Trma je lastnost, ki jo pogosto prepoznamo pri drugih, redkeje pa pri sebi. Lahko se kaže kot vztrajnost in moč, lahko pa kot nepopustljivost, odpor in zapiranje v lastno pravico. Psihologija trmo razume kot kompleksno vedenje, ki ima svoje korenine v zgodnjem otroštvu, v občutku varnosti, načinu navezanosti in izkušnjah moči.
Trma je obrambni mehanizem
Trmasto vedenje se pogosto pojavi, ko človek doživlja občutek izgube nadzora. Če se nekdo počuti ogroženega, nerazumljenega ali potisnjenega v kot, lahko s trmo poskuša ohraniti občutek moči. Tak človek ne more dopustiti, da bi imel nekdo drug “prav”, ker bi to pomenilo priznanje lastne ranljivosti.
Psihološko gledano gre za obrambni mehanizem. Trma deluje kot ščit pred občutki nemoči, strahu ali sramu. Namesto da bi oseba priznala negotovost, se oklepa svojih stališč, četudi s tem ruši odnose.
Korenine trme so v otroštvu in občutku varnosti
Otrok, ki je bil v zgodnjem razvoju pogosto nadzorovan, kaznovan ali ni imel priložnosti izraziti svoje volje, lahko razvije trmo kot način samoodločanja. Tak otrok se nauči, da je edini način, da ohrani občutek sebe, odpor.
Po drugi strani pa otrok, ki ni bil slišan, pogosto trmasto vztraja, da bi končno bil opažen. Njegov “ne” je klic po priznanju: vidi me, sliši me, pusti mi biti jaz.
V odrasli dobi se ta vzorec lahko nadaljuje.
Za mnoge trma tako ni le navada, temveč del identitete. Če bi popustili, bi to doživeli kot izdajo sebe. Zato trmast človek pogosto ne brani le svojega mnenja, ampak s tem brani svoj obstoj. Pod trmo se lahko skriva misel: če popustim, bom izgubil sebe.
V psihološkem smislu gre za strah pred raztapljanjem meja ega. Popuščanje zahteva zaupanje – v druge in vase. Trmast človek pa je to zaupanje v zgodnjih izkušnjah pogosto izgubil, zato svoj notranji svet varuje s togostjo.
Trma je lahko zamrznjen strah
Psihoterapevti pogosto opažajo, da pod trmo živi zamrznjen strah. Strah pred tem, da bi nas kdo preplavil, nadzoroval, ponižal ali zapustil. Trma je način, kako telo in psiha rečeta: tukaj sem varen, dokler vztrajam pri svojem.
Ko človek začne ozaveščati ta strah in začuti, da mu ni treba več braniti svojega prostora z uporom, se trma počasi razrahlja. Namesto obrambne drže se začne pojavljati iskrenost ter sposobnost priznati svojo ranljivost, prositi za pomoč in prisluhniti brez občutka ogroženosti.
Kako se trma lahko preobrazi v moč?
Trma ima tudi svoj svetli obraz – vztrajnost. Ko se naučimo prepoznati razliko med obrambo in notranjo močjo, lahko iz trme zraste odločnost, ki temelji na zavedanju in ne več na strahu.
Zdravljenje trme se ne začne s tem, da se trudimo »manj upirati«, ampak s tem, da razumemo, česa se pravzaprav branimo. Ko človek začuti, da je varen, da ga nekdo vidi in ne želi nadvladati, se njegova potreba po uporu umiri sama od sebe.
Trma torej ni znak slabega značaja, temveč neizraženega strahu in potrebe po lastnem glasu. Ko trmast človek končno dobi izkušnjo, da ga drugi ne želi spremeniti, ampak razumeti, se lahko prvič sprosti. Takrat se lahko trma preobrazi v zrelo moč.
