Kronična anksioznost ni le občutek strahu ali nemira, ampak je nekaj, kar ves čas vodi naše misli, odzive in odločitve. Ljudje, ki se z njo spopadajo, navzven pogosto delujejo urejeni, pridni in zanesljivi, v notranjosti pa živijo z nenehno pripravljenostjo na nevarnost – tudi tam, kjer je ni.
Anksiozni ali tesnobni tok se pogosto izrazi skozi stavke, ki jih izrečemo mimogrede, a nosijo globoko psihološko ozadje. Spodaj so trije najpogostejši, ki izvirajo iz kronične napetosti in pretiranega občutka odgovornosti.
1. »Kaj pa, če gre kaj narobe?«
To je eden najbolj značilnih stavkov ljudi, ki jih anksioznost drži v stalni pripravljenosti. Izraža prepričanje, da je svet nepredvidljiv in nevaren, zato je treba biti vedno korak pred najhujšim scenarijem.
Podobne variacije se pojavljajo skoraj vsak dan: »Kaj pa, če se to izjalovi?«, »Kaj pa, če naredim napako?«, »Kaj pa, če se izkaže, da sem se zmotila?« Gre za notranji mehanizem, ki deluje tako hitro, da oseba pogosto niti ne opazi, da je prestopila v način "katastrofiziranja".
Zelo značilno je tudi to, da človeku z anksioznostjo predstaviš idejo – nekaj, kar tebi zveni navdušujoče, smiselno ali preprosto izvedljivo – on pa bo v trenutku ustvaril cel seznam stvari, ki bi lahko šle narobe.
Namesto možnosti vidi tveganja, namesto priložnosti zaplete, namesto navdušenja občutek grožnje. Pomemebno je vedeti, da to ni pesimizem in namerno zavračanje. Je avtomatski, telesno zakoreninjen odziv, ki išče varnost tam, kjer je ni mogoče popolnoma zagotoviti.
Stavek »Kaj pa, če gre kaj narobe?« je poskus nadzora. Poskus, da bi z nenehnim premlevanjem preprečili bolečino, izgubo ali razočaranje. A v resnici tak vzorec ustvarja ravno to – izgubo stika s sedanjim trenutkom in občutek, da življenje poteka mimo, medtem ko skušamo obvladati prihodnost, ki je ni mogoče popolnoma obvladati.
- Preberite si še: Anksiozne ženske so v resnici ene najmočnejših žensk!
2. »To moram urediti takoj.«
Za kronično anksioznega človeka je občutek nujnosti avtomatski. Tudi takrat, ko objektivno ni nobenega pritiska. Ta stavek izvira iz notranje napetosti, ki zahteva hitro dejanje v upanju, da bo to vsaj za trenutek utišalo notranji nemir.
Nekdo jim omeni, da bi bilo dobro preveriti račun, urediti majhno spremembo v urniku ali poslati e-mail – in še preden sogovorec zaključi stavek, anksiozna oseba že seže po telefonu, računalniku ali rokovniku. Čuti, da “mora” to narediti takoj, četudi bi brez težav počakalo nekaj ur ali dni. Ali pa ob devetih zvečer nenadoma vstane s kavča, ker se je domislila nečesa, kar “ne sme ostati nedokončano”, čeprav to prav nič ne vpliva na naslednji dan.
Gre za strategijo preživetja: če vse uredim takoj, bom mogoče končno lahko zadihal. Težava je le v tem, da mir običajno traja zelo kratek čas, nato pa se zopet pojavi nov razlog za nemir – nova misel, nov strah, nova obveznost, ki jo treba “urgentno” rešiti.
3. »Ne morem se sprostiti.«
Vsi sicer tega ne povedo na glas, a zagotovo to čutijo v sebi. To ni izgovor, temveč realnost ljudi, ki živijo v kroničnem stresu. Telo, ki je predolgo v stanju pripravljenosti, sprostitev dojema kot nevarnost.
Ta stavek pogosto nosi tudi kanček sramu: kot da bi morala biti sprostitev preprosta, pa “meni ne uspe”. V resnici pa kronična anksioznost ni osebna napaka, temveč posledica dolgotrajnega psihičnega ali telesnega preplavljanja.
Kaj se skriva pod temi stavki?
Za vsemi tremi je skupno jedro: potreba po varnosti. Kronična anksioznost je pogosto naučen odziv iz obdobij (otroštva), ko človek ni mogel napovedati, kako bo. Ko je moral biti ves čas “pripravljen”, ker je bila nevarnost ves čas za vogalom; nepričakovano dejanje, kritika, sprememba ali čustveni izbruh...
Ti stavki so torej poskus, da bi obvladali kaos, tudi kadar ga objektivno ni več.
Kako lahko pomagamo sebi ali drugim?
Edino, kar kronična anksioznost resnično potrebuje, je nežnost in ne siljenje, racionaliziranje ali kritika. Pomaga počasen stik s telesom, umirjeno dihanje, nežno raztezanje, mehki premiki, postopno opuščanje nujnosti.
Vsakdanja mikro-pavza, zaznava trenutka, morda stavek:
»Zdaj sem tukaj. Ničesar mi ni treba rešiti vnaprej.«
Kronična anksioznost se ne umiri čez noč, vendar se počasi mehča tam, kjer jo končno srečamo z razumevanjem. Počasi...
