Tišina in mirovanje – resnični Jaz
Notranji mir je zelo zaželena vrednota vsakega iskalca. Iskalec ve, da bo le v miru in tišini svojega uma našel tisto, kar išče. Resničnega sebe. Sebe ni mogoče najti ne v zunanjem blišču ne v gurujevih besedah. Sebe lahko čisto preprosto najdemo tam, kjer v resnici smo – v sebi pač. Ni smiselno iskati ključev, ki smo jih pustili doma, pa potem zaloputniti vrata, ki imajo mehanizem, da se samodejno zaklenejo, v našem avtu na primer ali pa v službi.
Pravzaprav, če vprašamo našega sodelavca, ali je mogoče srečal naše pogrešane ključe, nam bo ta mogoče dal idejo, kje bi lahko pustili ključe. Morda se bo spomnil, da so vaši ključi kar doma, v hiši. Torej je bilo za vas koristno vprašati ga, dobili ste odlično idejo in informacijo. Enako je z duhovnimi napotki, ki prihajajo od zunaj. Lahko vam dajo idejo, vas usmerijo na pot, vam jo celo pokažejo, a prehoditi to pot in najti tisto, kar iščete – to lahko storite le sami v tišini svojega bitja.
To celo ni izkušnja, ki bi nam jo nekdo lako opisal in na ta način predal – doživeti sebe je pač samo izkušnja, ki se je, kakor tudi vse druge resnice, ne da natančno opisati z besedami. Besede pač nimajo moči izkustva – so samo opisni elementi, s katerimi označujemo in poskušamo opisati stvari.
Zato mojstri tišine, kot sta Osho in Tolle, govorijo o tistem, kar je za besedami, in tistem, kar je med besedami – o presledku, vratih, od koder je mogoče potopiti se v nas same. Vsaka ustvarjena beseda je delo uma, tudi mojih, ki jih zdaj ustvarjam in jih vi berete. Morda so moje besede bližje tišini in mojemu jedru kot na primer besede, ki sestavljajo dialoge v povprečnem hollywoodskem akcijskem filmu, a še vedno so samo besede.
Morda vam bodo dale razumevanje, resnične izkušnje tega, kdo vi ste, ali pa ne. Edina moč mojih besed v resnici je, da vam dajo razumevanje, vas spomnijo na to, kaj pravzaprav iščete v supermarketu življenja – torej vam predajo tisti čarobni listek, opomnik, ki ste ga pozabili doma. Imajo tudi moč, da vas motivirajo … A to je vse.
Za resnično najdenje sebe bo potrebno globlje potapljanje, v globlje nivoje sebe od tega dela vas, ki zdaj bere te vrstice. Morda vas bodo moje besede nagovorile, da se odločite in se odpravite na pot iskanja sebe, morda v vas prebudijo spomin na davno pozabljeno zavedanje sebe in o sebi. In ko se boste enkrat odločili in boste pripravljeni zavezati se temu cilju, boste našli načine, kako do tja priti … Do cilja, ki je v vas samih.
In spet, glej ga zlomka, ta tako težko razumljivi božanski paradoks … Treba je najti pot, stopiti na njo in jo prehoditi, da bi prišli na cilj, ki je v nas samih … ki je pravzaprav že tukaj. Torej, v resnici nam ni treba iti nikamor niti stopiti na pot. Dovolj bi bilo, da se samo spomnimo, kdo v resnici smo, in zgodilo bi se! Hipni preblisk in vse bi postalo jasno. Verjamem, da je to možno, a žal sama nisem med temi srečneži. Moj um je uporen ter trdoglav stric in vedno znova potrebujem vsaj nekaj vaje, da ga vsaj za hip utišam, se v resnici začutim in sem vsaj za trenutek jaz ‒ jaz.
Ko imamo enkrat zavestno, direktno izkušnjo samih sebe, se bo v nas porodila naravna želja po še. Ko bomo začutili kapljo tišine, si bomo zaželeli jezerca, ko bomo izkušali jezero, si bomo zaželeli ocean, in ko bomo izkušali ocean, si bomo zaželeli neskončnost … In spet imamo tukaj naslednji božanski paradoks, ko si bomo nehali želeti, bomo dobili.
