Lepa, a ne čudovita, dokaj pametna, ampak ne resnično inteligentna. Povedano z drugimi besedami – običajna, povprečna in vsekakor ne izstopajoča ter izvrstna.
Ko se ozrem po svoji preteklosti, vidim, da sem večino svojega dragocenega časa preživela po gonji za popolnostjo in nenehnemu izboljševanju, a v bistvu bi morala slaviti že to, da sem sploh imela priložnosti obiskati ta planet ter da mi je bilo zdravje naklonjeno. Toliko let sem zase menila, da nisem zares dovolj in da je popolnost moj najhujši sovražnik, večno izmikajoči ideal.
Lepa, a ne čudovita, dokaj pametna, ampak ne resnično inteligentna. Povedano z drugimi besedami – običajna, povprečna in vsekakor ne izstopajoča ter izvrstna. Odrasla s strahom pred slabimi ocenami v šoli, kar se je preneslo tudi na kasnejše dogodke v življenju, kjer sem se počutila nenehno ocenjevano.
Zahodnjaški način izobraževanja, v katerem smo odrasli, je nenehno primerjanje z drugimi in vsakodnevna tekmovanja v tem, da moramo biti najboljši in najhitrejši. Povsod, kjer se to zahteva ali je zaželeno. Kasneje, ko odrastemo in zaključimo z izobraževanjem, se znova znajdemo v novem tekmovanju, tokrat ne za ocene, temveč v tem, kdo bo živel boljše življenje in si nagrabil več materialnih stvari. Ker kot je že reper Nipke omenil v svoji pesmi: »Učasih strah me je, da ne bi ostou brouk, ker če ostanem brez dnarja, kako bom ostou člouk?«.
Naučili smo se osnov matematike, biologije, fizike in kemije, spoznali zgodovino, literaturo, glasbeno umetnost in se naučili tujih jezikov. Kljub vsemu znanju in dobrinam, ki smo jih dobili, je ostala v nas velika praznina, katero šolski sistem ni uspel zapolniti: Kako prepoznati svojo vrednost?
Naštela bom stvari, ki sem jih spoznala tekom življenja:
Ko bi le spoznala svojo vrednost…
…bi se prenehala osredotočati na svoje šibkosti, napake in nepopolne malenkosti, brez, da bi se v bistvu zavedala svoje prave moči, darov in talentov.
…bi nehala z nenehnimi boji po doseganju nemogočega in kaznovanja vsakič, ko sem storila morebitno napako. Vedela bi, da je popolnost le izmišljotina v glavi. Iluzija.
…bi si priznala, da sem za svoje dosežke zaslužna predvsem sama, kajti trdno in pošteno sem garala zanje in ne, da sem vedno vse pripisala zgolj srečnim naključjem ali osebam, ki so mi ponudile možnost za uspeh.
…bi se prenehala pomanjševati vsakič, ko sem dosegla nekaj izjemnega, češ »ah, saj pa ni nič takega« ali pa »to bi zmogel vsak«.
…bi se nehala jemati za samoumevno in bi cenila svoj doprinos v svetu. Cenila bi svoje sposobnosti in zmožnosti. Svoje darove narave. Našla bi pogum, da bi zahtevala povišico, kajti poznala bi svojo vrednost.
…bi končala z nenehnim primerjanjem z drugimi in bi razumela, da je vsak na svoji lastni poti, ki se me ne dotika neposredno. Lahko bi slavila tuje uspehe in se ne bala, da nekdo zasluži več ali da je deležem več ljubezni. Razumela bi, da življenje ne rabi biti nenehni boj in izčrpajoče tekmovanje - ter da je za vse vsega dovolj, tudi zame.
…bi čutila spokoj, ko bi me drugi pohvalili, sprejela komplimente v vsej svoji odprtosti. Ne bi se ponižala in se čutila nevredno za vse lepo, kar mi je bilo ponujeno.
…bi bila odločnejša in ne bi privolila v nenehno ugajanje ter v nezmožnost reči NE stvarem, ki jih nisem hotela storiti, v strahu, da bi bila nesprejeta in še huje…neljubljena. Ne bi čutila potrebe po opravičevanju sebe in načina, kako in s kom preživljam svoj prosti čas. Čas je življenje in ko enkrat oddrvi, ne pride nazaj.
…ne bi dopustila in pričakovala, da me bodo drugi osrečili, zapolnili mojo praznino in bili nenehno v stanju dajanja ljubezni, skrbi in pozornosti. Ne bi pričakovala, da bi to storil tudi katerikoli moški oz. partner. Vedela bi, da sta njegova ljubezen in pozornost le bonus in da je resnična skrb zame le moja odgovornost. Ljubila bi se.
Kljub vsemu, tukaj je resnična pridobitev iz bolečine, blagoslov in pravi dar življenjske izkušnje:
Prepričana sem, da živimo v inteligentnem Univerzumu, kjer se vse odvija točno tako, kot se mora in vse se zgodi le z najboljšim namenom. Nisem poslana na ta svet, da bom krivila drugega. Da bom žrtev. Družba je naredila vse, kar je zmogla, kar je znala. Prav tako starši in učitelji. Moje življenjske okoliščine niso moja prihodnost, kajti sama sem so-kreator svoje realnosti skozi moje čutenja, razmišljanja in dejanja. Moja rojstna pravica je, da sem srečna. Tukaj sem, da rastem in da se naučim več o sebi in življenju.
Nikoli ni prepozno, da se začnemo ceniti in videti v pravi luči. Sprejeti življenje, ki nam ponuja dobro zdravje, ljubezen in obilje. Ko se bom začela ljubiti, me bo življenje ljubilo nazaj. Vem tudi, da sem danes, kjer sem, ker sem nekoč spoznala tudi temo – in sedaj vem, da ni svetlobe brez teme.
Ne opravičujem se več za svoja dejanja, za to, kar si želim in kar sem. Ni me strah stopiti v svojo veličino. Sem čudovita in napake me delajo še lepšo. Dovolijo mi biti JAZ.
Sprejmimo se že v vsej svoji lepoti in nehajmo verjeti, da nismo sami pisci svoje usode. Kot je že Henry Ford dejal: »Če misliš, da zmoreš ali ne zmoreš… v obeh primerih imaš prav«. Izberi prav.
tinybuddha.com, Nina Kirbiš
- Poglejte si še: Bodi močen in pojdi stran od tistega, kar te ne osrečuje
Novo na Metroplay: Ko se govori o hierarhiji, je že prepozno | Bine Volčič in Žiga Faganel
