Ne smemo biti presenečeni, če v teh pogojih nenehnega izginjanja funkcij uma, nesrečen študent vpraša: “Kaj se zgodi s samim umom? Kaj ostane, če zatrete vse funkcije?”
Indijski način učenja je takšen, da se v trenutku, ko imate težavo, nekdo dvigne in postavi vprašanje. In v komentarjih je vedno prisotno vprašanje, ki odpravlja težavo. Patanjalijev odgovor je: “Potem opazovalec ostane v svoji lastni obliki.” Teozofija pa odgovarja: “Ostane Monada.” To je konec človekovega romanja. To je najvišja točka, do katere se lahko povzpne človeštvo: do zavrtja vseh odsevov v peternem vesolju, skozi katerega je Monada objavljala svoje moči. In nato Monadi preostane, da spozna samo sebe, obogatena z izkušnjo, preko katere so prešli njeni objavljeni aspekti.
Toda za Samkhya filozofa je težava zelo velika, kajti, ko on ostane le z opazovalcem, ko opazovano preneha obstajati, skoraj izgine tudi opazovalec sam. Njegova edina funkcija je bila, da opazuje igro uma. Ko igra uma izgine, kaj ostane? On ne more biti več opazovalec, saj ni ničesar za opazovati. Edini odgovor je: “On ostane v svoji lastni obliki.” Sedaj se nahaja izven manifestacije, dvojnost je presežena, in tako se duh potopi nazaj v latentnost, nič več zmožen objavljanja. To pa je zelo resna razlika od teozofskega pogleda na vesolje, kajti v skladu s tem pogledom na vesolje, je Monada, ko so zatrte vse te funkcije, vladar nad materijo in pripravljena na nov cikel delovanja; nič več suženj, ampak gospodar. Vse analogije nam kažejo, da Jaz, ko se umika iz enega ovoja za drugim, ne izgublja, ampak pridobiva samo-poznavanje. Z vsakim zaporednim umikom postaja samo-poznavanje bolj in bolj živo. Tako Jaz z odlaganjem ene tančice materije za drugo v urejenem zaporedju prepoznava, da dotično telo ni on sam. V tem procesu umikanja postaja njegovo občutenje samo-poznavanja vse bolj in ne manj ostro.
Pomembno je, da to vemo, kajti pri obravnavi vzhodnih idej zahodni bralci, zaradi nerazumevanja pomena stanja osvoboditve ali stanja nirvane, le-to pogosto istovetijo z ničem ali z ne-zavestnostjo - kar je povsem zmotna predstava, ki nato pri obravnavi jogijskih procesov obarva celotno njihovo mišljenje. Ko se Jaz umika iz ovoja za ovojem, se vse bolj in bolj spoznava, ne pa vse manj in manj; z odlaganjem ovoja za ovojem postaja samo-poznavanje bolj silovito.
Ko postaja obod bolj propusten, jedro postaja močnejše. Na zadnji stopnji pa jedro pozna samega sebe na vsaki točki oboda. Ko je to dovršeno, obod izgine, ne pa jedro. Jedro ostane. Z odpadanjem tančice za tančico, sposobnosti Jaza sijejo navzven bolj močno. Po analogiji mora biti torej takrat, ko se dotaknemo Monade, naša zavestnost mogočnejša, bolj živa in bolj popolna. Ko se učite resnično živeti, moč vaših moči in čutenj raste.
In vedite, da se nad ovoji, nad deli Ne-Jaza, izvaja popoln nadzor. Vi ne nadzirate vašega Jaza; to je napačno pojmovanje; vi nadzirate vaš Ne-Jaz. Jaz ni nikoli pod nadzorom; On je nesmrtni notranji vladar. On je nadzornik, ne nadzirani.
se nadaljuje ...
Annie Besant, Narava joge
Skrajšano in posodobljeno besedilo, prirejeno za študente Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete univerze v Ljubljani ob predavanju Tran-Thi-Kim-Dieu The Yoga of Theosophy
Naslov izvirnika: An Introduction to Yoga
Prevod in priredba: Anton Rozman
Predhodni članek: Kaj je um