne žrtvujemo, ampak živimo v resnici. Osnova za resnico pa je priznanje, da v primerjavi z nami nihče ni "revež", vsi so nam enakovredni. Nihče ne rabi naše vsemogočne pomoči, vsi pa rabijo nekaj malega podpore od nas in zlasti od sebe. Zato je smisel podpore le v tem, da podpre zavzetost drugega zase in izmenjavo med ljudmi.

Tudi mi smo na seznamu potrebnih pomoči.

Tega se spomnimo, ko mislimo, da kdo brez nas ne bo preživel ali da imamo v sebi ogromne količine za dajanje.

Če se »žrtvujemo«  za najbližje po tem vzorcu, tvegamo tragične posledice: oseba bo čutila, da s svojo šibkosto vzdržuje našo veličastno samopodobo, in si ne bo upala zaživeti samostojno in podreti naše predstave. Dolžnostno hvaležna (saj kar naprej dajemo čez vsako mero) bo ostajala ujeta in  uboga, da se bomo lahko počutili velikodušne. Tako privežemo nase svoje otroke ali kogarkoli, ki je predmet našega žrtvovanja.

A tisti, ki je potem največja žrtev in nima kam oditi na boljše, smo mi sami.

Usmilimo se sebe, stopimo s prestola, od koder delimo svojo namišljeno večvrednost, in pustimo se objeti. Kdor se žrtvuje, je trdosrčen in  ubija, kdor ljubi in zna biti obdarovan, slavi življenje v drugem in v sebi.

Manj tesnobne dobrodelnosti in več veselja in ljubezni ... in svet zasije.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez