Ustvarjanje z esenco, 5. del

Jaz in božanska narava ustvarjalca

19. 10. 2011

Človek je v svoji resnični naravi božansko bitje. Iz pogleda kreacije ne more biti nič drugače kot tako, da je vse, kar ima možnost ustvarjanja, širitve, pravzaprav bog. Vsaka rastlina, ki ima sposobnost, da iz drobnega semena požene korenine in se razraste, razcveti in nato obrodi sadove, ki dajo nova semena, iz katerih zraste še več in več novih rastlinic … vse to je bog.

Oziroma sila, ki »rastlino raste«, je bog. Jo vidimo, jo slišimo? Ne, vidimo, doživljamo in okušamo lahko samo rezultate, ko imamo na našem krožniku solato, ki je, s čisto malo naše podpore, z ustvarjanjem razmer za njeno rast, zrasla sama od sebe. A sami od sebe rastoči solati se nihče ne čudi. To, da rastline, naše domače živalce in naši otroci rastejo sami od sebe, ne da bi na to lahko ne vem kako vplivali, se nam zdi samoumevno.

Že res, da jih hranimo, za njih skrbimo in jih kultiviramo (vzgajamo), a procesa rasti brez »tistega nekaj« ne moremo sprožiti. Enako samoumeven je proces rasti naše kreacije. Ta potrebuje le prave razmere in malce nege. In prav tako, kot naše seme v tišini in mirovanju lahko požene dnevu naproti, tako lahko tudi naša kreacija zraste s točke tišine in mirovanja v nas. Torej, če smo ustvarjalci, smo bog. Ko se tega zavemo, postanemo zavestni ustvarjalec ali »zavestni bog«. Vsi vemo, da imamo sposobnost ustvarjanja. Že vsako kosilo, ki ga pripravimo, je kreacija. Torej je tudi kuhar ali kuharica samo bog/boginja (pravzaprav je oboje v enem, a o tem več pozneje).

Torej, vsi mi smo mali bogovi v človeški podobi. Vsi mi smo ustvarjalci, in če smo zavestni, si bomo po zdravi pameti ustvarjali prijetne izkušnje. Če pa se boga v sebi oziroma kreativne sile ne zavedamo, se bo zdelo, da se življenje ustvarja samo, nas pa kot nemočen čolniček v nevihti premetava sem in tja. Ko postanemo zavestni ustvarjalci, prevzamemo krmilo v svoje roke, dobimo moč in vedenje, kako naš čolnič varno odpeljati v bolj umirjene, prijetne vode ali pa celo na kak rajski tropski otok …

Ko torej spoznavamo procese kreiranja in jih začnemo zavestno uporabljati, jih preizkušati, je naša prva in osnovna naloga najti točko notranjega miru in harmonije. Od tu se lahko zelo močno zavemo sami sebe – tistega, ki ustvarja, izkuša, doživlja ustvarjeno in hkrati opazuje ves ustvarjalni proces.

Morda boste sebe našli v tišini meditacije ali pa v navideznem neredu plesne in čustvene katarze, aktivne meditacije, zavestnega dihanja ali pa v kateri od tehnik, ki jih imamo danes na voljo. Meni osebno je najbolj všeč kombinacija vseh teh aktivnosti, po dobri dinamični meditaciji sem umirjena in zavestna, bolj živa, hkrati pa kreativna, radostna, igriva, iskriva … Iz mojega miru in praznine se rodi praz(nič)nost. In to je pravi trenutek, ko je moja zavest  zrela in pripravljena na resničen in učinkovit kreativni proces.

Ker v takih trenutkih poznam resnično sebe, se več ne istovetim s svojimi mislimi in občutki ter pridobim možnost izbire. Ker imam zmožnost opazovanja uma, imam možnost izbire. Moj um postane selektiven, zdaj imam veliko več možnosti, da izbiram, kakšne misli bom mislila, kakšne občutke in čustva bom doživljala in posledično, kakšne dogodke, situacije in manifestirano realnost bom priklicala v svoje življenje. Um tako postane moje orodje, ne pa nekaj, kar me popolnoma obvladuje in jemlje vajeti mojega življenja v svoje roke. Um je v takih trenutkih postal moj služabnik.

Bog ali tisto nekaj je pravzaprav esenca vsega, kar obstaja. Vse, kar je zmanifestirano, vse, kar obstaja v svoji realnosti, ima svojo esenco, ki je le tiha, nevidna prisotnost. Lahko jo najdemo in zaznamo s svojimi senzitivnimi čuti. Najlažje to storimo v naravi ali pa z opazovanjem cvetoče vrtnice v našem vrtu. Ko jo bomo nekaj časa mehko opazovali, se bomo najprej zavedli njene mehke fizične lepote, a se nam bo kmalu razkrila še ena razsežnost njenega obstoja, tisto nekaj, kar je neopisljivo. In ko bomo to enkrat opazili, bomo vedeli, da naša vrtnica ni samo naslednji cvet, ki traja nekaj dni in nato izgine, kot da ni nikoli obstajal.

Razumeli in doživeli bomo samo bistvo cvetice. In to bistvo je kot nežna, prozorna tkanina, ki prežema vse, kar obstaja … Tudi nas. In ta prosojna tkanina, ta nežna matrica smo resnični mi. Ta nežna prosojnost nas vse povezuje v neskončni mreži življenja in iz te prosojnosti, ki ji religije rečejo svetost, vsi pridemo in se v njo vrnemo. Ko razumemo in smo sposobni zaznavati to nežno prosojnost, esenco vsega, kar obstaja, smo blizu resničnemu ustvarjalnemu procesu.

Dijana Tara Sever, www.re-lifeholisticretreat.com

Predhodni članek:  Ustvarjanje z esenco, 4. del