Družinska in zakonska terapevtka je razkrila štiri vprašanja, ki bi si jih moral zastaviti vsak, če želi prepoznati svoje čustvene rane.
Čustvene rane v otroštvu neizogibno nastanejo in lahko narekujejo ter omejujejo naše odraslo življenje, zato je pomembno, da jih prepoznamo. Pomagamo si lahko z naslednjimi vprašanji.
1. Kaj so moji sprožilci ("trigerji)?
Kje v življenju ste najbolj reaktivni? Naše travme so sprožilec burnih reakcij in če opazimo, kje se te reakcije najpogosteje pojavljajo, bomo korak bližje temu, da jih najdemo.
Vprašajte se, kakšni pogovori ali katera dejanja so vaši sprožilci? O čem se pogovarjate in s kom? Ali vas občutki spominjajo še na katere druge situacije?
Naši občutki sovpadajo z neko izkušnjo. Ampak to ni vedno izkušnja, v kateri se trenutno nahajamo.
Vprašajte se, kdaj ste nazadnje doživeli izkušnjo, kot jo imate v trenutku, ko se burno odzovete. Kaj veste o tem občutku in njegovih sprožilcih? Ali vas nekdo ne obravnava kot prioriteto, ste počutite zavrnjeno, neslišano, morda zapuščeno?
2. Kaj sem najbolj potreboval/a v otroštvu?
In tega niste imeli ali dobili? To je eno najtežjih vprašanj. Ne postavljajte si ga spotoma, ampak si vzemite čas ter dobro razmislite. Ne gre za to, da bi morali kritizirati svojo vzgojo ali očrniti svoje starše. Tukaj nismo zato, da bi na kogarkoli kazali s prstom in povzročali občutke krivde in sramu. Gre za vaše osebne izkušnje in občutke, ki jih je potrebno prepoznati in s tem omogočiti, da zacelite rane, ki v otroštvu (kljub prizadevanju naših staršev) neizogibno nastanejo.
Pomislite predvsem na to, ali še vedno iščete tisto, česar niste dobili v otroštvu, in zakaj vam tega še vedno ne uspe dobiti.
3. Ali bolj gledam na druge kot nase?
Ljudje, ki radi ugajajo drugim in tisti, ki imajo perfekcionistična nagnjenja, imajo pogosto čustveno rano, zaradi katere se počutijo manjvredne. To je zelo pogosta, a tudi zelo subtilna čustvena rana. Mogoče so vas starši pohvalili in nagradili le, če ste naredil nekaj po njihovem. Naučili ste se, da ste vredni naklonjenosti, povezanosti, spoštovanja in ljubezni le, če 'nastopate' za odrasle tako, da se obnašate, kot zahtevajo.
4. Ali pogosto tekmujem z drugimi?
Nič ni narobe, če tu in tam malo tekmujemo. A pod vsemi blestečimi dosežki in nenehnimi prizadevanji za uspeh se morda skriva čustvena rana. Pomembno je, da se vprašamo, kdo smo. Kdo bi bili, če ne bi imeli za kaj tekmovati? Pogledati moramo v preteklost in začrtati občutek neadekvatnosti, ki se morda skriva za nekaterimi uspehi, ki smo si jih zadali.
Vsak človek na planetu ima nekakšen stik s svojimi čustvenimi ranami. Če prepoznamo ponavljajoče se vzorce, smo prehodili že pol poti do celjenja. Če svoje rane prepoznamo, sprejmemo in jih spoštujemo, njihov prijem na nas oslabi. Seveda boj s čustvenimi ranami ni vedno lahek in lep. Posvetujte se s svojimi bližnjimi, ki vas dobro razumejo, in če se vam zdi, da ne zmorete sami, poiščite pomoč psihologa ali psihoterapevta.
Vir: sensa.mondo.rs
- Preberite si še: Izjemen prizor iz Plitviških jezer
- Horoskop: Valentinov teden bo še posebej romantičen za 3 znamenja