Znano je, da travma v življenju posameznika znatno zviša tveganje za depresijo. Manj znano pa je, da so prav hude stiske tiste, ki spodbudijo tudi osebnostno rast, kar se med drugim izrazi v višjih ravneh sočutja.
Študija, objavljena na PLOS One, je dokazala prav to.
Izsledki raziskave kažejo, da je mogoče težavna obdobja v življenju ne le preseči, temveč iz njih iziti tudi kot boljši in bolj sočuten človek kot bi to bil, če se mu hude stvari ne bi zgodile.
Bolj empatični
V enem od eksperimentov omenjene študije so najprej izprašali 387 odraslih, ki so v otroštvu doživeli hujše travme. Nekateri izmed njih so izkusili bolečino ob smrti najboljšega prijatelja ali družinskega člana in ločitev staršev, medtem ko so bili drugi bodisi žrtve nasilja ali spolnih zlorab.
Sodelujoče so naprosili, da izpolnijo poseben anketni list, s katerim so nato skušali ugotoviti stopnjo njihove empatičnosti, eksperiment pa nato v drugo ponovili še z drugačne vrste testom empatije na novo izbrani skupini sodelujočih, ki je tokrat štela 442 posameznikov z in brez izkušenj travme.
Oba eksperimenta sta pokazala, da so posamezniki z izkušnjami otroške travme kazali višje ravni efektivne empatije (t.j. sposobnost vživljanja v razmišljanje in čustvovanje drugega človeka) kot so to izkazovali posamezniki brez takšnih izkušenj, zgolj druga študija pa je pri travmatiziranih posameznikih potrdila tudi višje ravni kognitivne empatije (t.j. sposobnost razumeti misli in čustva drugega človeka) v primerjavi s posamezniki, ki niso poročali o kakšnih večjih travmah iz svojega otroštva.
Še več. Izkazalo se je, da gre v primerih zvišanih stopenj empatičnosti za trajna zvišanja omenjenih ravni. Travma teh ljudi torej ni le znatno obremenila in jim otežila življenje, temveč jih je tudi trajno osebnostno pozitivno spremenila.
Za človeka, ki je bil nekoč že soočen z ogrožujočo situacijo, je značilna izostrena pozornost na (lastna in tuja) čustvena stanja ter izkušeni nevarnosti sorodne nove okoljske sprožilce. Razlog za to je mogoče najti v aktivaciji povečane odzivnosti amigdale, ki velja hkrati za center čustev in glavno centralo avtomatičnega odzivanja na nevarnosti.
Travma človeka spremeni v temeljih
Dejstvo je, da imata psihološka in fizična travma dolgoročne učinke na razvoj človekove osebnosti in kvaliteto njegovega življenja.
Ker travmatični dogodki v otroštvu usodno posežejo v ključno psihosocialen in biološki razvoj, posledice pa so vidne globoko v odraslo življenje, so bili do sedaj v ospredju raziskovanj le negativni vidiki travme. Mednje sodijo agresivno in nasilno vedenje ter simptomi psihoze in depresije. Travma in zanemarjanje povečujeta tudi tveganje za razvoj številnih psihičnih motenj, med katerimi so mejna osebnostna motnja, bipolarna motnja in huda depresija. Za travmo v otroštvu in depresivne epizode pa so raziskave na ženskah že dokazale, da znatno spreminjajo sliko in delovanje možganov.
Čeprav se torej večina raziskav osredotoča na negativne posledice travme, pa zadnje čase raziskovalce končno pričenjajo zanimati tudi pozitivni faktorji, to so dejavniki zdravljenja in psihološkega celjenja ter potencial razvijanja posebne vrste trdoživosti po izkušnji travme.
In kar je še posebno razveseljivo, tudi kvaliteta večje odpornosti in trdoživosti lahko (in to je že dokazano) spreminja nevrobiologijo naših možganov, ki so prav zares sposobni izjemne plastičnosti.
Pri ljudeh, ki so v svojem življenju preživeli hude travme, ne gre ’prepoznavati’ po zgolj negativnih, temveč tudi številnih pozitivnih spremenjenostih, ki prihajajo v obliki znatne osebnostne rasti in sposobnosti velikih psiholoških preobrazb.
Preberite več na Metropolitan.si
- Preberite si še: MEDGENERACIJSKE TRAVME: Ste podedovali čustveno travmo od svojih prednikov? In kako prekiniti vzorec?