Travmatično je lahko že to, da se mama ne zmore uglasiti s potrebami otroka

Otroci vpijajo vse, kar se okrog njih dogaja, pa če to pokažejo ali ne. Kako ustaviti začarani krog prenašanja določenega vzorca, ki na "mlade upe" slabo vpliva?

Ustaviti travmo in je ne prenesti na naslednjo generacijo lahko npr. pomeni, da ko prideš domov iz službe pod stresom, živčna in jezna, da se uspeš toliko umiriti, da se vsaj za kratek čas posvetiš otroku, se mu zmoreš nasmejati, mu pokazati, da si ga vesela, da ga spet vidiš in ga poslušaš, kaj ti želi povedati ali se z njim vsaj malo igraš.

Kosilo, posoda in nepospravljeno stanovanje bo lahko vsaj občasno tudi počakalo, otrok pa se bo brez stika s starši iz dneva v dan bolj oddaljeval.

Naj omenim še to, da je to pogost pogled na travmo. Ko pomislimo na travmo, pomislimo na hude travmatične stvari, kot so vojne, posilstva.

Travmatično pa je lahko že to, da se mama ne zmore uglasiti s potrebami otroka. To je načeloma lahko mama, ki ljubi svojega otroka in veliko vlaga v vzgojo, vendar ji njene pretekle težke izkušnje in stres preprečujejo, da bi zaznavala otrokove potrebe in na njih primerno odgovorila, ker nima stika s sabo, s svojim telesom, s svojo notranjostjo.

Tak otrok lahko odraste z občutkom neljubljenosti, osamljenosti, občutkom, da ne šteje, kar on je in kar on potrebuje, kar ima dolgoročne posledice v njegovem odraslem življenju.

Iz članka: Koliko ran nosimo s seboj in kako z njimi živeti?, intervju z dr. Vesno Mirt

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol