Telo živi od gibanja, a ne od takega, kot mu ga vsiljujemo v imenu opevane kondicije.
Vitalnost telesa je razvidna v organskem gibanju. To vidimo pri otroku: vsak delček se premika in vse je celota. Otrok diha cel, kar ga je, se smeje cel, kar ga je, se boji cel, kar ga je. Mi se smejimo z usti ... in se bojimo tako, da tega ne vidi nihče, še najmanj mi sami. Telo peljemo v telovadnico, na sprehod ali na morje, a ga ne jemljemo s seboj zares. Ostalo je na stolu v pisarni ali v prepiru, ki še šumi v glavi.
Telo zaživi, ko stopamo mehko in zbrano in smo v svojem koraku.
Ko smo v gibu, ki reže kruh, v požirku, ki pije vodo.
Ko smo v dihanju in opazujemo sočloveka in njegov napad na nas, pa ga vidimo in poslušamo onkraj vsega, kar je vidno.
Ko se dotaknemo rastline in ostanemo v občutku njene navzočnosti.
Ko se premaknemo in čutimo, da se je z nami premaknilo vse, kar obstaja.
Ko stojimo v vrsti na banki, pa ustavimo nasilno neučakanost, se umirimo in ter nihamo z ene noge na drugo kot drevo v tihem vetru, mehko in prožno.
Ko uklonimo vrat in ugotovimo, da je postal lahek, ker smo se odpovedali nepomembnemu boju za prevlado in raje izbrali prostornost trenutka, v katerem ni bitk.
Telo se zdravi, prebuja in razcveta v gibanju, ki je tudi duhovna izkušnja.
Lahko telovadimo, lahko tekamo, plezamo in plavamo, vse lahko počnemo ... a v tem, kar delamo, poslušajmo bitje svojega srca v sredini.