Prenos nerešenih čustev, vezi, odnosov, dogodkov iz preteklega življenja

Včasih se nam zdi, da se nikakor ne moremo rešiti negativnih občutkov v odnosu ter neprijetnih situacij. Razlogov za trenja v odnosih je več, npr. posameznikov pogled na situacijo, reakcije po ponavljajočih vzorcih, ustvarjena slika o človeku in zelo pomembno – prenos nerešenih čustev, vezi, odnosov, dogodkov iz preteklega življenja.

Večina staršev iz ljubezeni do svojega otroka le tega želi zavarovati pred negativnim, saj se bojijo, da bi se mu zgodilo najhujše. Kar je običajno starševsko ravnanje. Težko je določiti mejo varovanja, se zavedati, kdaj je čas za umik. Otrok tako ravnanje največkrat dojema kot nesramnost in teženje, da mu starši ne privoščijo svobode in mu je s tem velikokrat odvzeta priložnost za zabavo ter sprostitev. Določanje meje popuščanja, tako rekoč ''zavijanja v vato'' je dandanes velik problem v odnosu staršev in otrok.

V preteklosti je bilo to manj pogosto, razlogov za to je več, saj gre za povsem različna obdobja in način življenja, dojemanja in dostopnost do informacij ter dobrin. V nadaljevanju opisujem primer materinega zaščitniškega ravnanja iz preteklega življenja, ki je povezan z odnosom snaha in tašča v resničnem življenju trenutnega časa. Navajam pa tudi, kako lahko z globljim zavedanjem in vedenjem snaha na situacijo s svojo taščo gleda iz povsem drugega vidika ter s tem njun odnos izboljša in lažje sprejme. Njuni imeni sta izmišljeni, da se zavaruje zasebnost.

Opis preteklega življenja:

Vida je bila zelo bogata. S hčerjo Nino sta bili močno povezani in ju nič ni moglo ločiti. Izjemno je bila ponosna nanjo. Živeli sta v ogromni palači na vrhu hriba, vse naokoli so se raztezale njive in travniki. Tam so bile postavljene revne hiške, ki so jih povezovale ozke, skromne in zanemarjene ulice.

Vida je živela revno življenje, dokler se ni poročila z bogatim moškim, ki je nekaj let po poroki preminil. Dobro se je spominjala trenutkov, ko je prislonjena ob zid, izmučena in lačna, sedela na tleh. Bila je še otrok. Mama je sedela poleg nje. Tla so bila vlažna, umazana in smrdelo je. To Vide ni motilo. Mislila je le na hrano. Stegovala je vrat in gledala za hrano. Mama je vstala in šla k smetem. V njih je našla košček kruha. Hotela je ugrizniti vanj, vendar si je premislila in ga ponudila Vidi. Ta je zamahnila z roko, saj hrane ni mogla sprejeti ob pogledu na shirano mamo. Mama je vztrajala, zato je Vida prijela kos kruha v roke. Zagrizla je vanj, bil je suh in trd, kljub temu je bila zanj hvaležna. Ozrla se je okoli sebe in videla same grozote. Revni ljudje so ležali na tleh in umirali od lakote. Ponovno je pogledala mamo, ki pa se ni več premikala. Dregnila jo je. Nič. Zavedla se je, da je mamo izgubila. Nekako je uspela preživeti in se poročiti. Tako se je po bogati poroki odločila, da pod nobenim pogojem svoji hčeri ne bo pustila izkusiti težkega, krutega sveta in lakote. Zaradi obilja dobrin to ni bilo težko uresničiti. Odločitev je bila dokončna.

Nina je odraščala. Dolgo časa je mislila, da je palača ves svet, in da vsi živijo v izobilju. Vida ji je tako tudi pravila, saj ni želela, da bi ona izkusila lakoto, videla grozote, ali se zavedla, kako krut je lahko svet. Zato tudi ni želela, da bi Nina stopila v vas. Ljudje je zagotovo ne bi dobro sprejeli.

Vida se ni zavedala, da smo na svetu tudi zato, da izkusimo težke situacije in sprejemamo zahtevne odločitve. Živimo in se stalno učimo. Tako je Nini s pretirano navezanostjo vzela priložnost za duhovno učenje. Seveda tega ni storila s slabimi nameni. Nina je kmalu ugotovila, da svet ni samo lep, vendar si ni predstavljala, kako krut je do nekaterih. To je ni pretirano motilo. Kdaj pa kdaj si je zaželela raziskati svet, vandar je to misel vsakokrat opustila. Pomembno ji je bilo, da je njej lepo, ni se zanimala za druge.

Nekega dne pa te misli ni mogla opustiti. Razmišljala je o zunanjem svetu, hotela je spoznati druge ljudi, se z njimi povezati in pokukati izza visoke ograje, ki je obdajala palačo. Odločila se je pristopiti k materi in ji povedati o svojih občutkih. Samozavestno je prijela za kljuko in stopila v ogromno sobano. Vida je sedela na stolu in premišljevala. Z vsakim korakom je njena samozavest puhtela. Stala je poleg nje in zazdelo se ji je, da ni pravi trenutek, da spregovori. Stopila je korak nazaj, vendar si je premislila. Postala je nervozna. Mati jo je z zanimanjem pogledala, molčali sta.

Nina je zbrala pogum in rekla:

»Prišla sem, da ti nekaj povem. Veš, že dolgo razmišljam, da bi šla izza zidov v resnični svet in spoznavala ljudi … To misel sem vedno opustila. Zdaj pa je ne morem! Nisem vedela, kako si to zbiti iz glave. Pomislila sem, da bi te vprašala, če lahko grem ven na ulice …«

Vida je poskočila in jo prekinila:

»Kaj? Od kje ti to? Vedno si bila zadovoljna s tem, kar sem ti nekoč rekla; da ne bova hodili ven, saj imava tukaj vse, kar potrebujeva, in se imava lepo.«

Ninina samozavest je dokončno izpuhtela. Zaprla je usta, pokimala in počasi odšla v sobo. Zleknila se je na tla in zajokala. Spraševala se je, zakaj je mama tako nesramna in je nikamor ne pusti. Zakaj zavrača njeno mnenje in željo. Vedno ji je bilo dano, kar je hotela. Edino, kar res hoče in ji je na dosegu rok, pa ne dobi. Zakaj? Poskusila se je s tem sprijazniti, ampak ji ni uspelo.

Naslednje jutro sta se molče sprehajali po njuni ogromni parceli, ki je bila od vasi ločena z visokim obzidjem. Mati jo je žalostno pogledala, saj ji je bilo žal za besede, ki jih je izrekla prejšnji dan. Vedela je, da je pred prepiri v družini ne bo mogla obraniti. Zavedala se je tudi, da bo Nina prej ali slej videla realno življenje. Svet je zelo lep, če ga znamo gledati in dojemati na pravi način. Vseeno je za nekatere bolj, za druge pa manj zahteven.

Nina je končno prekinila tišino, saj ji je bilo hudo.

»Ne razumem, zakaj me nikamor ne pustiš. Ne vem, zakaj mi ne privoščiš, da se zabavam? To je moja edina res velika želja, ki mi je ne izpolniš.«

Po licu ji je spolzela solza, ki jo je mama opazila. Roko je položila na njeno ramo in se ji iz srca opravičila, ni pa ji odgovorila. Nina ni bila zadovoljna le z opravičilom, čakala je odgovor. Spet sta molčali. Prišli sta do vrat obzidja, ki so ločevala posestvo od vasi. Bila so ogromna in trdna, da se tudi miš ne bi mogla splaziti skoznje.

Ravno takrat so se na stežaj odprla, saj so pripeljali zalogo hrane. Nina je pokukala ven in videla grozovit prizor. Ljudje so bili videti izmučeni, umazani, lačni in žejni. Opazila je tudi moškega, prekritega z ranami in brez ene noge. Nihče ni bil urejen in ni nosil lepe obleke. Vrata so se zaprla in deklica je obstala. Vida ni opazila, da je njena hči videla revščino, zato je šla v palačo, misleč, da Nina želi trenutek zase.

Od tistega trenutka je bila deklica drugačna oseba. Ni mislila le nase, želela je pomagati.

Ko mame ni bilo v bližini, je zbrala pet slug in jim rekla:

»Danes sem videla nekaj groznega. Zdaj vem, kakšen je svet zunaj, da ne živijo vsi v izobilju tako kot jaz. Hrane in ostalih dobrin imam več kot dovolj, zato sem se odločila, da bom nahranila tiste, ki je nimajo. Kolikor bom lahko. Skupaj z vašo pomočjo. Zato naberite čim več hrane, nato se odpravimo v vas, preganjat lakoto! Vedite pa, da mama tega ne sme izvedeti, saj me samo ne bi pustila ven. Zato imam vas, da me varujete. Pojdimo!«

Ubogali so jo. Vida jih ni opazila, zato je Nini odleglo. Kaj kmalu so že delili hrano, za kar so bili ljudje neizmerno hvaležni. Po nekaj prehojenih ulicah je prišla do na videz zelo lačnega moškega. Iztegnila je roko in mu pomagala vstati. Ponudila mu je nekaj hrane. Bil je star in njegovo koščeno telo se je treslo.

Jedel je z zaprtimi očmi in naposled spregovoril:

»Vidim, da še obstajajo bogati ljudje, ki so resnično dobri po srcu. Hvala ti, ne veš, kako sem ti hvaležen! Rad bi ti nekaj poklonil. Sicer ni dragoceno, je pa vse, kar imam. Res mi bo v čast, če boš sprejela.«

Nina je zadovoljno prikimala in skupaj s slugami mu je sledila do stare, na pol razpadle hiše. Z Nino sta vstopila. Slugam pa je nastavil roko in jim tako namignil, naj ostanejo pred vrati, tako rekoč: Pred mano je ne potrebujete varovati. Saj vidite, da sem nemočen. Kaj bi ji lahko naredil. Tako so ostali zunaj.

Prijel jo je za ramo in se ji opravičil. Ni razumela, zakaj. Izza omare sta skočila dva moška in jo zagrabila. Skozi zadnji izhod sta z njo pobegnila – bila je ugrabljena. Branila se je na vse pretege in brcala, vendar neuspešno. Sluge so opazile, da je že dolgo ni in sumile, da se je zgodilo nekaj hudega. Razkropili so se, da bi jo našli.

Vida je opazila, da je ni doma in objokana čakala, da se vrne. Žal nihče v palači ni vedel, kam je šla. Zgodilo se je ravno to, česar se je najbolj bala in pred čimer jo je vse življenje branila. Nikoli ni zvedela, kaj se je z njo zgodilo. Naprej je živela s kančkom grenkega upanja, da je njena hči nekje živa. Nikoli pa ni izvedela, kar je bilo zanjo izredno boleče.

Konec izseka iz preteklega življenja.

Kaj se osebi lahko naučita:

V tem življenju sta se duši matere in hčere ponovno utelesili v skupnem učenju, le v drugih vlogah. Vida je v tem življenju tašča, Nina pa njena snaha. Lahko bi rekla, da se je njun odnos deloma prenesel iz preteklega življenja. Ne razumeta se preveč dobro, kar je ostalo iz občutkov nerešenih odnosov preteklega življenja. Taščo vsakodnevno zanima, kaj se dogaja v okolici in med ljudmi. Z vsem mora biti na tekočem. Pretirano zanimanje za druge je podzavestno prenesla iz preteklih izkušenj, saj kot Nina ni imela priložnosti izkusiti zunanjega sveta v pravi meri.

Vidimo, da se nerešeni odnosi in negativna čustva lahko prenesejo iz preteklih življenj. Duša se utelesi v drugo osebo, neočiščene vezi pa ostanejo.

Tašča v tem življenju obrekuje in se vtika v stvari, ki niso njene, vključno s sinovo družino, s katero živi v isti hiši. Njena snaha ne ve, kako se odzvati in jo tak odnos obremenjuje.

Snaha je delavna, poštena ženska in dobra mati, zato je tudi želela njun odnos rešiti ali vsaj izboljšati. Odločila se je raziskati globlje od fizičnega in preko duhovnega medija izvedela, kar je zapisano v zgodbi. To ji je olajšalo situacijo in oddahnila si je, da ni razlog osebne narave. Tako je lažje pristopila k izboljšanju odnosa, z več volje in ljubezni. Zdaj jo sprejema z razumevanjem, tako kot je, in se z njenim ravnanjem ne bremeni več v tolikšni meri.

Taščino preteklo življenje vseeno ne opravičuje njenega vedenja zdaj, saj vtikanje v tuje odnose ni dobro za nikogar. Tudi tašča ima v tem življenju svoje učenje, ki si ga je zadala njena duša. In to je med drugim tudi, da poskuša preseči lastnost obrekovanja in vtikanja v druge.

Vsak posameznik ima svojo vlogo in učenje, kar je prepleteno z njegovimi najbližjimi. Naj vam bo zapisano v pomoč pri reševanju odnosov in sprejemanju drug drugega, pa četudi so razlogi različni. Duša in telo vam bosta za ta uspeh hvaležni. S tem boste veliko storili k izpopolnitvi sebe in se usmerili v dejanja ljubezni, kar je bistvo našega življenja.

Ne pozabimo, da stvari niso tako črno bele, kot se nam zdi na prvi pogled.

Aurora Anima Mea (ucenje-duse.si)

O avtorici

Aurora Anima Mea je psevdonim dvanajstletne slovenske avtorice, ki je pred kratkim izdala svoj prvenec z naslovom Nauki življenja in duše. Aurora je medij za povezavo z duhovnim svetom. Vidi in sliši dogodke preteklih življenj, načrte učenja pred utelešenjem, kanalizira dušne pogovore in dogovore. Iz duhovnega sveta ljubezni prejema odgovore na zastavljena vprašanja. S pomočjo teh informacij ljudem pomaga pri razumevanju sporočil, ki jih posredujejo naši duhovni vodniki, pri razreševanju odnosov, vezi, čustev, strahov, pa tudi duhovnih zaznav, s katerimi se soočajo posamezniki (videnj, občutij in slišanj). Dušam, ki so se izgubile iz različnih razlogov, pomaga spet začutiti ljubezen, se osvoboditi in najti njihov duhovni dom božanske ljubezni.

• Poglejte si še: Neizrečeno in nepredelano se prenaša iz generacije v generacijo

Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj