Starševstvo je veščina, ki se je učimo

22. 3. 2013
Deli
Starševstvo je veščina, ki se je učimo

Spremembe, ki so nastale v pogledu na vlogo očeta in na njegovo definicijo, so pripeljale do tega, da so se začele rahljati kulturološke in socialne meje, ki so precej ovirale očete pred tem, da bi se prikazali, dokazali in predali svoji vlogi do konca.

Čeprav je starševstvo veščina, ki se je učimo, je dolgo časa prevladovalo mnenje, da je za matere skrb za otroka nekaj od narave danega in da so bolj uglašene z njegovimi potrebami. Toda tu je ves svet veščin, ki ga očetje lahko obvladajo in prevzamejo vlogo vzgojitelja in moralnega vzornika, ki lahko prav tako kot mamam ponudi nežnost in tolažbo.

Zelo preprost primer za to je odvajanje od dojenja, ko očetje lahko še kako hitro priskočijo na pomoč, nekaterim očetom gre tudi bolje in lažje pri odvajanju od plenic, da ne govorimo o pisanju domačih nalog in učenju, kjer veliko otrok lažje in hitreje osvaja novo gradivo, ko to počnejo z očetom.

Raziskava iz leta 1981 kaže, da so očetje v povprečju preživljali 26 odstotkov več časa v neposredni interakciji z otrokom kot leta 1975. Te in poznejše raziskave se ne ukvarjajo s kakovostjo interakcije, temveč opozarjajo na spremembe, ko govorimo o popolnoma novih vlogah očeta v zadnjih nekaj desetletjih.

Nesamozavestni očetje?

Zanimivo je, da se očetje težko odločajo, da bi nase sprejeli več obveznosti pri vzgoji otroka, zaradi pomanjkanja samozavesti, ker mislijo, da ne bodo mogli in znali prepoznati vseh otrokovih potreb tako kot mame. Vendar jih je treba prepričati v nasprotno in jih opogumiti, naj se vključijo aktivno, saj raziskave kažejo, da uspeh pri vzgoji otroka vpliva tudi na povečano raven samozavesti v službi in pri drugih življenjskih področjih (Lamb in Tamis-Lemonda, 2002).

Oče – varuh in vzgojitelj

Ko se učimo biti starši, seveda ni slabo, da imamo tudi podporo iz okolice. Še vedno je v številnih kulturah mama tista, ki dominira pri vzgoji, moški, ki to počnejo, pa so praktično izločeni zaradi prevzemanja takšne vloge. Toda v bolj razvitih družbah, ki se zavedajo potenciala aktivnega starševstva, se tudi skozi institucije očetom omogoča večje udeleževanje pri vzgoji otrok.

Na Švedskem na primer oba starša za vsakega otroka dobita 480 dni za nego otroka in te dneve lahko razporejata popolnoma po svojih željah. Tam praktično dobijo tako mamice kot očetje porodniški dopust. Pri nas oče lahko vzame bolniško odsotnost za nego otroka šele po napolnjenih treh mesecih otrokovega življenja. Ta odsotnost se obravnava absolutno enako kot odsotnost matere, a v našem sistemu je takšnih očetov zaenkrat še zelo malo, in še pri teh je videti, da so to naredili predvsem iz ekonomskih vzgibov ...

Očetje z vozički

Pogosto na ulicah velikih mest v Evropi in Ameriki lahko vidite vedno več očetov s vozički ali z otroki v nosilkah, medtem ko so mamice v službi. To ima sicer določeno socio-ekonomsko ozadje, ker žene pogosto po dolgi odsotnosti iz službe zaradi nege otroka povsem izginejo s trga dela. To se posebno pogosto dogaja v družbah in ekonomijah z veliko konkurenco na trgu dela.

Prav tako obstaja trend, predvsem v Ameriki, da se očetom daje vedno večja družbena podpora, da bi se posvečali odgovornem starševstvu. Vabi jih, naj se čim aktivneje vključijo v vzgojo otroka, kar je deloma pogojevano tudi z raziskavami, ki so pokazale, da je v tej veliki deželi vedno več otrok, ki odraščajo le z enim staršem, in da je oče pogosto povsem izločen iz življenja otroka.

Marija Milačić, Petra Arula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez