Vsak se navadno trudi najbolje, kar zna. Razumevanje in posodabljanje znanja o tem, kako ravnati z otroki v različnih starostnih obdobjih, pa nam lahko kvaliteto življenja ponese na bistveno višji nivo. V vzgoji in pri delu z mladimi je treba poleg dejstva, da je lasten zgled edina zares učinkovita metoda vzgoje, vedeti še marsikaj, kar otrokom lahko pomaga dozoreti v čudovite posameznike. Najbolj trpimo, ko trpijo naši otroci; kje pa so naše največje rezerve?
Otrok že v maternici ve in čuti, ali je dobrodošel na tem svetu ali ne, kar se kasneje jasno odraža v njegovem zdravju, delovanju in razmišljanju, tako se je treba zavedati, da vse, kar doživlja in zaužije mati, vpliva na psihofizično zdravje otroka. Če je prestrašena, izkoriščana ali osamljena, bo telo otroka šibko. Tak otrok ima navadno težave s samopodobo in samozavestjo. Če pa je mirna, srečna in zadovoljna, bo to prav gotovo vidno tudi na otroku. Pameten moški, ki ve, kako pomembno za srečo in zdravje zveze in otrok je, da je ženska mirna in zadovoljna, bo za družino poskrbel v vseh pogledih in ne bo dopuščal tega, da bo ona zgolj zaradi denarja delala v okolju, ki ji nikakor ne ustreza, če seveda sama ne želi drugače. Samo v tem primeru lahko računa na to, da bo ženska sposobna dati svoj neprecenljivi doprinos v odnosih in vzgoji.
Prvih pet let je ključnih, da je z otrokom ves čas nekdo z velikim srcem, ki mu lahko posveča vso svojo pozornost. Daleč najbolje je, če je to mati. Odločilno za zdravo dozorevanje je, da sta tako mati kot otrok v prvih nekaj letih absolutno preskrbljena z vsem, kar potrebujeta.
Otrok bo navadno v takšni zavesti, v kakršni je mati. Zato je zelo pomembno, da je ambient doma (ali v vrtcu) kar se da prijeten in miren, saj mali otrok ne absorbira besed, ampak čustva iz okolice. V odnosu do otroka je mnogo pomembnejši od besed ton in motiv, s katerim se mu obračamo. Starša se nikdar ne smeta prepirati v pričo otroka, posebej, ko je majhen. Otrok mora čutiti absolutno varnost, največ, kar pa lahko starša storita za otroke, je, da se imata rada. Zelo pomembno je tudi, da razumeta in uvidita resnične potrebe otroka.
Starši pogosto 'tlačijo' hrano v dojenčkova usta, ne glede na to, ali takrat otrok potrebuje hrano ali pa morda le mir, spanec ali objem. Ko ti dojenčki odrastejo, se nato ob vsaki težavi, s katero se srečajo, postavijo pred odprt hladilnik in si govorijo: »Ne vem, kaj bi sploh rad(a).« Prvih nekaj let otroka tudi ne smemo neprimerno sankcionirati, saj njegov razum še spi in ne more razumeti sankcij ter razlike med tem, kdaj je napačno dejanje in kdaj je slab on(a). V tem času otrok potrebuje le ljubeznivost, naklonjenost in pozornost staršev, saj se takrat razvija njegova čustvena inteligenca. Če ga že tedaj strogo kaznujemo, obstaja velika verjetnost, da bo imel otrok ogromno strahu in zelo nizko samopodobo, če pa bo rasel ob ljubeči mami in odgovornem očetu, bo odrasel v krasnega posameznika.
Samo pomislite, v kakšno izjemno osebnost je zrasel recimo Buda, ki je bil prvih nekaj let zaščiten pred negativnimi vplivi iz okolja. Nikakor ne trdim, da je treba otroka vzgajati v iluziji, seveda ne. Treba pa je vedeti, kako delujeta psihologija in um otroka v različnih starostnih obdobjih. Z otrokom je v treba prvih pet let ravnati zelo ljubeznivo – kot s princem, naslednjih deset let ga vzgajajte strogo, po 14. oz. 15. letu pa z otrokom iz klasičnega odnosa starš – otrok nujno preidite v spoštljiv prijateljski odnos, kjer pa se vseeno vedno ve, kdo je oče/mati in kdo sin/hči. Zelo pomembno. Po teh letih otrok nikar ne skušajte po svoje usmerjati, saj si boste s tem uničili odnose.V takšni luči, kot bomo videli otroke, in tako, kot se bomo do njih vedli, takšni bodo postali. Otrok se navadno vidi v takšni luči, kot ga vidijo njegovi starši. Otroke vzgajajte, kot da so vam jih v začasno varstvo oddali daljni sorodniki. Tako boste zanje skrbeli še bolj ljubeče, tolerantno in odgovorno, brez iluzije o absolutni avtoriteti in lastništvu nad njimi. Otrokom nikdar ne pogojujte ljubezni, vedno pa jim jo izražajte na pravilen način. Najbolje je, da prvih pet let življenja tako z majhnimi dekleti kot s fanti ogromno časa preživi mati, ko pa je fant star 5 let, z njim naj postopno vse več časa preživi oče, mati pa s hčerko. Mati se naj rahlo umakne nazaj v odnosu s sinom, saj bo v primeru, če ne prekine nezdrave močne navezanosti, fant postal sicer dobrosrčen, a šibek in neodločen, kasneje pa bo iskal dekle, ki mu bo bolj mati in ne žena. Obstaja nevarnost, da ne bo sposoben skrbeti zanjo, ker bo želel predvsem, da ona skrbi zanj. Kadar otroka vzgoji ljubezniva in sočutna mati, kasneje na ženske ne gleda kot na objekte za izkoriščanje. Podobno je z očetom in s hčerko.
Goethe je zapisal: »Ravnaj z ljudmi, kot da so, kar bi lahko bili – tako bodo to lažje postali.«
V ravnanju z otroki se zavedajte, da bodo to nekoč odrasle osebe in jih primerno pripravite na življenje. Starši so dolžni otroka naučiti zdrave komunikacije in izražanja, to pa se otrok najlaže nauči tako, da starša odpirata srce in um en drugemu. Otroci navadno oponašajo mamino vedenje do očeta. Razen v izobraževalne namene ne smeta starša nikdar kritizirati drugih, saj bodo v tem primeru otroci nemotivirani. Z lastnim zgledom morajo v otroku vzbuditi sposobnost v vsem in vseh videti le najboljše. Ena od ključnih lastnosti otrok je globoko spoštovanje vseh, še posebej starejših.V delu z družinami in šolami pogosto naletim na tendenco po prelaganju odgovornosti, ki se je radi izogibajo tako starši kot učitelji. Da pa se temu izognemo, se je dobro zavedati nečesa: za vzgojo otrok so 100 % odgovorni starš, 100 % učitelji in 100 % vsak, ki na kakršenkoli način sodeluje pri vzgoji, otroci pa sami postanejo odgovorni šele nekje po 14. letu. Vsak odrasel človek odgovarja za vse, kar naredi, in tudi za to, česar ne naredi. Kazanje s prstom in prelaganje odgovornosti na druge je znak velike nezrelosti in slab zgled mladim. Odgovorna vzgoja, pri kateri otroke vzgajajo kvalificirani učitelji in ljubeči starši, mora postati ena glavnih družbenih prioritet. Vzgoja reda in discipline ter sankcioniranje se začne šele po 5. letu, otroka pa naj primerno, iz ljubezni in nikoli iz jeze, sankcionira oče in ne mati. Moški smo v teh časih pri vzgoji pogosto preveč mehki, ženske pa so nagnjene k temu, da so preveč stroge.
Oče (ali učitelj) mora biti posebej med 5. in 15. letom do otrok ljubeč, strog, a ne grob, mati pa nežna in ljubezniva. Oba morata vedno učiti enako, sicer bo otrok zmeden, sčasoma pa bo pogosto sprl starša, ker bo enkrat stopil na stran enega, drugič pa na stran drugega; tako nastane domači ljubezenski trikotnik. Če starša nimata enakih standardov vzgoje, bo otrok odrasel v oportunista. Ko in če je to treba, mora – iz ljubezni in nikoli jeze – sankcionirati oče in ne mati, sicer otrok težko razvije zdrava čustva in samozavest. Glede sankcioniranja v vzgoji otrok obstaja pravilo: pokaži palico, a je nikdar ne uporabi.
Kadar fanta vzgoji ljubezniva in mila mati, kasneje na ženske ne gleda kot na objekte za izkoriščanje; enako velja za dekleta, ki so rasla ob zglednem očetu. Odnos z mamo se odraža na odnosu do vseh ostalih žensk, odnos z očetom pa na odnosu do avtoritet in vseh ostalih moških. Močno disfunkcionalna, a duhovno siromašna družina, ki je lahko materialno zelo premožna, lahko vodi tudi v to, da otrok do katerega od staršev goji tako hude zamere, da je lahko (poleg drugih dejavnikov) to povod za hude depresije, odvisnosti in tudi homoseksualnost. Starši majhnim otrokom ne smejo kazati svojega obupa ali nemoči in razen v izobraževalne namene nikdar kritizirati drugih, saj bodo v tem primeru otroci nemotivirani, spremljal pa jih bo občutek žrtve, tako ne bodo mogli razviti svojega potenciala. Z lastnim zgledom morajo v otroku vzbuditi odgovornost, navdih in sposobnost v vsem in vseh videti le najboljše. V pričo otrok ne bi smeli nikdar kritizirati učiteljev, saj se v tem primeru otroci od učiteljev ne bodo mogli učiti, učitelji pa otrokom ne bi smeli govoriti slabo o starših. Odgovornost je najlepše darilo samemu sebi.
Če želite, da bodo vaši otroci delavni in kreativni, je treba za to poskrbeti tako, da doma ustvarite ambasado učenja in razvoja, sicer otrok ne bo imel želje in motivacije za to. Če sami redno posedamo po kavarnah, pred televizijo in/ali živimo na račun države ali drugih, ne moremo pričakovati, da bodo otroci znali in želeli živeti drugače. Več kot polovica sodobnih otrok ni bilo spočetih kot plod spolnosti, katere cilj je spočetje, kar je žalosten povod za to, da se z otroki danes dela vse bolj neodgovorno. Številnim staršem predstavljajo breme, kar se vidi na samopodobi otrok. Zelo pomembno je tudi, v kakšni zavesti starša spočneta otroka, saj stara modrost uči, da je zavest otroka zelo podobna zavesti staršev v času spočetja. Pravi izziv je vzgajati otroke v času sodobne tehnologije in materializma. Otrokom ničesar ne prepovedujte (televizija, računalnik ...), saj bo slej ko prej tako ali drugače prišel do njiju. Raje kot to jih vse naučite smiselno uporabljati in/ali jim ponudite boljšo alternativo. Vsaka stvar se da odlično uporabiti ali pa zlorabiti. Pred leti je kenijski atlet postal celo zmagovalec svetovnega prvenstva, veščin meta (in celo lastne izdelave) kopja pa se je naučil preko youtube. Računalnik se da odlično uporabiti, le znajti se je treba in opazovati, kaj resnično veseli otroka ter tako združiti prijetno s koristnim.
Spomnim se, kako so mi starši med filmi pogosto z rokami prekrivali oči, da bi me zaščitili pred negativnimi impresijami. Nikakor pa malim otrokom ne dovolite, da gledajo neumnosti, saj vse, kar vidijo ali slišijo tako ali drugače vpliva na njihovo zavest.
Starši, vzgojitelji in učitelji otrok ne bi smeli kategorizirati na dobre in slabe ali obetavne in brezupne, saj tako diskreditirajo sami sebe. Otrok nikdar ne primerjajte z drugimi otroki. Spomnim se, kako so me starši dobronamerno primerjali z izjemnimi sošolci (danes je doktor matematike ...), meni pa ta veda nikdar ni bila zares blizu. Razumeti je treba, da ima vsak močne in šibke točke, nihče pa ni genij v vsem. Ko sem pri delu na eni izmed šol s posebnim programom opazil, kako čudovit izdelek pri tehničnem risanju na računalniku je napravil fant, ki to šolo obiskuje, sem dojel, da bi bil v primeru, da bi bila sposobnost tehničnega risanja eden od glavnih kriterijev za to, kdo obiskuje prilagojeni program in kdo v njem uči, jaz učenec, ta fant pa moj učitelj.
Življenje vsakemu preverjeno omogoči, da dela to, kar res rad dela, če je pripravljen plačati ceno za to s tem, da si za to iskreno in vztrajno prizadeva ter deluje za absolutno dobrobit vseh in ne le zase.
Kjer že imamo dve roki, tretja ne bo zrasla. Zelo pomembno za otroka je, da išče in najde to, kar ga zares veseli. Študij in delo na področju, ki te zares veseli, je eno najboljših preventiv proti odvisnostim in nezadovoljstvu. Vsak od nas potrebuje srečo in užitek, v službah pa preživimo skoraj tretjino življenja. Če sreče nismo deležni skozi delo in izražanje, bomo to potrebo skušali zadovoljiti na nezdrave in nesmiselne načine.
Ena od dilem, ki najpogosteje skrbi in muči otroke, je: »Kaj naj naredim z ambicijami svojih staršev, ko pa me moje želje vlečejo v povsem drugo smer?«
»Nekateri starši pričakujejo srečo s strani njihovih otrok in ves svoj trud vložijo v skrb zanje v pričakovanju, da bodo otroci v prihodnosti odplačali ta dolg. Nekateri otroci tako ostanejo pri svojih mamah vse življenje, nekateri otroci pa so se odločili, da bodo živeli svoja življenja, tako so bili označeni za sebične in nehvaležne. Številni moški in ženske so preživeli vse življenje s svojimi mamami kot edinim lastnim virom sreče, to pa ni zdrav scenarij, saj je naloga vsakega otroka povrniti staršem tako, da postane srečna oseba s srečno družino in otroki. Otroci niso dani staršem kot njihov vir sreče; otroci so priložnost učenja nesebičnosti.« Julia Gonaway
V otroku iščite znanje in talente ter mu jih pomagajte razviti, pri tem pa mu pomagajte razviti čudovit značaj, ki je okras vsakega človeka. Nikar ga ne usmerjajte v smer, v katero ne želi iti.
Študij in delo na področju, ki te zares veseli, je eno najboljših preventiv proti odvisnostim in nezadovoljstvu. Vsak od nas potrebuje srečo in užitek, v službah pa preživimo skoraj tretjino življenja. Če sreče nismo deležni skozi delo in izražanje, bomo to potrebo skušali zadovoljiti na nezdrave in nesmiselne načine. Odkar imam jasne, smiselne cilje v življenju in delam to, v čemer zares uživam, ni več nobene potrebe po alkoholu, kajenju, igrah na srečo in marihuani, ki so danes vir zadovoljstva toliko mladim.
Otrok nikar ne usmerjajte v določene poklice zgolj zaradi višine plače ali potreb na trgu. Zaupajte jim in jim stojte ob strani na poti, po kateri želijo hoditi, sami pa poskrbite za to, da odrastejo v delovne, odgovorne in poštene ljudi. Takšni ljudje so dobrodošli povsod, še posebej, če hkrati razvijajo strokovne sposobnosti, ki jim lahko pomagajo postati mojster svojega področja. Ne glede na to, kako temu rečete, življenje (vesolje, Bog) vsakemu preverjeno omogoči, da dela to, kar res rad dela, če je pripravljen plačati ceno za to s tem, da si za to iskreno in vztrajno prizadeva ter deluje za absolutno dobrobit vseh in ne le zase.
Dobro je, da otroci vedo nekaj o vsem in vse o nečem, z ljubeznijo pa lahko raziskujejo le nekaj, kar jim je naravno blizu. V šolah se naučimo veliko koristnega, glavni fokus vzgoje pa ne sme biti več toliko pridobivanje pogosto dokaj nepraktičnega informativnega znanja, ampak predvsem odkrivanje inklinacij, razvoj značaja in življenjskih veščin (odnosi, komunikacija), delovnih navad, življenjske modrosti in ljubezni do vseh ter vsega.
Ne zapirajte otrok v epruveto, dovolite jim, da se sami učijo tudi na svojih napakah in tako okrepijo krila, ki morajo biti močna, če želi mala gosenica kmalu postati krasen metulj.
Sam sem bil pred leti kar jezen na starše, ker so mi (želeč dobro) skoraj vedno dali vse, kar sem si želel, na račun tega pa nisem bil dovolj dobro pripravljen na resnično življenje, saj sem bil navajen dobiti veliko za malo dela. Vemo, da služba in partner zahtevata veliko truda, vztrajnosti in potrpežljivosti, tako je posebej fante treba vzgajati v duhu odrekanja, najbolje je, če gredo čim prej na svoje, dekleta pa najbolje zorijo, ko so glede vsega preskrbljena. Danes se dogaja obratno: dekleta so kmalu samostojna, fantje pa še pri 25 odraščajo na maminem krilu. Pretirano razvajanje otrok velja za eno od sodobnih oblik zlorabe otrok. Starši, ki otroka razvajajo, namesto da bi ga poučili in mu okrepili krila ter ga pripravili na življenje, bolj kot otroka dejansko ljubijo svoje »uživanje«, saj prava ljubezen in vzgoja zahtevata veliko lastnega odrekanja, discipline in potrpljenja. Tisti otroci, ki jim v mladih letih družina in/ali šola ne predata tega razumevanja, zelo težko usvojijo lekcijo, da ima vse na tem svetu svojo ceno in da nikdar ne moreš imeti vsega. Najbolje je, da med 12. in 15. letom nimajo preveč časa za relaksacijo in da so še posebej, ko gredo skozi revolucionarno obdobje upora in hormonskih sprememb, zaposleni z nečim koristnim ter s tem, kar radi delajo, naj bo to umetnost, šport ali delo.
Dekleta vzgajamo v »dame«, fante pa v »gentlemane«. Fant se navadno najbolje razvija, ko se čim prej nauči skrbeti zase in za druge, dekle pa najlaže dozori, če ima vedno vse, kar potrebuje. Ne vsega, česar si želi, ampak vse, kar potrebuje. Še posebej v času pubertete je najbolje, da dekle več časa preživi z žensko (dekliško) družbo, fant pa z moško (fantovsko). Nedavno me je poklicala gospa, učiteljica s Primorske, in rekla takole: »Kaj naj naredim s sinom? Noče delati, nima punce ...« Najprej sem jo vprašal, koliko pa je ta vaš sin star. Odgovorila je: »36 let ...«
Vzgoja po 14. letu je zamujena, saj tedaj ego mladostnika sebe smatra za samostojno, odraslo osebo, mi pa smo mu/ji dolžni to omogočiti, tako da otroke do takrat dobro pripravimo na življenje. Poskus spreminjanja karakterja odrasle osebe na silo je enak zaletavanju z glavo v zid v upanju, da ga bomo razbili, navadno pa se zgodi obratno; poškodujemo si glavo, zid pa ostane takšen, kakršen je. Če otrok potem, ko odraste, ravna zelo nerazumno, je odnos najbolje prilagoditi tako, da se rahlo oddaljimo od njega/nje in spoštujemo njegovo odločitev.
Tisti, ki jih v mladih letih družina in/ali šola ne pripravita do vloge odrekanja in discipline, zelo težko usvojijo lekcijo, da ima vse na tem svetu svojo ceno in da nikdar ne moreš imeti vsega.
Otroke je treba poučiti tudi, da se njihova telesa nenehno spreminjajo. Nujno jih je na primeren način seznaniti s spremembami na njihovem telesu, ki so še posebej intenzivne ob prihodu v puberteto, in pripraviti nanje. V času, ko se prebujajo hormoni in spolna želja posameznika, jih je treba učiti kontrole čutov in razumevanje znanosti družinskih odnosov.
Od otrok ne morete pričakovati nečesa, česar ne počnete tudi sami. Če otroku rečeš, da boš nekaj naredil, moraš to zagotovo storiti, če pa od otroka nekaj zahtevaš, moraš to zahtevati tudi od sebe.
Sam sem imel kljub temu da me zanimajo znanja z različnih področij velike težave pri motivaciji za učenje, saj nisem videl smisla slediti poti, v katero nas usmerja sodobna mentaliteta, kjer niso srečni niti izobraženi niti manj izobraženi, tako se v takem okolju inteligentnemu otroku učenje zdi nesmiselno. Življenje brez smisla in višjega cilja ne zadovolji nikogar in otroke pogosto vodi v slabe navade in odvisnosti. Odkar imam v življenju jasne cilje in delam to, v čemer zares uživam, ni več nobene potrebe po alkoholu, kajenju, igrah na srečo in marihuani, ki so danes vir zadovoljstva toliko mladim. Nič ni pretežko, ko življenje dobi smiseln, poiskati pa ga moramo sami.
Učenje najbolj onemogočajo neurejeni odnosi, nered in neznosne razmere v družini. Če želite, da bodo vaši otroci delavni in kreativni, je treba za to poskrbeti tako, da doma ustvarite ambasado učenja in razvoja, sicer otrok ne bo imel želje in motivacije za to. Če sami redno posedamo po kavarnah, pred televizijo in/ali živimo na račun države ali drugih, ne moremo pričakovati, da bodo otroci znali in želeli živeti drugače. Otroci bodo počeli to, kar počnejo pomembni ljudje v njihovem življenju. Če pa sami ne boste iskreno srečni in zadovoljni, je iluzija pričakovati, da vam bodo otroci sledili, saj vsi iščemo srečo, le metode imamo različne.
Če otrok in mladih ne bomo z lastnim zgledom poučili, da usvajajo zdrave navade, živijo pošteno in dostojanstveno ter postanejo aktivni 'dobronamerniki' vseh, bodo postali oportunisti, ki vedno gledajo na lastno korist, nam pa bo ostal izgovor, da je vsaka naslednja generacija slabša. Ne skrbite toliko, če vas otrok ne posluša, saj vas prav gotovo gleda in opazuje.
Otroci, ki zrastejo v družinah z nizkim družinskim in visokim socialnim egom – z zavedanjem o dobrobiti sodelovanja in nesebičnosti, navadno postanejo zgledne osebe s krasnim karakterjem. Učite jih dajati in deliti, otrokom pa ne dajajte denarja. Če damo otroku denar, se to zdi nekako takole: Ne poznam te dovolj dobro, da bi dejansko vedel(a), kaj potrebuješ. Kot nagrado za zgledno ravnanje otrokom raje izrazite spoštovanje, saj to obožujejo. Takšni otroci mnogo prej dozorijo.
Ko sem delal v enem od mladinskih centrov, sem bil navdušen, ko sem eno od najmlajših gostij centra, šestletno Zojo, vprašal, kaj si želi postati, ko bo velika. Odgovorila je: »Jaz bom dobra vila.« Presenečen in navdušen sem ji odgovoril, naj ne čaka, da bo velika, ampak naj kar začne.Če imate zares radi svoje otroke, jim nikar ne dovolite prosto gledati televizije in jim sami skrbno izbirajte vsebine, ki jim bodo izpostavljeni. Neprecenljive modrosti in skrivnosti iz pravljic so nadomestile ničvredne nasilne risanke, ki otrokom perejo možgane in iz njih delajo okrutne ter nasilne oportuniste. Kje so danes pravljice in risanke, kot so Mavgli, Kekec, Čudežni medvedki, Zgodbe iz Narnije, Nasrudin, Akbar Birbal ...? Če želite imeti inteligentne otroke, jim berite pravljice, modrosti in zgodbe o junakih in svetnikih.
Otroke pohvalite za trud in ne za ocene. Otroci, ki so vzgajani s poudarkom trudu in vztrajnih prizadevanjih, so bolj kreativni in proaktivni ter ironično dosegajo bistveno višje cilje kot otroci, ki so vzgajani s fokusom na doseganju rezultatov in ocen. Naša naloga je vedno delovati najbolje, kar znamo, rezultati pa niso nikdar odvisni samo od nas, zato s tovrstno primerno spodbudo otroke zaščitimo pred nezdravim perfekcionizmom in neizogibnimi razočaranji, saj rezultati našega dela pogosto niso vidni takoj.Vsi iščemo srečo, daleč najbolj pa trpimo, ko trpijo naši otroci. Nikoli ne bom pozabil, kako težko je bilo pred leti moji mami, ko sem imel ob začetku srednje šole izjemno hude težave z zdravjem. Zdravstveno stanje otroka je v ogromni meri odvisno od psihičnega stanja v družini, redki pa se zavedajo dejstva, da je to, kar je hrana za nekoga, lahko strup za nekoga drugega, kljub temu da morda velja za splošno zdravo hrano.Pred leti sem bil na pregledu pri enem od zdravnikov ajurvedske medicine. Šokiran sem bil, ko sem videl, kako me je prebral in vedel praktično vse o meni, ne glede na to, da me sploh ni poznal niti ni imel nobenih mojih zdravstvenih kartotek. Preprosto pogledal je telo in rekel: »Tvoje telo je le odraz tvojega uma. Na podlagi telesa lahko zelo natančno vidim, kako razmišljaš in skozi kaj si šel v različnih obdobjih življenja.«
Vsako telo je različno, tako mora biti tudi prehrana nujno prilagojena potrebam vsakega posameznika. Starodavna modrost, vse več zdravnikov (dr. V. O. Ruzov. Dr. O. G. Torsunov, dr. M. Židanik, dr. T. C. Campbell, dr. N. Barnard ...) in tudi sam priporočam uživanje čim več ekološkega sadja, zelenjave in žitaric ter čim manj (najbolje nič) mesnih izdelkov, rib in jajc.Starši so otroke dolžni naučiti tudi skrbi za zunanjo in notranjo čistočo. Na enem izmed predavanj sem otroke vprašal, kdaj so se navajeni tuširati, dobil pa sem tak odgovor: »Ob tooorkih ... in hmmmmmm ... ob sobotah.«
Starši so dolžni sprejemati negativne emocije otrok in jim nuditi čustveno podporo, očetu in mami, ki pa nenehno odprto govorita o problemih, težavah in skrbeh, se otroci ne bodo zaupali in odprli, če sta ravno končala s ponovnim izražanjem svoje žalosti, obupa, strahu in razočaranja. Ne obsojajte in kaznujte otrok (staršev in partnerjev) za dobronamerne napake; napak ne delajo, ker so zlobni, ampak ker vsi delamo napake. Naučite se poslušati empatično in brez obsojanja. Reagirajte šele, ko se vaša čustva umirijo, in bodite strogi do sebe (ne preveč) in tolerantni do drugih.
Po zakonu narave (usode, karme) nam otroci po tem, ko pridejo v puberteto, z enako mero vrnejo vse, kar smo jim mi predali do tedaj. Če se starša ne razumeta in družina ne razvija nesebičnosti, otrok po prihodu v puberteto ne bo zdržal doma in ne bo izpolnjeval dolžnosti sina ali hčere. Ko »otrok« dopolni 14, 15 let, iz klasičnega odnosa starš–otrok preidemo v spoštljiv prijateljski odnos. To je ključno za ohranitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja enih in drugih. Tega dejstva se morajo zavedati tudi učitelji v šolah, saj avtoritarna vzgoja in predaja znanja po tej starosti ni smiselna. Vsi se spomnimo, kako radi smo imeli učitelje, ki so k nam znali pristopati na profesionalen, a prijateljski, spoštljiv in pogosto šaljiv način. Če ne naredimo tega koraka, nam otroci ne bodo mogli več zaupati in bodo srce ter um odpirali ljudem, katerih podpora in nasveti pa utegnejo biti sumljive kvalitete in porekla.
Danes številne mame otroka vzgajajo same z zelo ali povsem odsotnimi očeti. Vsak otrok potrebuje žensko in moško energijo, obeh pa ne more dobiti od ene osebe. Mati sama fanta ne more poučiti, kako postati moški, saj mu kljub iskreni želji ne more dati pravega zgleda moškosti. Številne samske ženske brez tega zavedanja v dobri veri in z ogromno truda vzgajajo dobrosrčne, a šibke sinove, ki nato ne znajo optimalno poskrbeti za svoje otroke in ženo. Samohranilka naj otroka čim prej seznani z nekom, ki bo otroku z zgledom predal lastnosti in veščine, ki ga želi naučiti. Če je mati samska, je njena dolžnost, da poišče zglednega moškega, ki bo otroku vzor. To je lahko dedek, družinski prijatelj, učitelj, trener, menih ali duhovni učitelj, mati pa mora temu moškemu izražati veliko spoštovanje in nikdar izpodbijati ali izzivati njegove avtoritete. S tem otroku omogoči, da se lahko uči od njega. Tudi dekle, ki morda raste brez očeta, nujno potrebuje dober moški zgled, saj se v nasprotnem primeru navadno zgodi, da zaradi podzavestne jeze, zamer in nezaupanja mame do moža in moških tudi sama odraste enaka, saj ne zna drugače.
Sodobne mame s sinom mnogo predolgo vzdržujejo klasičen odnos mati/sin, kar sinu onemogoča postati zares odgovorna in samostojna oseba, kar opazijo tako nasprotni spol kot delodajalci. Navadno tak fant težko zbere voljo in odločnost, da dela samostojne korake, saj ga njena psihična energija spremlja povsod. Ne smemo pozabiti, da imajo ženske zaradi bistveno intenzivnejših čustev mnogo močnejši vpliv na okolico kot moški. Vsak otrok, ki hodi v šolo, naj vsaj dvakrat tedensko obišče kraj, kjer lahko dobi znanje in inspiracijo, kako živeti. Vsak dan naj vsaj deset minut govori o življenjsko pomembnih temah, zelo pomembno pa je, da ima družbo in vzor, ki ga navdihuje. Najbolje je, da ima družbo uspešnih, modrih in svetih ljudi. S kom se družiš, takšen si.
Naloga staršev ni, da otroku zagotovijo, da bo bogat, slaven in da bo imel udobno stanovanje. Ena glavnih nalog staršev in učiteljev je, da otrokom omogočijo vse potrebno in jih s svojim zgledom vzgojijo v nesebične, delavne in spoštljive posameznike, ki se zavedajo naravnih, univerzalnih in božjih zakonov ter dejstva, da se je za vse v življenju treba pošteno truditi. Če ste otroku pomagali do tega, ste opravili svojo dolžnost, vse ostalo pa pride ob svojem času, samo po sebi ...
Andrej Pešec, univ. dipl. pol.
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj