Telo ni krivo, da se počutiš, kot se

20. 6. 2019
Deli
Telo ni krivo, da se počutiš, kot se (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Telo se z nami nenehno pogovarja, dan za dnem. Leta in leta. Če mu dobro prisluhnemo, nam lahko pove veliko zanimivega. Lahko nam pove, kaj potrebuje... 

Telo je najprej potihoma in sramežljivo šepetalo moje ime. Klicalo me je. Nežno in ljubeče mi je govorilo in me prosilo, da naj se že enkrat ustavim. Naj že enkrat zaspim pred polnočjo in naj spregledam kupe umazanega perila, ki je name čakalo, da ga operem. Telo je bilo potrpežljivo.

Tedne in mesece in leta sem ga ignorirala, nisem mu dajala pravega goriva, z njim sem bila zmeraj v nekako sladko-grenkem odnosu. Četudi sem bila na smrt utrujena in sem potrebovala le dober spanec, sem namesto tega raje izbrala čips in sladkarije in se nato počutila še slabše. Imela sem lepo postavo, tako ženstveno, z oblinami na pravih mestih – a sem kljub temu hlepela po manjših konfekcijskih številkah, ker sem menila, da so privlačnejše. In kadar je tehtnica pokazala nekaj odvečnih kilogramov (in tudi premalo kilogramov), sem se počutila manjvredno in ne-lepo.

Morda se v nekaterih besedah najdeš, morda neprenehoma telovadiš, tudi preko svojih zmožnosti in se prevečkrat prenajedaš s hrano, ki ni najbolj blagodejna za tvoje telo (in posledično tudi za tvojo dušo). Morda kriviš (ali si krivila) telo, da te je pustilo na cedilu ter da nisi dovolj močna, dovolj vitka, dovolj... vse mogoče.

Toda vse to ni njegova krivda. Telo ni krivo, da se počutiš, kot se.

Telo se z nami nenehno pogovarja, dan za dnem. Že leta in leta. Če mu dobro prisluhneš, ti lahko pove veliko zanimivega. Lahko ti pove, kaj potrebuje, da bo zdravo, sproščeno in zadovoljno.

Resnica je, da smo bili naučeni ignorirati tisto, kar nam naša telesa želijo sporočiti. Čemu smo to storili? Z namenom ugoditi ljudem okoli nas. Že od majnih nog so nam pravili, kaj in kdaj moramo jesti. Govorili so nam, kako moramo izgledati, se obnašati in živeti – vse z namenom, da se zlijemo z okoljem. Ker saj že vemo - vse, kar "štrli" ven, ni dobro. Skozi leta sugestij smo se tudi sami naučili, kako biti kritični do sebe. Kako znova in znova iskati napake in pomanjkljvosti. V tem smo postali že pravcati mojstri.

Kaj bi se sedaj zgodilo, če bi prisluhnili svojemu telesu? Kaj, če bi pričeli verjeti, da ima naše telo neizmerno naravno inteligenco, na katero se lahko 100-odstotno zanesemo in ji sledimo na poti do neusahljivega zdravja in življenjske kreposti?

Poslušajmo se. Spoštujmo svoje telo kot najsvetejše svetišče, kar jih obstaja. Tudi tam ne bi hodili z umazanimi nogami in metali odpadkov mimo košev za smeti, mar ne?

Kdor ljubi naravo, enostavno mora ljubiti tudi sebe, ker mi vsi smo narava. In ne enega in ne drugega ne bomo smetiti.

Pričnimo se pogovarjati sami s seboj na ljubezniv in spoštljiv način. Recimo telesu, da ga ljubimo točno takega, kot je (ker točno takšnega smo ustvarili popolnoma sami in nihče drug); zahvalimo se mu za nešteto stvari, ki jih je za nas naredilo tekom življenja; zahvalimo se mu tudi za podporo, ki nas drži na dnevni ravni; bodimo hvaležni za njegovo inteligenco in zmožnostjo samozdravljenja; obljubimo mu, da ga bomo zmeraj slišali in upoštevali njegove potrebe, ki jih potrebuje, da nas lahko ohranja zdrave in sijoče.

Ljubimo svoje telo, ne glede na vse.

Misli, ki niso pozitivne, zamenjajmo z mislimi, ki izkazujejo hvaležnost in neheno čudenje nad vsemi drobnimi darovi, ki nam jih telo nenehno izkazuje. Tudi bitje srca je dar.  

Na delih telesa, ki jih ne sprejemamo tako, kot bi si želeli, se ustavimo in jih dobro poglejmo – ali so res tako neprijetni? Ali je nekaj celulita na nogah res pomembnejše od tega, da so nas iste noge popeljale že na mnogoteri vrh in na želene sanjske destinacije? Ali je moj nos res tako neprivlačen le zato, ker je bil strt? Mar si strto srce res ne zasluži še ene priložnosti v ljubezni?

Ni vse, kar je strto, tudi uničeno.

Ljubite svoj nos, svoje noge, vse dele telesa, ker so del vas. 

Poznamo dihalne tehnike, poznamo meditacije in vsi gremo radi v naravo, kjer se napolnimo z energijo in jo vsrkamo v svoje celice. Ali se znamo povezati tudi s svojim telesom? Kaj nam govori? Ali je napeto? Sproščeno? Utrujeno? Ali le lačno? Ugotovimo, kje v telesu so največje napetosti in tenzije. Kje v telesu občutimo bolečino? Kaj nas boli? Ali nas boli tudi duša?

Vzemimo si trenutek in resnično nastavimo uho navznoter. Morda bomo presenečeni nad tem, kar bomo slišali.

Vprašajmo telo, kaj potrebuje točno v tem trenutku. Kako mu lahko pomagamo? Dajmo mu piti, če je žejno, dajmo mu hrano, če je lačno, dajmo mu nežno masažo, če je napeto, dajmo mu sprehod, če je nemirno... Dajmu mu pozornost, ki si jo zasluži.

Obljubimo mu, da ga ne bomo zapostavljali. Da mu bomo zmeraj na voljo, ko nas bo potrebovalo. Morda bomo morali biti bolj disciplinirani, kadar bo vprašanje spanca ali pa neprimerne prehrane. Morda si telo želi le, da nekomu zares in dokončno odpustimo. Ali da odpustimo sebi.

Dopustimo mu, da postane naš vodič do dobrega zdravja in mirnega uma. Brez strahov, kajti tukaj se ne moremo zmotiti. Telo zmeraj dobro ve, kaj potrebuje.

Pomemben nisi le sebi, temveč tudi ljudem, ki te ljubijo, ki te cenijo, ki te podpirajo. Kar misliš in čutiš je najpomembnejše. Tvoje telo te potrebuje in zato, ker ga boš odslej poslušal/a, te bo bogato nagradilo.

In ker ljubiš svoje telo, te bo ljubilo nazaj.

Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez