Moški in ženska razumeta komuniciranje nekoliko različno. Ženske cenijo sposobnost branja med vrsticami, moški pa tovrstnega komuniciranja pogosto ne obvladajo in zato lahko ženski pripišejo, da manipulira z njim, da ni odkrita, da se igra z njim. A že majhno 'žrtvovanje', lahko veliko prispeva k skupni harmoniji.
Če se ženski in moški slog komuniciranja razlikujeta, se pogosto po stari šovinistični logiki ženske obtoži, da ne znajo komunicirati in da naj spremenijo svoj govor, naj postanejo bolj preproste.
Pogosto slišim moške, ki vzdihujejo: »Zakaj moja partnerica tako zakomplicira odnos, zakaj najin pogovor ne more potekati bolj preprosto, v vsakem detajlu najde neko težavo.«
Metasporočila
Bodimo nekoliko konkretnejši.
Partnerja, Mojca in Rok, sta na daljši vožnji proti domu in Mojca vpraša Roka, ali bi se želel ustaviti na pijači. Rok iskreno odgovori, da ne, in ... se peljeta naprej.
Pozneje Rok iz pogovora ugotovi, da je Mojca precej slabe volje, ker si je želela iti na pijačo.
Rok razmišlja 'po moško': »Zakaj ni preprosto rekla, kaj si želi? Zakaj ni povedala naravnost, da želi iti na pijačo? Zakaj se je igrala z menoj?«
Mojca v resnici ni potrta in slabe volje, ker ni bilo 'po njenem', tudi grozno žejna ni bila. Vznemirjena je bila zato, ker je sama pokazala razumevanje za njegove želje, Rok pa sploh ni razmislil o njenih željah, sploh ni vključil njene želje v tehtanje odločitve.
Tako je pokazal, da bolj malo razmišlja o obeh skupaj, da torej zlasti razmišlja o lastnih potrebah.
Še konkretnejši primer.
Na začetku leta sem se grel na prijetnem soncu, v prijetnem zatišju, nekje nad megleno Ljubljano. Mimo pride par srednjih let, moški odločno koraka kakšne tri metre pred gospo. Gospa se zazre k vabljivim, s soncem obsijanim klopcam, in nežno reče: »Se usedeva tukaj na sonce za pet minut?«
Gospod se na te besede niti ne ozre proti ženi niti ne zmanjša hitrosti, temveč zgolj sikne: »Ne, imam čisto moker hrbet.«
In ... sta hodila naprej.
Gospod je že z načinom hoje in neverbalno komunikacijo pokazal, v kolikšni meri je vzel ženin namig oziroma željo v obzir. Na njeno nežno prošnjo se ni niti ozrl k njej, ni je pogledal v oči niti ni upočasnil svojega 'vojaškega marša'.
Vse to so neverbalni znaki, s katerimi ji je jasno dal vedeti, koliko mu pomeni njena prošnja, na ravni metasporočila je pokazal, v kakšni 'kondiciji' je njun odnos, ki ga sogovorec seveda še kako zazna.
To so torej klasična metasporočila, s katerimi partnerjem sporočamo, koliko ga cenimo, kako vidimo skupen odnos.
Gospa si je lahko ob tem na primer zgolj mislila: »Ali misli, da mu moram kot pes molče slediti?«
Od kod ta možna interpretacija?
Prav na podlagi njegovega neupočasnjenega koraka in usmerjenosti naprej, kar je bolj način 'komuniciranja' s kakšnim hišnim ljubljencem.
In kako bi se stvar lahko prijetneje razpletla?
Vsekakor tako, da bi mož signaliziral, da je upošteval tudi njene želje, s tem bi ji posredoval znak, da sta tim in da misli tudi nanjo. Majhno 'žrtvovanje', torej nekaj trenutkov sedenja v preznojeni majici, bi lahko veliko prispevalo k skupni harmoniji.
In če ga je zares in upravičeno skrbelo, da bi ga sedenje v prepoteni obleki lahko spravilo ob zdravje, bi lahko s preprostim odgovorom ženi pokazal, da je zares slišal njeno željo, da jo razume, da pa jo prosi, naj tudi ona razume, zakaj se ne želi ustaviti na klopi. In da jo prosi, da gresta vseeno naprej, na primer: »Tudi sam bi z veseljem malo posedel, vendar sem ves preznojen in me bo spet zagrabilo v križu, upam da razumeš, draga?«
In prav na koncu še majhen namig: gospod naj si drugič v nahrbtnik da nekaj rezervnih majic, in bo težava rešena. Če je težava res zgolj preznojen hrbet. Kajti preznojen hrbet je lahko tudi zgolj uporaben izgovor, da se ni treba z ženo prepustiti skupnemu razkošju sonca. A v tem primeru so težave seveda globljega značaja.
Dr. Tadej Praprotnik