Želja je impulz v našem umu in bolj ko je močna, večje ko je hrepenje, bolj nas ta močan notranji impulz oddaljuje od našega bistva. Močno hrepenenje povzroča trpljenje in trpljenje je daleč od tega, kar mi v resnici smo. Pravzaprav bi bilo najlažje najti sebe, če bi se bili sposobni samo globoko sprostiti, opustiti vsa pričakovanja in sodbe ter samo biti – tihi, a čuječi opazovalci.
Mnogo mistikov in duhovna literatura primerjajo naše resnično bitje z mirno gladino jezera ali pa z modrim nebom. Naša čustva, naše misli, vse to so oblaki, resnični mi pa smo velika modrina, neskončno, brezmejno nebo. Potapljači vedo, da morje valovi samo na površju, ko se spustimo globlje, pa se znajdemo sredi brezčasnega mirovanja, v katerem se dogaja bogato gibanje in življenje – jate pisanih rib, korale. In prav ta razsežnost morskih globin nam lahko da hitro in direktno izkušnjo doživetja sebe.
Tudi sama se potapljam, vedno ko pridem iz vode, pa v sebi čutim to poglobljeno tišino in mirovanje, pravzaprav sem jaz ta tišina. Ponavadi se po potopu z mojim partnerjem usedeva v kak bližnji lokalček in jaz dolge minute, hvaležne minute, samo sem. Življenje okrog mene se dogaja, ljudje se pogovarjajo, tu pa tam me kdo ogovori in jaz mirno odgovorim, ne da bi v sebi čutila večje premike. Resnično samo sem. Kadar sva v takem stanju, sva sposobna bivati drug zraven drugega v popolni harmoniji, miru in tišini, ne da bi se pogovarjala … Vsak v sebi, a vendar skupaj, verjetno bližje, kot bi naju povezalo tisoč besed.
Ta točka miru v nas je samo na videz praznina, katere nas je vse naravno strah. Eden od močnejših strahov človeka je prav strah pred praznino, ki našemu umu predstavlja neobstoj. Pravzaprav se um boji upravičeno, v praznini ne more obstajati … A to še ne pomeni, da v tej tišini ne obstajamo tudi mi. In spet po božanskem paradoksu na tej točki šele začnemo resnično obstajati in živeti ter iz te točke miru v nas zaživi resnično življenje. Pomeni prebuditi se, biti prebujen, zavesten ustvarjalec in »doživljevalec« našega življenja. Kot je to lepo prikazal Osho na eni od svojih zen tarot kart. Praznina je pravzaprav prazničnost, je praznovanje življenja. In kako bi lahko v resnici praznovali in slavili življenje, če ne z življenjem samim? Z ustvarjanjem novih oblik življenja!
In tu se v resnici lahko začne naša zgodba o kreaciji. V navidezni praznini, mirovanju in tišini, ki pa je potencial in čista energija za ustvarjanje novih oblik, manifestiranih v našo zemeljsko, fizično realnost.
Torej, če že potrebujemo recepte za ustvarjanje našega srečnejšega vsakdana ... Prva točka in navodilo bi se glasilo:
Najdi način, da svoj um sprazniš misli, da umiriš razburkano morje svojih čustev, potopi se globlje vase in najdi tišino in mirovanje. V tej tišini in mirovanju boš našel sebe – polno zavedanje in zavest o sebi, tu je tvoja moč, tvoj notranji ustvarjalec. In ustvarjalec je, če prav razumem, v resnici tisto, čemur rečemo bog.
Mislim, da je Biblija pozabila povedati, da je bog, preden se je lotil svojega sedemdnevnega ustvarjalnega procesa, bil zelo dolgo tiho! Najprej je v svoji tišini spoznal sebe, se zavedel samega sebe, nato si je zaželel ustvarjati. In iz njegove želje smo nastali mi, prav taki, kot smo ta trenutek. In če berete to knjigo, je verjetno tudi za vas čas, da se polno spomnite in ozavestite sebe ter se nato s te točke, točke svojega opolnomočenja in »opolnozaveščanja«, lotite svojih sedmih kreativnih dni in ustvarite svojo lastno kreacijo, tako kot jo je nekoč davno ustvaril in jo še ustvarja sam veliki bog.
Dijana Tara Sever, www.re-lifeholisticretreat.com
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
