Če smo pozorni na svoje dihanje in če ozavestimo, da se njegova globina spreminja z različnimi čustvi, lahko zvišamo raven energije in zmanjšamo stres v vsakdanjem življenju. Tehnika Sudarshan Kriya nam razkriva, kako.
Ideja, da se odpravim na tečaj Umetnost dihanja, kjer se bom učila dihalne tehnike Sudarshan Kriye, mi je zvenela malce nenavadno. Na začetku delavnice nam je vodja zastavil vprašanje, ki sem ga zastavila tudi sama sebi – zakaj se učiti dihati? Ali tega ne počnemo že vsi brez napak?
Da bi se naučili te tehnike, moramo skozi delavnico, ki traja vsega skupaj 24 ur oziroma en dan v življenju.
Prva dva dneva smo večinoma delali vaje za telo in pranajamo, s katerimi smo se učili, kako življenjsko energijo – prano – lahko vnesemo v telo prek diha.
Razstrupljanje
"Prva stvar, ki jo naredimo, ko pridemo na ta svet, je vdih, in ko odhajamo s tega sveta, je naše zadnje dejanje izdih. Med prvim vdihom in zadnjim izdihom je vse naše življenje, a se dihanja komajda zavedamo in mu ne posvečamo dovolj pozornosti. Če mu le posvetimo malce pozornosti, bomo opazili, da pogosto dihamo plitko in redko izkoriščamo polno kapaciteto pljuč. Pljuča pa so eden izmed najpomembnejših organov, prek katerih iz telesa izločamo toksine. Z učinkovitimi in preprostimi tehnikami dihanja lahko povečamo kapaciteto pljuč in s tem učinkovito odstranimo škodljive snovi iz telesa. Zato s pomočjo Sudarshan Kriye telo lahko preskrbimo z večjo količino energije, potrebne za krepitev imunskega sistema, pripravimo ga za stresne okoliščine, izboljšamo spomin, povečamo samozavest in posledično bolje delujemo tudi v družbi," je povedal naš učitelj.
Že ob prvih besedah vodje delavnice sem začela opazovati svoje dihanje in sem dojela, da uporabljam le polovico zmogljivosti svojih pljuč. Ker nisem edina, smo se najprej učili dihati s polnimi pljuči. Ugotovila sem, da z zrakom lahko napolnim ne le pljuča, temveč tudi trebuh in celo zgornji del prsnega koša.
Sledile so asane – položaji joge, s katerimi, kot so nam razložili, dosegamo notranji mir in poglabljanje vase. Vaje smo izvajali stoje, nadaljevali sede in potem leže.
Na začetku vsake vaje smo globoko vdihnili in izdihnili, vendar je bilo tudi med izvajanjem vaj pravilno dihanje pomembno prav toliko kot same vaje. Večino vaj smo naredili počasi ter po vsaki vaji pozorno poslušali, kaj se dogaja v telesu. Vaje so se mi najprej zdele lahke, ko sem se jih resnično lotila, pa sem se zavedala, kako zahtevne so.
Sledilo je še nekaj koristnih informacij in triurnega tečaja prvi dan je bilo konec. Česa sem se naučila?
Z nepravilnim dihanjem v telo vnašamo manjšo količino prane, fine oblike življenjske energije, ki jo vdihavamo s kisikom.
Če nam manjka prane, je raven energije nizka. Postajamo počasni, zamorjeni, brezvoljni in veliko bolj zaskrbljeni, kot bi bilo treba. Ko smo polni prane, smo bistri, vedri in polni življenja. Posledice za naše zdravje so več kot očitne. Kaj je torej skrivnost?
Vsako naše čustvo ima določen ritem diha. Ko smo srečni, dihamo počasi; ko smo jezni, dihamo plitvo in ne dihamo nepretrgano; ko smo umirjeni, dihamo globoko in mirno. Toda kot vsako razpoloženje ali čustvo spreminja naš dih, tako tudi dih lahko spremeni čustva.
Skrivnost tehnike dihanja Sudarshan Kriye temelji prav na dejstvu, da so dih in čustva med seboj povezani in obojestransko delujejo drugo na drugo.
Sedanji trenutek
Če bi sešteli čas, ki ga preživimo med premišljevanjem o težavah, in čas, ki ga preživimo radostni, bi zagotovo dojeli, da večino življenja zapravimo za iskanje odgovora na vprašanja, kje in zakaj smo delali napake, kdo nam je povzročil krivico. Če ne premišljujemo o preteklosti, ponavadi zaskrbljeni razmišljamo o prihodnosti.
Najmanj živimo v sedanjem trenutku in to je edini čas, ko zares lahko naredimo kaj, da bi izboljšali kakovost svojega življenja.
Naš um je vnaprej obsojen, da se oklepa negativnega in pretirano poudarja negativne izkušnje. Evolucijsko je to zlahka razložljivo, ker je bilo človeku za preživetje usodnega pomena, da si je zapomnil, kje je in kdaj nanj preži življenjska nevarnost. Toda ne smemo pozabiti, da človek obstaja na več ravneh.
Sledile so pranajame in asane. Danes, drugi dan tečaja, sem že čutila pozitivne učinke asan. Po vaji sem bila prijetno utrujena, a bila sem zbrana in umirjena. Opazila sem tudi, da je skupina dvajsetih udeležencev delavnice začela delovati homogeno, pogovarjali so se bolj pristno in sproščeno. Toda to, kar me je čakalo v soboto in nedeljo, je bilo pravo presenečenje.
Tečaj se je začel ob desetih in je trajal vse do štirih popoldan. S seboj smo prinesli tudi obrok, ki naj bi ga delili z drugimi obiskovalci. Hrana med šestdnevnim tečajem naj bi bila čim bolj lahka – sadje in žita, izogibali naj bi se mesu, ki upočasnjuje presnovo. Voda, čaj in sokovi so bili dovoljeni v neomejenih količinah.
Prinesla sem skledo, polno sadja. Dan se je spet začel s pogovorom ter pranajamami in asanami. Vse to je bil uvod v tisto, kar je sledilo delu v popoldanskem času – meditaciji ob dihanju.
Ničesar nisem pričakovala, ker sem do tedaj velikokrat poskusila s številnimi tehnikami pomiriti svoj um, a nikoli mi ni uspelo iz njega pregnati vseh misli.
Stotine jadrnic
Mižim. Vaja se začne z lahkim vdihom in izdihom. Nato pospešujem ter upočasnjujem dih v ritmu, ki nam ga narekuje glas vodje. Ura teče in niti predstavljati si ne morem, koliko časa traja vaja. Čutim nemir in nervozo ter nevzdržno potrebo, da se vse skupaj preneha, nakar začutim prijetno utrujenost.
Pozneje se mi pred očmi prikaže turkizno morsko obzorje, obsijano s soncem, po katerem mirno drsi stotine jadrnic ... Pomirjujoči prizor skušam v glavi zadržati čim več časa. Medtem ko čas teče, počasi izginjajo zvoki iz dvorane. Iz daljave slišim tihi glas vodje, ki nam govori, naj ležemo na podlago. Vaje je konec.
Po določenem času do mene spet pride pomirjujoč glas: "Počasi odprite oči ..."
Sama sebi skušam razložiti, kaj se je zgodilo z mojim umom. Prepričana sem, da nisem niti za trenutek zaspala, ker sem se zavedala vsega, kar se je dogajalo okoli mene, čeprav temu nisem posvečala niti malo pozornosti. Vem le, da je bil um osvobojen vseh misli in da je bilo telo sproščeno kot po večurnem kakovostnem spanju.
Dojemam, kar nam je vodja delavnice razlagal zjutraj – da obstajamo kot um, kot telo, kot dih, kot spomin, kot ego in kot duša. Ko smo v svoji duši, smo dobri, prijazni, družabni, velikodušni in polni ljubezni, ko smo pod stresom, pa nas napadeta depresija in jeza, manjka nam energije, odzivamo se agresivno.
Dih ima potencial, da gre skozi vse ravni našega bitja in jih uglasi kot strune na kitari. Dokler niso uglašene, se proizvaja hrup. Ko so usklajene, nastaja skladnost in lepa melodija in šele takrat smo pripravljeni slaviti svoje življenje.
Tisto, kar pozabljamo, ko smo obdani z vsakdanjimi skrbmi, je, da ostaja vsako potlačeno negativno čustvo, izzvano z življenjskimi okoliščinami, zapisano v našem telesu, in da pušča materialne posledice v vsaki celici telesa, ki se odčitajo kot različne tegobe.
Na začetku so minljive, kot je glavobol, vklenjenost določenega dela telesa ali pomanjkanje energije in življenjske volje. Če takšna čustva trajajo nekaj časa, lahko povzročijo različne bolezni ali težka psihična stanja.
Dih je povezava med duhom in telesom in prana je osnova za telesno in duševno zdravje. Na tečaju Umetnosti dihanja z vajami dihanja oziroma s pranajamo dvigamo življenjsko energijo in se učimo, kako z njo lahko upravljamo. Več uporabljenega zraka, kot ga izdihnemo, več prostora puščamo za sveži zrak, poln prane.
S pranajamo povečujemo moč pljuč in poglabljamo dihanje ter se osvobajamo stresa in škodljivih snovi. Rezultat je rast energije, mir uma ter občutek stabilnosti in osredotočenosti. Postajamo močnejši in bolj umirjeni.
Skratka – umetnost življenja je iz svojega življenja narediti umetnino, iz sebe narediti človeka, biti izviren in v tem uživati. To ne pomeni, da bomo s tehnikami dihanja za vselej preprečili jezo ali žalost, a pomagale nam bodo, da se bomo povsem zavedali svojih čustev, tako negativnih kot pozitivnih.
Pomagale nam bodo čim prej odpustiti negativna in popolnoma uživati v pozitivnih. Tako kot lahko uživamo v dežju in soncu, ker ima oboje svoj namen, smisel in polnost, se je modro zavedati tudi, da lepi trenutki prinašajo radost in neprijetni modrost.
Globoki mir
Tudi v nedeljo smo ponavljali vse vaje in spet sem komaj čakala na trenutek, ko bomo začeli z vajami dihanja in meditacijo. Neverjeten občutek – in popolnoma enako doživetje – modro morsko obzorje, jadrnice, utrujenost, nervoza in potem globok mir.
Kot je rekel vodja delavnice – ko se naučimo skrivnosti diha, se naučimo nadzorovati misli in čustva ter prevzamemo nadzor nad svojim življenjem, namesto da smo kot čoln, ki ga nese nevihta. In ta trenutek sem se resnično počutila, da nisem čoln, ki ga nosi nevihta. Počutila sem se kot moje jadrnice, ki so spretno lovile celo najmanjši sunek vetra, da bi varno prispele na cilj.
S Sudarshan Kriyo vedno hitreje dosegamo duševne in telesne dobrobiti vaj, ki vodijo k izkušnji naših pravih potencialov. Po šestih dneh delavnice sem tudi sama opazila, da za popolni počitek potrebujem manj spanja kot po navadi, svoje obveznosti pa sem reševala izjemno lahkotno.
Jelena Skoko, priredila: Petra Arula, ilustracija: Sensin arhiv
Za strokovni pregled članka se zahvaljujemo mag. Andreju Trampužu, učitelju tečajev Umetnost dihanja organizacije Art of living.