Terapevtka pojasnjuje: Kako vemo, da našo sedanjost vodi pretekla bolečina?

Pretekle izkušnje nas vsekakor zaznamujejo in ne bomo se jim mogli izogniti, se delati, da jih ni bilo, jih poskušali pozabiti in odriniti iz zavesti.

Česar ne veš, ne boli, si reče marsikdo, vendar to nikakor ne drži. Česar ne vemo, še bolj usmerja naše življenje in nam prinaša boleče dogodke, da bi končno dojeli, kaj je bolečina, pred katero bežimo. Zato česar ne vemo, boli še bolj. In se ponavlja in ponavlja, vse dokler ne pride do razrešitve oz. pomiritve osnovne bolečine.

V naše življenje bodo vedno znova prihajali ljudje, ki nam bodo prebujali to bolečino do trenutka, ko ne bomo več bežali pred njo, ampak jo bomo objeli s sočutjem in si jo dovolili izjokati. Šele nato se bomo lahko poslovili od boleče preteklosti in začeli živeti nekaj novega. 

Doživljanje otroka ustvarja življenje odraslega 

Starši so delali najboljše, kar so lahko, v najboljši veri, da vzgajajo prav. In vsak otrok je čutil bolečino, bilo ga je strah in kdaj pa kdaj ni bil potolažen, ko bi to še kako potreboval. In ta nezaceljena rana bo čakala na tolažbo, dokler je ne dobi. Če je bilo takšnih otroških ran veliko, bo življenje tega posameznika zelo zaznamovano z bolečino in krivicami.

Odraščanje v družini, polni konfliktov, nerazumevanja, brez osnovnega občutka varnosti, z občutkom nepomembnosti ter krivde za konflikte in nerazumevanje v družini ne more ne imeti vpliva na odraslo življenje tega posameznika. 

Kako vemo, da sedanjost vodi pretekla bolečina?

Pogosto sami ne vidimo povezave med razbolelim odraslim življenjem in bolečino svojega otroštva. Ljudem se največkrat ne sanja, da se za vsemi njihovimi razbolelimi odnosi v sedanjosti skriva bolečina otroštva, ki potrpežljivo čaka na razrešitev.

Ko čutite, da se partner odmika, ko veste, da ima afero in kljub temu vztrajate v odnosu z njim, čeprav se leta in leta prepirata o enih in istih stvareh, pomeni, da ste poustvarili bolečino svojega otroštva, kjer ste se prav tako počutili prezrto, osamljeno, razočarano, obupano, kot se počutite zdaj v odnosu s partnerjem, ki je in ga hkrati ni ob vas.

Kot so bili ob vas starši, vendar ne zares, če so bili obremenjeni s svojimi stiskami. Ali ko ne veste, česa si v življenju želite, in samo slepo sledite ljudem okrog vas, njihovim željam, se trudite ugoditi njihovim potrebam. Ko ni nikjer prostora prav za vas. Ko imate občutek, da tako pač je in da se ne da nič narediti. Vse to so otroške bolečine, zapisane v odraslo telo.

Otrok ni imel prostora za raziskovanje, kaj ga veseli, česa si želi, v čem je dober, in ni imel moči, da bi se zoperstavil odraslim, ki so v svojem razbolelem svetu spregledali njegovo stisko, talente in zanimanja. Naučil se je, da njegove stiske niso pomembne, počasi je pozabil, kaj ga veseli, in je sledil starševskim zapovedim. Zdaj kot odrasel še vedno sledi željam, ciljem drugih. Ostaja na robu. Počasi se ga polaščata depresija in nezadovoljstvo. Čuti, da nekaj manjka, da nekaj ni v redu, a ker ni v stiku z bolečino otroka v sebi, največkrat ne ve, kaj narediti, kako se lotiti reševanja položaja.  

Pot iz razbolelih odnosov v povezanost

Najpomembnejša stvar pri iskanju rešitve razbolelih, bolečih odnosov je zavedanje, kaj jaz prinašam v odnose. Po navadi lažje vidimo, kaj nosi v odnos drugi, kaj dela narobe, s čim nas prizadene, kaj bi bilo dobro, da bi zmogel narediti. Tudi če imamo prav in vse to drži, naša naloga ni popravljati drugega in iskati rešitve za drugega. Naša naloga je pogledati, kaj mi prinašamo v odnos. Na svoj del imamo vpliv in ga lahko spreminjamo, tu je naša moč.

Zato poglejmo vase, katera bolečina se nam prebuja v odnosu in kaj lahko storimo, da jo sočutno objamemo. Je to osamljenost. Se počutite popolnoma sami, čeprav je nekdo ob vas. Namesto da napadate partnerja, kako je nemogoč in kaj vse dela narobe, se ustavite in najprej samo začutite bolečino osamljenosti. Kako boli, ko nikogar ni. Kako boli, ko imaš občutek, da nikogar ne zanimaš zares. Kako te je strah, ker ne veš, ali je sploh mogoče, da bi te kdo zares razumel, ali sploh obstaja kdo, ki bi ga zares zanimal. Naj pride bolečina, objemite jo s sočutjem. Majhen otrok ni imel nobenega, da bi ga potolažil. Vi pa zdaj lahko potolažite tistega majhnega otroka v sebi. Zato se vedno znova sprašujte, kaj ga boli, česa si želi. Ko boste lahko nosili lastno bolečino, boste o njej sposobni spregovoriti tudi z drugimi, brez obtoževanja, le v drži ranljivosti. In ko smo sposobni ranljivosti, se zgodijo najlepše stvari. Ljudje nas lahko začutijo, nam pridejo naproti in pomagajo zaceliti naše rane. Lepo je graditi odnose, v katerih je vsak zaradi sebe, svoje rasti, kjer mu je lepo in kjer skupaj gradita prostor varnosti in sočutja.  

In če se ustavi in se kljub trudu položaj ne premakne nikamor, lahko poiščete pomoč. Kot otrok niste imeli te moči, odločevalci in usmerjevalci vašega življenja so bili odrasli. Zdaj to moč in odgovornost imate. Vedno lahko poiščete koga, ki to, česar si želite, obvlada, in se učite od njega. Naj bo to mentor, psihoterapevt ali dober prijatelj. Možnih poti v lepše odnose s samim sabo in drugimi je več, pomembno je le, da to pot poiščete in začnete po njej hoditi.

Petra Vršnik, psihoterapevtka
www.upajsi.si

• Poglejte si še: Delam na sebi, pa ni željenega učinka! Kje in zakaj se ustavi?

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja