Tomo Križnar: "Morda smo zato tukaj, da posvetimo v mrak"

“Sreča je v bogatenju. V bogatenju nabiranja izkušenj po svoji poti, ki si si jo sam izbral, ne glede na to, kako težka, neudobna in nevarna je. To šteje. Prav je poslušati tisti klic – klic evolucije, klic kozmosa ali kaj že je. Kajti morda smo zato tukaj – da prenesemo življenja skozi neraziskane možnosti, da posvetimo v mrak in se prerinemo naprej v vse smeri, kamor pulzira življenje …”

Tomo Križnar: "Morda smo zato tukaj, da posvetimo v mrak" (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
15. 6. 2022

Tako je zapisal v enem od svojih potopisov Tomo Križnar, popotnik, izjemen humanist, neustrašen aktivist za človekove pravice in borec za resnico. “Četudi nič ne veš, nič ne razumeš, se ne zavedaš ničesar več – važno je iti naprej – tako kot ptice selivke, vztrajati kot viharniki po hribih, važno je opraviti svoje poslanstvo – tako kot insekti, rože, kamni, vode in sopare. Treba je naravnost skozi meglo vseh teh pojavnosti, proti soncu skrite inteligence, naprej, dokler se megle nekoč ne razpuste in jih odnese kot krpe, otepajoče svobodno, in bo tam samo še s soncem obsijana krajina …“ je prepričan.

Tomo razume, da je človekoljubje najmočnejše jamstvo za preživetje naših otrok in da je človeška solidarnost tista vrlina, ki varuje in najbolj zanesljivo zavaruje življenje samo.

Tomo, vas pri vašem plemenitem delu žene predvsem empatija ali kaj drugega? Je empatija danost ali pač trdo delo na sebi, proces, znanje, izkušnja, morda vzgoja?

Odkar pomnim, me najbolj razneži, ko sem priča dobrim dejanjem. Ko kdo kaj lepega naredi drugemu. Tak je bil tudi moj oče, ki je imel kar 30 funkcij v različnih organizacijah. Mama mu jih je kar naprej očitala, češ da je včlanjen vanje samo zato, da mu ni treba biti doma. Ko je včasih med nedeljskim kosilom razlagal, kaj je minuli teden dobrega naredil sodelavcem v službi, posebnežem na vasi ali kjerkoli potrebnim pomoči, se je od ganjenosti kar jokal. Ganjen je bil sam nad seboj. Ganila so ga lastna dobra dela. To sem čutil in razumel, že ko sem hodil v osnovno šolo. Takrat, ko še nisem vedel, kaj vse je moral prestati, da je preživel v taborišču smrti Dachau. Ko sam še nisem imel nobenih izkušenj z množičnim, industrijskim iztrebljanjem ljudi.

Kdaj ste bili nazadnje zares pretreseni? In kdaj ste bili v življenju najbolj pretreseni?

Bolj ko se zavedam, na kakšen planet sem rojen, bolj sem pretresen. Evo, danes sem najbolj pretresen. Zdajle, opoldne, bolj, kot sem bil pretresen zjutraj, ko sem se zbujal. 

Baje ste si na svoji prvi poti s kolesom okoli sveta leta 1985 hoteli nabrati nekaj izkušenj, preden bi postali prostovoljec za begunsko problematiko pri OZN?

Res je. Nisem hotel samo pobegniti, ampak sem hotel nekaj dati od sebe. Klicali so me begunci, ljudje, ki so v begunskih taboriščih tako rekoč na odpadu. Nikoli me ni zanimalo delati za denar. Hotel sem biti koristen, saj sem toliko dobival že iz otroštva in vso mladost. Zdelo se mi je, da bom tam lahko dal več od sebe, ker mi ne bo treba misliti na plačo, ampak samo na ljudi, kako bodo preživeli.

Namenjeno vam je bilo, da boste, takrat še v Jugoslaviji, postali ‘velika živina’ v Iskri Telematiki, kot ste zapisali v svoji prvi knjigi, pa ste si nekega dne odvezali kravato, sedli na kolo in se podali po svetu, in to kar za več kot sedem let.

Takrat se je že vedelo, da bodo stare velike klasične socialistične tovarne propadle, da nam manjkata tehnologija in znanje. In tako se je Iskra Telematika, v kateri sem delal kot izvoznik, poročila z IBM-om. Na tak način smo prišli do tehnologije, ki smo jo zapakirali v naše škatle in jo nato kot naše javne in zasebne telefonske centrale izvažali v Sovjetsko zvezo. In od tega smo zelo dobro živeli. Sem diplomirani ekonomist s končano prvo stopnjo strojništva in kot tak zelo uporaben za menedžerja, ki ima nekaj tehničnega in ekonomskega znanja. Na ekonomiji so nas natrenirali za janičarje, ki naj bi v podjetjih udejanjali samoupravljanje. Sam sem nato v praksi videl, da to ne gre, ker večine ljudi samoupravljanje ne zanima. Ženske za tekočimi trakovi so samo razmišljale, kako bodo šle čim prej domov, možje pa na polje in v gmajno. Bilo mi je jasno, da to ne more dolgo delovati. Vse, kar sem bil naučen spoštovati in imeti rad, se je torej sesuvalo. Videl sem naprej in bolelo me je srce. Vedel sem, da bo vojna. Na začetku osemdesetih let smo tisti, ki smo bili malo bolj odprte glave, vedeli, pogovarjali smo se o tem in potem šli na različne konce sveta, ker nismo hoteli moriti. Nisem si mogel zamisliti, da bi moral streljati in pobijati druge ljudi. Že takrat sem vedel iz študija budizma in drugih, bolj z umom ukvarjajočih se tradicij, da je vse v glavi. Zakaj bi ubijal telesa, če pa imamo vsi probleme v glavi? Zanimalo me je, česa se še lahko naučim, če grem po svetu, k različnim kulturam, ker moja dominantna zahodna židovsko-krščanska logika ni edina, kaj šele najboljša. Obstaja še ogromno drugih kultur in želel sem jih čim več srečati.

Ste v resnici sledili srcu?

Kaj ostane na koncu? Spomin bo šel. Srce ti ostane. S srcem se držiš na vesolje, s srcem se držiš na naravo, na soljudi.

Svoji prvi knjigi, ki je izšla leta 1989, ste dali naslov O iskanju ljubezni, z biciklom okoli sveta. Ste našli ljubezen?

Našel sem fizično ljubezen, ljubezen do ženske, do otroka. Tega, česar nisem našel, ljubezni do vsega, tega se še vedno učim.

Katera vprašanja pa si trenutno postavljate kot svoja glavna življenjska vprašanja?

Kako bomo preživeli krize, ki jih čutim, se jih povsem razumsko zavedam in sem jim tudi že priča vsepovsod na planetu? Kako jih bomo preživeli čisto navadni ljudje? Mi, v množicah. Mi, ki smo v večini. Mi, milijarde ljudi, ki sem nas srečeval na svojih iskanjih samega sebe in soljudi z biciklom na poti okoli sveta, peš, z avtoštopom, z oslom in na vse možne načine vse življenje. Mi, ki smo večinoma čisto v redu. Mi, ki si večinoma želimo samo dobro živeti in ohraniti življenjske razmere tudi našim in njihovim otrokom, da se bodo prav tako lahko radostili življenja in raziskovali njegove skrivnosti, se čim svobodneje razvijali in prispevali k evoluciji celotnega človeštva in vseh živih vrst v tem neskončnem vesolju. Mi, ki nas čutim vse bolj ujete v sistem naših elit, v kreacijo, ki jo razvijajo tisti med nami, ki jim mi sploh nismo mar. Tisti, ki mislijo samo nase in iščejo rešitev podobno, kot so jo na potapljajočem se Titaniku – samo zase. Kako bomo preživeli tisti, ki slišimo klice na pomoč, ki ne potujemo samo med zabavišči in kurbišči, ker nas nemir žene tudi v vojne cone in na frontne linije, na žrtvenike sveta in v taborišča beguncev? Tja, kjer v vedno istih kolesnicah cone udobja in navidezne varnosti v zameno za lažno obljubo, da nas bodo kot bolj privilegirane obvarovali, žrtvujemo ljudi, deklice, dečke, matere in starce v vojnih conah, v katerih demoniziramo soljudi, da jih lahko zmerjajo s teroristi, in preganjamo med begunce ‒ našim zmajem, skritim 
‘v votlinah’, molohom, ki zahtevajo njihovo in našo nedolžnost, kri in vest in zavest.

Kaj se je zgodilo z našim svetom v 40 letih vašega aktivizma? Kako vi vidite ključne spremembe?

Prav gotovo smo priča ekspanziji Zahoda proti Vzhodu, zmagi neoliberalizma, za katerega danes vemo, da ni rešitev. Zgodil se je propad socialnih redov, v katere sem sam verjel, čeprav nikoli nisem bil komunist. Vidim, da svetu ne gre na bolje zaradi zmage zahodnega gospodarskega sistema. Prisluhniti bi morali tudi drugim človeškim praksam, ki pa smo jih v glavnem iztrebili. Tiste, ki še obstajajo, pa smešimo, da so primitivne, zaostale, neprilagodljive, nesposobne.

Zatiranje svobodnega izražanja človekove kreativnosti pomeni zatiranje njegovega duha. Evropa je zato trda, toga, kruta – to so vaše besede.

Lawrence Durrell, pisec Aleksandrijskega kvarteta, je rekel, da je edina rešitev za Angleže, da pobegnejo iz Anglije, vendar nimajo kam pobegniti, ker je povsod Anglija. Ne smemo obsojati in žaliti, ampak moramo razumeti, kako je do te trdote prišlo, kako je prišlo do prepričanja, da smo mi boljši, da smo edini, da so drugi manj. Tukaj ne moremo mimo gospodarskega interesa, računice, odtujenosti od narave in izgubljenosti v intelektu. Za seboj imamo izjemno zmagovito zgodovino, ampak duhovno se nismo razvijali. Zdaj se šele poskušamo zbuditi.

Po drugi strani pa s trenutnim zapiranjem naših meja zaradi epidemije to togost še poglabljamo.

Ali ni zanimivo, da smo na terorizem kar pozabili? Kako pa to? Kje so zdaj vsi ti teroristi, ki smo jih prej imeli za vzbujanje naše nevroze, naših strahov? Ali jih ni več? Kaj se je zgodilo?

Govorite o manipulaciji?

Sam spremljam, kako se obnašamo sapiensi po vsem planetu ‒ in v vseh zgodovinskih obdobjih se je strah izkoriščal za obvladovanje množic. V prvinskih družbah, ki me najbolj zanimajo, tiste, ki so še ohranile indigene vrednote, imajo šamana ali vrača, ki ima moč, da vpliva na ljudi. Vendar so tam ljudje veliko bolj 
svobodni kot pri nas, kjer tehnologija omogoča, da nam popolnoma zasedejo um z vsebinami, s katerimi hočejo, da se mi z njimi ukvarjamo. In tako ostajamo brez mnogih informacij, ki pa so veliko pomembnejše za razvoj človeštva.

Kaj je v tem trenutku najpomembnejša informacija? Kaj bi moral v času sesedanja t. i. moderne civilizacije doumeti, česa bi se moral zavedati vsak človek?

Odgovor na vprašanje, ki nam ga je postavil v svoji knjigi Komu zvoni Hemingway med obema svetovnima vojnama, v resnici tik pred izbruhom druge svetovne vojne – tebi zvoni, človek! Vsem nam zvoni!

Vendar vse elite vedo, da ne bodo več pri koritu, če se mi povežemo in začnemo sočustvovati, pravite.

Da, zato s somišljeniki delujemo po vsem svetu. Skušamo se učiti od vseh, skušamo slišati vse, jim omogočiti, da pridejo k nam, in jih svarimo, da ne prevzemajo stvari, ki pri nas niso dobre. Naj se raje držijo svojih vrednot in se razvijajo iz svojih kultur. Veste, večina vas na Zahodu misli, da že vse veste, da ste že vse naredili, da hočete samo še v miru, torej v svoji coni udobja, uživati naprej. Vendar v resnici to ne bo mogoče, ker narava premore mogočne sile, ki podpirajo vse ljudi na svetu. In ti se bodo organizirali proti nam. To je moje sporočilo – bodite pozorni, ne poslušajte svojih politikov, ki jim je mar samo za interese trenutnih elit. Prisluhnite tistim, ki so neslišani. Zato pišem knjige in snemam filme, da bi tudi tisti, ki nimajo možnosti za potovanja, doumeli, da je mogoče še kako živeti, da se je možno še toliko vsega naučiti in sprejeti še toliko izzivov. Sploh nismo na koncu, ampak na začetku, samo treba se je znebiti fiksne ideje, da smo mi boljši in da bodo oni izumrli. To so verjeli fašisti. Mussolini je verjel, da bodo Etiopijci izumrli in bo tam zavladal on; tako kot so zavladali Angleži v Avstraliji in stari Evropejci v Ameriki. Toda zdaj se nam vrača bumerang.

Kaj je pravzaprav s krizo, z razvrednotenjem naših vrednot, o čemer se tako na veliko govori in piše, pa vendarle se v praksi vse skupaj kaže kot še ena velika puhlica, prazno besedičenje?

Človeštvo, torej mi, ki smo v večini, nismo samo v ekološki krizi, kot smo se pustili prepričati, nismo samo v socialni krizi zaradi vojn za vodo, plodno zemljo, minerali in prostor pod soncem. To nam počasi postaja jasno. V prvi vrsti smo v etični krizi. Kriza etike pa je zame znak duhovne krize. Prva vrednota, ki je našim prednikom pomagala preživeti, je bila človečnost. To pomeni biti in ostati človek. To pomeni milo, žlahtno, plemenito čutiti in misliti dobro. Ne degenerirati, ampak se razvijati. Zato se niso požrli med seboj.

Kakšno je sporočilo staroselcev nam, ki živimo v tej dekadentni, izprijeni realnosti?

Da je sočutje stranski produkt evolucije. Ni bilo izumljeno v zahodni kulturi. Sočutje je omogočilo preživetje ljudem od začetka naše vrste, pa tudi živali so sočutne. Brez sočutja nam grozi propad. Brez njega se bomo pobili sami med seboj. Z razčlovečevanjem, materializacijo samih sebe, z robotizacijo se bo izgubilo lepilo med nami. Če bo šlo tako naprej, bodo ostale samo še elite in sužnji, ki bodo pobijali sami sebe. To ni strategija divide et impera, ampak še hujša strategija ‒ ubij sužnja s sužnjem. To je to, kar se dogaja v Sudanu in Libanonu in drugod po Bližnjem vzhodu ter prevladuje vse bolj povsod v tretjem svetu, kjer so naravni viri, za katere se tepejo tuji gospodarji na hrbtih domačih plačancev. Na tem stoji naš prestiž, privilegiji, naše udobje – na tem, da ne sočustvujemo s tistimi žrtvami, ki smo jih Evropejci v svoji ekspanziji od leta 1490 na vseh kontinentih porinili na rob, iztrebili, okradli, posilili. To je tema, ki je zelo nezaželena v današnji Evropi in na sploh v zahodnem svetu, ker nam ne krepi samozavesti. Ne kulturno ne duhovno nismo superiornejši od drugih, ampak samo zaradi orožja. Naš problem je, da ne vemo, česa ne vemo. In tisto, česar ne veš, sploh ne veš, da obstaja.

“V resnici mi pobiramo od njih več kot oni od nas. Oni nam vračajo izgubljeno modrost. Tehnični svet se mora znebiti svoje pijane superiornosti in spet najti svojo skromnost in občutek za čudež okoli nas.” Tako ste zapisali v svoji knjigi Samotne sledi.

V logiki prvobitnih ljudstev ni razlike med naravo in človekom, pri njih je to povezano v celoto. To vidiš pri Turkanah, lahko čutiš pri aboridžinih, ki so preživeli ekspanzijo nas tujcev, pri Indijancih v Amazoniji – to lahko čutiš pri vseh premagancih, ki smo jih premagali z močnejšim orožjem, s svojo brezobzirnostjo in pomanjkanjem sočutja. In tudi med Nubami. Vsaka od teh milijonov kultur, za katere večinoma sploh ne vemo, ker niso popularizirane, premore iste mite, kot jih imamo mi – denimo kreacijski mit, ki govori o tem, kako smo nastali, od kod smo prišli, kam bomo šli in kaj nam je tukaj početi. To, kar je Gauguin upodobil na eni od svojih mojstrovin, nastalih na Tahitiju, kamor je pobegnil pred togo evropsko družbo, ker je menil, da mu Tahiti lahko ponudi osebno in ustvarjalno svobodo. Zdaj smo ta ontološka vprašanja hvala bogu ponotranjili tudi mi in prav je, da se o tem sprašujemo. 
Vse primarne kulture imajo skupni imenovalec, ki se tiče človekovega smisla življenja, torej namena, zakaj sem tukaj, kaj je moje poslanstvo. Večina ljudi v znanstveno-materialističnem svetu sebe dojema kot uživača, potrošnika, iskalca sreče, davkoplačevalca, tistega, ki podpira vojsko, ki tekmuje ... Za vsa najstarejša ljudstva pa velja, da svoj namen vidijo v tem, da pomagajo vzdrževati vesolje – da bo sonce še naprej vzhajalo, da bodo oblaki prinesli dež, da se bodo rojevali novi otroci. Njihova misija je lepšati to, kar je sicer že (po)polno, vendar je treba dodati še nekaj človeškega. Če ima vse v tem povezanem naravnem svetu svoj smisel, potem mora obstajati tudi smisel v tem, da človek prispeva svoj humani prispevek. Humanizem, človekoljubje, človečnost je edini smisel, ki ga jaz vidim, zato tudi počnem to, kar počnem. 

In predvsem jih ni strah smrti?

Prav zaradi strahu pred smrtjo je po mojem mnenju na Zahodu narejene največ škode. Nihče ne umre tako hudo kot mi. Premalo poznam Kitajce in Japonce, vendar sem pri staroselcih videl, podobno kot pri nas na podeželju, kjer ljudje še pred sto leti niso tako komplicirali. Čutili so, da obstaja naravni red, da moraš oditi, vendar se niso bali odhajati. Mislim, da tudi niso imeli tako hudih grehov, kot jih imamo mi. Vsi mi se zdaj na splošno počutimo zelo usrane. Čutim, da nas je zelo sram samih sebe, ker se počutimo zelo sprostituirane in skorumpirane. Ko se recimo po treh mesecih vrneš od Nub, si samozavesten in imaš občutek, da delaš prav, da si na pravi poti. Četudi jih stalno ogrožajo tujci s svojimi džandžavidi, mudžahidi, z različnimi vojskami, oni še vedno skrbijo za rastline, živali, otroke. Mednjimi nimaš zakaj biti zakompleksan, frustriran, travmatiziran. Aboridžini, na primer, točno vedo, kam odhajajo, vendar mi tega, kar oni vedo, ne moremo dojeti, ker smo tako zelo odtujeni od narave. Zato pa tako težko umiramo in se bojimo smrti. 

Odtujeni smo od narave, ne pa tudi od naravnih virov, mar ne?

To je obsedenost. Mi verjamemo, da je vse naše – tudi vse, kar plava, hodi, leta. Vsemu smo se postavili za gospodarja. To se ne bo dobro končalo. Tako znanost kot tradicionalna religija pri nas verjameta, da je človek najvišja stopnja razvitosti materije in da smo tukaj za gospodarja. Staroselci pa verjamejo, da smo tukaj za skrbnike, da morajo torej skrbeti, da vse deluje, sami pa se morajo naravi prilagoditi in se vanjo vživeti. Zato pa imamo mi ekološke probleme. Naši problemi so duhovni, kulturni in vse dokler se ne bo spremenil odnos do vsega, kar leze, plava, hodi, raste, živi, si sami ne bomo mogli pomagati. Najprej bi si morali ustvariti nove tabuje, kaj se sploh sme in kaj ne. Potrebujemo nove vizije. Ko bomo drevo, ki ga imamo namen posekati, videli kot sestrično ali bratranca, ga ne bomo mogli kar tako podreti. Potem bomo, tako kot so včasih Maori na Novi Zelandiji, potrebovali en teden ritualov in priprav. Tudi našim slovanskim prednikom je bil svet svet, žlahta žlahtna in pleme plemenito, vendar smo to izgubili. Mislim, da se brez študija tega, 
kar so nam zapustili naši predniki, ne moremo rešiti. Vedno bolj bomo kopičili orožje, vedno bolj bomo izkoriščali naravne vire, mogoče bomo res šli na Mars, vendar bodo odnosi tam isti, kot so zdaj tukaj. Smo kot peronospora, kot rak tega planeta, kot so mi govorili majevski Indijanci v Gvatemali. Po njihovem se z nami nima smisla boriti, bolje je malo potrpeti in počakati, da se bomo mi sami izničili.

Kako naj se človek zbere, si zbistri um, da bi lahko sebe in svoje mesto v tem zmedenem svetu jasneje videl?

Pomaga, če potegnemo glavo iz peska. Če kot noj potegnete oči, ušesa in kljun iz peska in se nehate zavajati, da ničesar ne vidite in ne slišite. In se nehate prepričevati, da vi niste ogroženi, da se ravno vam ne more nič zgoditi, saj plačujete davke veliki kreaciji, ki vas v zameno skrbno čuva in brani pred teroristi in virusi in marsovci in vseh vrst zlikovci.

So Nube vaše izvoljeno ljudstvo?

Ne upam si reči, da so ravno izvoljeno. Sem pa pri njih našel vse tisto, česar nisem našel na dveh fakultetah, v organizaciji združenega dela, v naši religiozni tradiciji in tudi v filozofijah Zahoda ne. Nikjer nisem dobil takšnih odgovorov, kot sem jih začutil pri Nubah. Prvič sem prišel k njim še povsem nedolžen leta 1979, ko sem končeval študij ekonomije in bi moral iti k vojakom. Ko sem prišel tja, je bilo tam vse čisto drugače kot pri nas. Večinoma so bili nagi, brez vsakega sramu, in šele ko sem se sam slekel, sem dobil vodo. Pravzaprav nas je prišlo več – osel, ki je nosil proso, sladkor in sol, dve kozi, privezani na osla, in štiri kokoši v košari. Ko sem se vzpenjal k njim v gore, je hitro zmanjkalo vode, ki sem jo imel s seboj, zato je vodstvo prevzel osel, ki je vohal, kje je voda. Jaz si s svojo ekonomistično in strojniško pametjo nisem imel kaj pomagati. Moja naloga je bila, da sem tega osla potem vlekel tako dolgo stran, dokler ni zavohal nove vode.

Kje ste izvedeli za Nube?

Arabski trgovci so mi povedali, da tam visoko v gorah še živijo neki nagi divjaki. 

Kaj ste potem počeli tam?

Vzeli so me na prakso. Osla smo seveda pojedli, kure tudi, potem pa sem dobil od njih semena prosa, ker so rekli, da nihče ne sme ostati brez hrane. Da ne bi kradel, sem si moral sam pridelati hrano. Dali so mi motiko, da sem lahko okopaval, tudi pomagali so mi pri tem. Dobil sem staro podrtijo, da bi se lahko zaščitil pred soncem in deževno dobo, in seveda dve priležnici s pojasnilom, da ne bi bil sam. Sam je samo vaš bog, so rekli. Zaradi izkušenj z nasilnimi misijonarji, ki so jih ob spremembi sistema od tam pregnali nasilni muslimani, so verjeli, da bom nasilen, če ne bom imel ženske. Všeč mi je bilo, kako so reševali socialne probleme, kako široko so gledali. Pravzaprav so oni živeli pravi socializem, ne mi.

Veliko smeha, radoživosti in nežnosti je med njimi, mar ne?

Prav nič ne potrebujejo elektrike, interneta, mobilnih telefonov. Samo pri miru jih pustite. Vendar to seveda ni več mogoče.

Vi ste v okviru svojih projektov tja prinesli nekaj digitalne tehnologije – od dronov, mobilnikov do kamer, seveda zato, da bi jim bilo to v pomoč.

Da, kot tehnokrat še vedno verjamem, da lahko tehnika služi človeku. Ko se je v Nubskih gorah leta 2011 začela nova vojna, so prav naše kamere, satelitski modemi in računalniki pomagali, da smo lahko v svet pošiljali slike, in takrat se je sam ameriški predsednik Obama zavzel za Nube, pa tudi številni evropski politiki, tudi naš Drnovšek. Za nekaj časa so bile Nube v središču svetovne pozornosti. In muslimanski bratovščini, ki ne prenese golega telesa in poganstva, ki je načrtovala Nube preseliti v puščavo in jih tam pustiti umreti, to ni uspelo. Ni jim jih uspelo iztrebiti.

Afrika – voda, kri, nafta ...

Vojne v Afriki se ves čas bijejo za vodo. Vojna v Darfurju je bila vojna za vodo, čeprav zahodni mediji tega niso odkrito prikazali. Ni šlo toliko za minerale kot za vodo. Tam namreč obstaja največje vodopitno jezero na svetu in za to vodo so se leta 2003 stepli vsi okoliški in tuji interesi. Ljudstvo se je iztrebljalo, govorilo se je o genocidu, ki ga je priznala tudi ameriška vlada. Zaradi tega je bil Darfur leta 2006, ko se je vmešal tudi naš slovenski predsednik Drnovšek, prioriteta vseh politikov. Sam sem bil takrat Drnovškov odposlanec in o tem sem napisal tudi knjigo. Vojne tam seveda še ni konec, samo mediji o tem ne poročajo več. Že od leta 2015 ne vem za nikogar, ki bi mu uspelo iti tja in od tam poročati.

Pravite, da se je svet usodno spremenil po 11. septembru 2001.

Res je. Po 11. septembru 2001 se je zanimanje za druge kulture nehalo in še vedno popušča. Zdaj so nam vsi  nevarni teroristi, nevarni begunci, zapiramo se vase, iz Evrope delamo bunker. Zaradi tega nas v tretjem svetu vse manj spoštujejo, izgubljajo vero v to, da v Evropi in Ameriki nismo vsi samo vojaki in zarotniki, torej ljudje, ki jih ogrožajo, ampak da smo tukaj tudi čisto navadni ljudje. Izgublja se zaupanje v nas, ne verjamejo nam več, ker smo bili po 11. septembru tako zelo tiho. Odpovedali smo hipiji, pankerji, celo novodobna gibanja niso vedela kaj zdaj, ko so se pojavili islamisti. Nasedli smo, da je največja nevarnost za svet islamski terorizem. Največja nevarnost za svet ni islamski terorizem, sam sem priča temu, ker se vsako leto z ženo Bojano vračava tja.

Kako pa gledajo na novi virus?

Marca so nama z Bojano in sorežiserjem našega novega dokumentarnega filma Trohnenje 2021 Mihom Mohoričem vsepovsod po Nubskih gorah izjavljali, da smo kovid ustvarili mi beli ljudje, da jih z njim hočemo iztrebiti. Ampak v resnici se ta virus v Nubskih gorah ne prime. Zdravnik, ki skrbi za naše gobavce, dr. Catena, nam je julija potrdil, da ne najde nobenega primera. Isto poroča tudi vodja nubskih borcev za svobodo Abdel Aziz. Večina samooskrbnih staroselcev verjame, da virusi niso noben problem, ker jih ščitijo drevesa. S prstom kažejo na orjaške dobročudne baobabe, akacije, ki jim pravijo po arabsko lilob, in v sončni pripeki blagodejne veje drevesa nimam, iz katerega v ajurvedski medicini izdelujejo prašek, ki naj bi preganjal vse človekove parazite. Večkrat smo slišali, da industrializirani ljudje obolevamo in umiramo za virusom zato, ker smo travmatizirani. Zdaj veliko razmišljam o tem, kakšne travme imajo v mislih. Ali so res lahko travme naš največji problem? Ali so res odgovorne za vse, kar hudega počnemo sami sebi, soljudem in ostalim življenjskim vrstam na Zemlji?

Ogroža pa jih bakterija, ki jo poznamo iz srednjega veka. Bakterija, ki povzroča lepro, gobavost, trohnenje teles. Vidva z ženo Bojano Nub kljub temu nista prenehala obiskovati in jim stati ob strani.

Samo še v Nubskih gorah in ob Modrem Nilu obstaja lepra ali gobavost, nikjer drugje, ker povsod drugam lahko pride WHO in dobavi zdravila, ki so čisto navadni antibiotiki. Tukaj pa ravno zaradi vojne za naravne vire, ki jo ves svet tolerira, agencije ZN ne morejo zraven. Trdijo, da ne morejo priti zraven. Ne vem, zakaj midva z ženo Bojano lahko – oziroma vem, zakaj midva lahko – ker veva, kaj tam umira in kaj bo svet s tem izgubil.

Prosila sta pomoč tako pri WHO kot Novartisu, pa sta ostala praznih rok.

Res je. Generalni sekretar WHO pravi, da svojih ljudi ne more poslati na vojno območje, ker ne sme tvegati njihovih življenj. Ko sva rekla, da bi lahko zdravila poslali v sosednjo državo, to je Republika Južni Sudan, kjer bi lahko v tamkajšnjih begunskih taboriščih našli mlade, ki bi se naučili prepoznavati in zdraviti gobavost, in organizirali leprozorije, kjer bi se domačini v enem letu pozdravili, so rekli, tega pa spet ne smemo, ker bi nas lahko spodili iz severnega dela Sudana. Bojijo se torej narediti to, kar je njihova misija. Njihovi strokovnjaki bi morali v 48 urah začeti zdraviti gobavost, tako je zapisano v statutu WHO. In v svetu, kakršen je, za to ne bo odgovarjal nihče. Zato sva z Bojano sama začela akcijo in pridobila skrivno katoliško bolnišnico v Nubskih gorah, ki jo vodi armenski zdravnik, kirurg. Del te bolnišnice Franje, ki je bila pogosto bombardirana, so namenili za leprozorij in sam zdravnik zna pridobiti zdravila po svojih skrivnih kanalih, tako da se je zdaj lahko začelo zdravljenje. Kar midva še počneva, je, da vozimo ljudi, ki živi trohnijo, z vrhov gora v to skrito bolnišnico, iz katere po enem letu prvi ozdravljeni že odhajajo 
domov. O tem zdaj pripravljamo dokumentarni film, da bi pokazali, da se da, če hočeš. Samo ne smeš biti birokrat. Iz Iskre sem šel, ker sem hotel prispevati nekaj več, ker sem hotel lepšati ta svet. To zdaj z Bojano počneva. In zadoščenje je, ko vidiš tiste, ki so bili zaradi gobavosti obsojeni na smrt, da so se jim zacelile rane, da se spet smejijo. Toliko hvaležnosti je v njih in rekli so mi, naj pozdraviva vse v Sloveniji, v Evropi, Ameriki. Veste, to je veliko lepše kot nova jahta, fasada ali avto.

Koliko vas je akterjev na teh vaših plemenitih misijah?

Na tisoče, ker se je na tisoče ljudi odzivalo na naše akcije klicanja na pomoč. Ko smo zbirali sredstva za nakup stroja za iskanje vode za Darfur, smo očitno vsi razumeli, da bo ta stroj pomagal domačinom ostati doma in se jim tako izogniti begunskim taboriščem. V tej akciji smo skupaj zbrali 187 tisoč evrov. Pomagalo je na tisoče ljudi – od študentov do upokojencev in tistih, ki so prihajali na naša predavanja. Glaven pri tem, brez njega ne bi šlo, je bil naš Klemen Mihelič, ki je zbiral prispevke, da se ni nič izgubilo, da nihče od tega ni vzel nobene provizije, da je res vse do zadnjega šlo za nakup vrtalnega stroja. Seveda so pomembni tudi tisti, ki so pomagali pri širjenju informacij o akciji, da je na koncu stroj šel v Darfur 
in tam pomaga pri iskanju vode.

Kako lahko pomagamo?

Pomagate lahko s podporo našim akcijam. Pomagate lahko tako, da ste pripravljeni slišati in se odpreti za resnico, ki je malo bolj surova, kot jo predstavljajo mainstreamovski mediji. Da ste pripravljeni videti, da smo tudi mi udeleženi pri trpljenju v Sudanu in tudi drugje po svetu. V Sudanu je to trpljenje morda najhujše, ker tam zaradi mešanja interesov vsega sveta še vedno poteka odprt lov na sužnje in ker tam niso prisotni mediji. Mi si prizadevamo odpraviti prav ta manko medijske prisotnosti, zato delamo filme – trenutno je v montaži naš nov dokumentarec, ki vam bo vse to, vsaj tako upam, pokazal. Podprite ustanovo Tomo Križnar, ker si mi ne jemljemo za plače, ampak podpiramo samo nastanek filmov in knjig, da bi lahko prišla na dan resnica.

Pravzaprav smo vsi Nube.

Da, če še nismo, pa še bomo. V to nas bo poskušal spraviti trenutno dominanten gospodarski sistem. Zvoni vsem nam!

Ko se odmaknete od diktature gledanja, v katero smo bolj ali manj vsi prisiljeni, katerim oziroma čigavim glasovom ali zvokom prisluhnete?

Vsak človek, ki ga srečam na tej dolgi cesti, je, kot je rekel Mark Twain, sporočilonosec. Nikoli ne vem, kakšno sporočilo mi bo podal. Že tolikokrat se je po slovesu izkazalo, kako prav sem imel, da sem bil pripravljen prisluhniti sočloveku. Že tolikokrat mi je kak popoln neznanec povedal ravno tisto, kar sem iskal in mi je še manjkalo, da bi lahko ugledal širšo sliko o tem, kaj se dogaja, kje sem, kdo sem ...

Tomo Križnar, hvala za pogovor in za to, da lepšate svet.

Hvala vam za pomoč pri tem.

Spraševali sta Marjana Lavrič in Vesna Fister

Ogled dokumentarnega filma Trohnenje 2022 v Kinodovoru 

Nov dokumentarni film o Nubah Bojane in Toma Križnarja z naslovom Trohnenje 2022 si zaradi velikega zanimanja lahko v Kinodvoru ogledate še v treh dodatnih terminih: v četrtek, 16. junija ob 19.00, v petek, 17. junija ob 17.00 ter v ponedeljek, 20. junija ob 19.00.

Trohnenje 2022 ni samo film o trohnenju živega mesa gobavcev v Nubskih gorah in Modrem Nilu, ampak tudi film o trohnenju etike, src in razuma v privilegiranih delih sveta.