Tudi moje potrebe so pomembne

23. 2. 2021
Deli
Tudi moje potrebe so pomembne (foto: pexels)
pexels

Kako sem se pričela postavljati zase in postavljati meje.

»Postavljanje mej je način, s katerim izkažemo spoštovanje in skrb samemu sebi. Ne naredi me hudobnega, sebičnega ali neljubečega le zato, ker nekaj nisem storil/a po »tvoje«. Tudi sebe ljubim.« - Christine Morgan (duhovni medij)

Kaj je o postavljanju mej zapisala Haile Maggie, priznana trenerka komunikacije:

V svojih zgodnjih dvajsetih letih sem bila aktivna na vsakem zborovanju in protestih in se na ves glas drla po megafonu zaradi krivic, ki so se dogajale po svetu, toda pijače od neznanca v baru nisem upala zavrniti. Lahko sem nastopala s svojimi izvirnimi pesmimi pred množico, toda prijateljem nisem drznila povedati, da so me ranili s pikro besedo ali dejanjem. Ustanovila sem svoje podjetje, bila udeležena v lokalni politiki in na facebooku delila osebno poezijo pred stoglavo množico, toda, ko bi se morala postaviti zase v trenutkih konflikta, sem utrpnila.

V tistem času nisem posedovala zavedanja, da je postavljanje mej in nekaj povedati na glas tako težko delo, s katerim ima težave na milijone ljudi po vsem svetu. Nisem razumela, da je moja nezmožnost postaviti meje najverjetneje izvirala iz otroštva kot posledica svojih neizraženih potreb.

Menila sem, da se ne trudim dovolj. Na veliko sem se obtoževala zaradi nezmožnosti postavljanja mej. Jutra sem preživljala v samosabotaži, kjer sem si v dnevnik zapisovala vse krivice, ki so se mi dogajale. Z vami delim nekaj utrinkov iz mojega dnevnika:

»…prosila je, da prestavimo sestanek na zgodnejšo uro in to sem storila, čeprav mi ni ustrezalo«.

»Močno mu zamerim za to, kako grdo je ravnal z mano, toda včeraj, ko sem ga videla v kavarni, sem se obnašala popolnoma neobremenjeno in neranjeno. Čemu?? Tako sem jezna nase. Le kako naj se popravim in se postavim zase?«

Večino časa je bilo reči besedo NE – družini, prijateljem, partnerju in sodelavcem – nekaj, kar si ne bi upala povedati na glas, četudi bi kar kričalo v meni. Ne glede na to, kako neprijetno ali ne-varno sem se počutila, edina možna prihodnost oz. izid je vsebovala ugajanje drugim, nato pa je sledila faza, kjer sem se počutila kot žrtev in pričela gojiti zamere. Seveda potihoma in sama pri sebi.

Spet ob drugi priliki sem se počutila dovolj močno in se poigravala z idejo, da se uprem in rečem ta slavni NE, tako enostavno in preprosto je zvenelo v moji glavi, a ko je prišel trenutek, da zmagoslavno proslavim svoj pogum, sem dobila cmok v grlu in težo na prsni koš. Besede so enostavno obtičale na konici jezika kot težak beton.

Želim si, da bi takrat vedela tole: postavljanje mej ni enostavno opravilo s seznama, ki ga prečrtamo, ko smo gotovi. Vsebuje kompleksne matrice vprašanj,  povezanih s posameznikovo družino in poreklom, socializacijo, omejujočimi prepričanji in, najpomembneje, z odnosom do samega sebe. Postaviti meje je zadnji in odločilni korak na dolgem popotovanju samorefleksije in marljivega dela na sebi. Če bi to vedela že pred leti, bi se bila zmožna pomiriti s temi stavki:

·       Nisem šibka

·       Nisem nevredna (ljubezni, spoštovanja,…)

·       Delam najbolje, kar znam in kolikor lahko.

Sami si postavljamo meje, da se zaščitimo. A da se zaščitimo karseda najbolje, moramo vedeti, kaj ščitimo. Razvijati bogato razumevanje lastnih potreb, želja, hrepenenj, vrednot in vizij nam daje močan občutek identitete, ki ga potrebujemo predvsem pri kolebanju med našo obvezo govoriti resnico in ostati zvesti samemu sebi.

Ko nisem imela pravega občutka za to, kdo sem in kaj potrebujem, je bilo precej lahko, da so me definirali – drugi; čakati na druge, da nekaj povedo namesto mene; gojiti zamere do tistih, ki se niso postavili zame ali zadovoljili mojih pričakovanj; postaviti prioritete potreb drugih pred lastnimi; iskati potrditev in vrednost iz zunanjih virov, npr. ali sem bila drugim všeč in ali so menili, da sem privlačna. Vse skupaj je vzklilo v precej slabo samopodobo. Pogosto sem se počutila kot senca same sebe.

Najprej sem pričela z delom na sebi in graditi občutek lastne identitete, ko sem šla skozi boleči razhod z dolgoletnim partnerjem. Moja neodvisnost je bila velik faktor najine odtujitve in končno sem pričenjala dojemati, da ne morem od drugih pričakovati, da so smisel mojega življenja. Prav tako si nisem dovolila, da zunanji kazalci uspeha – kot je vzpon po karierni lestvi, izguba teže ali osvojitev nagrade – postanejo gonilna silna mojega obnašanja in počutja.

Morala sem iti globlje. Kako sem to storila?

Korak 1: Spoznati svoje primarne potrebe

Sprva nisem vedela, kje začeti. Navsezadnje, kako si sploh zgraditi svojo osebnost? Ali obstaja kak recept? V občutljivi, krhki fazi po prekinitvi odnosa, so se mi porajala vprašanja, kot so: »Kje se vidiš v obdobju petih let od sedaj?« ali »V katero smer si želiš popeljati svoj posel?«. Vsa ta vprašanja so me spravila v neutolažljiv jok. Nisem poznala odgovorov. Vedela nisem niti, kako bom preživela vikend, kaj šele celoten potek življenja.

Vedela sem pa nekaj – da potrebujem svoj posebni zeliščni čaj pred spanjem in da brez sivkinega olja nisem mogla zaspati; da dolgi sprehodi po parku z najboljšo prijateljico polepšajo moj dan in naredijo dušo lahkotnejšo.

Te »malenkosti« so bili nežni vzdihljaji iz svojega jedra. Ko sem jim sledila, sem se naučila zaupati si.

Šele, ko sem si priznala te osnovne potrebe so ostale, bolj komplekse potrebe, sledile in nastopile. Zatorej, priznati in ozavestiti si moramo svoje osnovne potrebe, ki jih potrebujemo vsak dan in to bodo postali temelji, na katerih se bo gradila močna in neodvisna identiteta.

Korak 2: Razkrij jedro svoje identitete

Čez čas sem postopoma priplezala na zeleno vejo, nadaljujoč z osnovno nego svojih potreb, nato pa so le-te postajale vedno kompleksnejše in živahnejše. Pričela sem hlepeti po izpolnjujočih medosebnih interakcijah, smiselnih povezavah z družinskimi člani, potovanjih in plesu. Moja naravna radovednost, s katero nisem bila povezana leta in leta, se je prebudila. Premišljevala sem o pomenu življenja ter kako ga obogatiti – kako postati najboljša verzija sebe. Pri tem so mi pomagala spodnja vprašanja:

Vizija: Kakšno prihodnost si želim?
Identiteta: Kdo sem in katere vse vloge igram?
Vrednote: Katera načela ali vrednote najbolj resonirajo z menoj?
Spretnosti: Katere so moje sposobnosti?
Želje: Po čemu hrepenim?
Pri raziskovanju svoje identitete sem tako ugotovila, kako bogata sem v resnici. Za začetek, posedovala sem precej več spretnosti, kot sem si upala priznati. Bila sem edinstveno sočutna, dobra poslušalka, organizirana in odlična v svojem poslu. Naučila sem se spoštovati in ceniti osebno svobodo, samo-izražanje, finančno odgovornost in igrivost. Kot nekdo, ki se je rehabilitiral od soodvisne zveze, sem presenečeno ugotovila, da sem precej več kot samo – partnerka. Bila sem sestra, hči, trenerka, vodja, najboljši prijatelj in mnogo mnogo več. Širše sem odprla pogled in zagledala novo osebo, ki je še pred par meseci nazaj ne bi prepoznala. Nisem bila več senca.

Vzela sem papir in pero v roke in se pričela raziskovati. Vsak dan po pol ure. Svoje vloge, vrednote, moralo, sposobnosti in želje. To je bil mejnik – ne le, ker sem odkrila neodkrito, temveč zato, ker sem si končno vzela čas samo zase in za nikogar drugega. In precej lažje je postaviti meje za stvari, ki nam največ pomenijo, ko enkrat ugotovimo, katere stvari to sploh so.

Korak 3: Prinesi pristen Jaz v svoja razmerja

V retrospektivi, zgodnje odboje samoodkrivanja je bilo najtežje obdobje mojega življenja. V tem času sem se namreč morala soočiti sama s seboj. Postaviti lastne prioritete in na novo zgraditi temelje, ki so bili precej drugačni od vajenega. Ampak le tako sem lahko postavila pravo podlago za odnose z drugimi.

Postavljanje mej je kot trening mišic – težko in utrujajoče sprva, toda sčasoma tudi to postane kot druga narava. S temi novimi spoznanji sem počasi pričela postavljati zdrave meje v vse svoje odnose.

Za začetek sem preprosto odpovedala povabilo na zabavo. Bil mi je izziv. A mi je uspelo. Ne dolgo zatem sem postavila svoj urnik in se odpovedala nekaterim dejavnostim, ki mi niso več služile in mi nudile osebnega zadovoljstva. Bilo je težko, toda popolnoma pravično.

Ko sem v žep pospravila te drobe uspehe, se je postavitev težjih mej zdela manj nemogoča. Sčasoma sem prijateljem povedala, če me je njihovo početje prizadelo; odprla sem tudi globoko zaprte škatle bolečin iz mojega otroštva in imela resen pogovor s svojimi starši.

Lagala bi, če bi rekla, da nisem poplesavala po kuhinji od čiste sreče, da mi je končno uspelo postaviti svoje potrebe na prvo mesto. 

Po vsakem težkem pogovoru, ki sem ga morala opraviti, je košček teže odpadel z mojih prsi. In z novo pridobljeno lahkotnostjo, sem lažje navigirala skozi svet. Opazila sem, da sem veliko bolj prisotna v stiku s svojimi klienti, veliko bolj igriva s svojimi prijatelji in precej pristnejša v odnosu z družinskimi člani.

Zato se opazujte v svojih odnosih, opazite, kdaj ste nepristni, kajti le tako boste lahko izgradili svobodo zase. Vadite s komuniciranjem tega, kar mislite, želite in zahtevate in ne bojte se povedati resnice. Ko enkrat natreniramo to mišico, je veliko lažje postaviti meje na vseh področjih naših življenj.

Leta kasneje se še zmeraj zalotim pred preizkušnjami in težkimi soočenji. V teh trenutkih črpam iz te osvojene moči znotraj sebe in ne pustim se nikomur, da me pretrese. Ker vem, kdo sem.

Rada se opominjam na dosežke, ki sem jih dosegla pri postavljanju pristne sebe. Najpomembneje, rada se opomnim na to, da ostajam potrpežljiva in sočutna do sebe. Postala sem tako pogumna. Izpostavljena, poznana in ljubljena ne le do sebe, temveč tudi od drugih.

Haile Maggie

Poglejte si še:

 

 

 

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez