Učiteljica joge opozarja na nevarnosti duhovnega snobizma – občutka, da smo zaradi ukvarjanja z duhovnimi praksami nekaj več od drugih.
Preden spregovorite, naj gredo vaše besede skozi tri sita:
Ali je res?
Ali je potrebno?
Ali je prijazno?
----
Spomnim se presno-veganskega študenta joge, ki me je vprašal, ali sem vegetarijanka, in po mojem odgovoru, da nisem, prenehal obiskovati moje ure – čeprav je prej trdil, da mu zelo pomagajo pri težavah s hrbtom.
Spomnim se lastnika priljubljenega joga studia, ki mi je dejal, da če me zanima "prava joga" (namesto vadbe v lokalnem fitnesu), naj se pridružim njegovemu studiu.
Prijateljica, ki je začela obiskovati ure joge, mi je žalostno povedala, da je po več mesecih poskusov navezovanja stikov z drugimi udeleženci – zaradi skupne ljubezni do joge – ugotovila, da njena prizadevanja niso bila nikoli obojestranska, ker preprosto ni bila dovolj "hipijevska", da bi se lahko vključila v skupino.
Teh primerov je veliko, rdeča nit vseh pa je izrazito pokroviteljski ton tistih, ki prakticirajo duhovne prakse.
Tudi sama sem med izobraževanjem za učiteljico joge verjela, da imam pravico gledati na druge zviška zaradi njihovega "neduhovnega" vedenja. A prav v trenutku, ko sem to storila, sem se oddaljila od lastnega duha.
Čeprav je stopanje na "duhovno pot" lahko globoko transformativno ter nas odpre zdravljenju, modrosti in celo čudežem, imajo orodja in učenja, ki jih prakticiramo – ne glede na tradicijo ali trend – praviloma isti končni cilj: notranji mir in utelešenje ljubezni. Toda ko se preveč osredotočimo na to, kaj prakticiramo, namesto zakaj, lahko zdrsnemo v skušnjavo, da sodimo namesto razločujemo, obsojamo namesto ljubimo ter izključujemo namesto sprejemamo.
- Morda pokroviteljsko pripombo zaključimo z besedami "namaste" ali "ljubezen in svetloba".
- Morda o nekom opravljamo in rečemo, da zgolj "izražamo svojo resnico".
- Morda rečemo: "Nisem veren/-a, sem duhoven/-na," da bi se oddaljili od dogmatičnosti organizirane religije, nato pa sami pokažemo enako togost in izključevanje.
- Morda z lahkoto izvedemo najzahtevnejši joga položaj, a obsojamo tiste, ki v predklonu pokrčijo kolena, kot premalo predane.
- Morda se imamo za stare duše z mnogimi inkarnacijami, druge pa razglasimo za "nove duše", ker naj še ne bi bile dovolj razvite.
- Morda dan začnemo z meditacijo ljubeče prijaznosti, preostanek dneva pa preživimo v zamerah do "popolnoma nezavednih" ljudi.
Vse to so primeri navezanosti na idejo duhovnosti, namesto na univerzalne duhovne vrednote ljubezni, sprejemanja, sočutja, miru in enosti. Pomembno se je spomniti, da je vsak človek duhoven, saj ima vsak človek duha. Vsi smo iskalci, tudi če se tega ne zavedamo. Vsi smo "svetlobni delavci", kajti božanska iskra sveti v vsakem izmed nas.
Da bi ostala prizemljena in pozorna na morebitni duhovni snobizem v sebi, sem razvila tristopenjski proces, ki mi pomaga ostajati v stiku z duhom, ne pa se ujeti v lastno duhovnost.
1. Zavestno opazovanje
Eden največjih darov duhovnih praks je zmožnost, da postanemo pozorni na svoje naravne človeške odzive in čustva. Morda jih ne moremo nadzorovati, a če se ujamemo v trenutku, ko se pojavi misel "Oni so tako …", postanemo priče lastnim odzivom, namesto da bi jih utelešali.
2. Sočutno sprejemanje
Ko opazimo, da smo zdrsnili v presojanje in se postavili nad druge, se lahko namesto samoobsojanja obrnemo k sočutju do lastne človeškosti. Globoko vdihnemo, predelamo občutke in se odpremo učenju o sebi.
3. Ljubeč odziv
Ko se zavemo, kaj se je v nas sprožilo, lahko stopimo onkraj zgolj sprejemanja in se vprašamo: Kaj bi storila ljubezen? To vprašanje nas neposredno poveže s srcem in bistvom, h kateremu vse duhovne poti stremijo – brez potrebe po kakršnikoli poti.
Včasih nas bo srce vodilo k sprejemanju, povezovanju in vključevanju, drugič pa k umiku, jasnemu glasu, zdravi jezi, postavitvi meje in odločnosti.
Ne glede na duhovno pot, po kateri hodimo, način, kako ravnamo z drugimi, ne pove ničesar o njih – temveč vse o nas. Svet ne potrebuje svetlobnih delavcev, bolj kot karkoli drugega potrebuje našo prijaznost in ljubezen.
Vir: Syma Kharal, elephantjournal.com
