Pogosto razmišljanje mladih: Komaj čakam, da grem od doma. Pod domačo streho je grozno. V moji novi družini bo vse čisto drugače. Zaradi svojih težkih izkušenj se povsem zavedam, kakšnega človeka nočem ob sebi. Vem, da bo življenje po tem mnogo lepše.
- Razumeli se bomo, nikoli ne bomo vpili eden na drugega.
- Kakšna sovražnost je vela med staršema. Ko smo sedeli pri kosilu, bi jo lahko rezali, tako gosta je bila. Nikoli ne bo treba mojim otrokom doživljati česa podobnega.
- Daleč proč bom od alkohola, s katerim nam je oče uničil življenje.
- Nikoli več ne bo tihih maš, ki sta jih starša vlekla iz dneva v dan, včasih celo v teden.
- Ne bo mi potrebno prenašati mame, ki je pravi diktator in vse hoče imeti pod nadzorom.
- Izbrala bom čisto drugačnega moža, kot je moj odsotni oče. Takega, ki mu bo mar družina in se bo ukvarjal z otroki. Skupaj bomo hodili na izlete, v naravo in se imeli lepo.
- Moj mož mi bo zvest. Nikoli ne bi prenašala takega ženskarja, kot je oče, takoj bi se ločila.
In potem si mladi ustvarijo družino. Slej ko prej jih veliko ugotovi, da imajo doma vse tisto, za kar so bili trdno prepričani, da jim ne bo potrebno več doživeti.
- Ko ženi kaj ni po godu, začne vpiti name. Nekaj časa se še lahko brzdam, potem pa se začnem še jaz dreti nazaj. Ne znava se mirno pomeniti.
- Joj, kako težko prenašam svojega moža. Vrat bi mu zavila. Sama nase se jezim, kje sem ga našla. Ugotavljam, da je tak manipulator, kot moja mama.
- Mož na začetku ni pil. Le ko je bil v družbi prijateljev. Imela sem občutek, da je vse pod kontrolo. Z leti pa je bilo alkohola več in vse pogosteje. Zdaj pije že vsako popoldne.
- Ko me mož prizadene, me tako boli, da ne morem govoriti. Zaprem se vase. Povsem enako naredi tudi mož. In potem sva tiho in tiho.
- Ugotavljam, da imam doma enakega poveljnika, kot je bila moja mama. Nimam trenutka miru. Še v moj telefon gleda, kaj si pišem s kolegi. Misli, da mora vedeti za vsak moj dih.
- Mož je vse popoldneve doma. Povsem drugačen je, kot moj oče. Super je. Kuha, pospravlja, mi pomaga. A z leti ugotavljam, da stika z otroki ne zna vzpostaviti. Psihično je povsem odsoten.
- Menda že vrabci na strehi čivkajo, da mi je mož nezvest. Prijateljice mi namigujejo, s katero vse so ga videle. Jaz pa se delam, da je vse v najlepšem redu in vsak dan znova čakam, da ga mine njegova poskočnost. Da bi se zaradi tega ločila? Ne! Samo še danes potrpim, jutri bo sigurno že vse drugače.
Zakaj človek izbere prav takega partnerja, ki ga zares noče in misli, da se mu je izognil na stotine kilometrov? Kaj ga je gnalo, da je izmed vseh možnih ljudi izbral kopijo svoje mame, očeta?
Išče tisto, kar mu je domače, kar je doživljal v otroštvu. Podobno kot vonj iz tistega obdobja. Ko ga zazna kdaj kasneje, se razneži in toplo mu postane pri srcu. Še in še bi bil v teh občutkih. Išče, kje bi ga spet našel. Ja, v redu. Vonj že. To je nekaj otipljivega. Kaj pa pri ljudeh, ki jih izbira? Kaj išče pri njih, kaj mu je domače, da ga potegne k točno določenim?
To so vzorci obnašanja, kot jih je bil deležen od svojih staršev.
Če je imela hči šibkega očeta in je bila v skrbeh zanj, bo v množici moških našla šibkega. Četudi si je vedno govorila, da bo njen moški trden, se bo nanj lahko zanesla. Niti malo ne bo podoben očetu.
Ali mladenič, ki je imel mamo, ki je igrala žrtev. Ko sta se skregala z očetom, so jo zagrabile hude slabosti, vrtoglavica, srce ji je razbijalo. Ob sebi je rabila nekoga, ki ji bo v oporo. Mož je odvihral od doma, zato se je obesila na sina. Ta je včasih izpustil celo svoj trening, da se ja ne bi kaj hudega zgodilo mami, ko bo sama doma. Z odraščanjem je vse postalo še huje. Bil je toliko ozaveščen, da je prepoznal njene manipulacije. Zavedal se je, da take ženske ne bi hotel za nič na svetu. A obe njegovi dekleti do sedaj sta imeli zelo podoben način delovanja. Ko ni bilo po njuno, sta se ali slabo počutiti ali nanj zvalili vso krivdo.
Obema se je ponavljalo otroštvo. Iskala sta tisto domačnost, s katero sta rasla. Čeprav boleča, a ker edina poznana, postane smerokaz v življenju.
Kar človek doživljala v otroštvu je zanj zakon. Starši so njihovi največji vzorniki. Vemo, človeka najbolj zaznamuje, oblikuje prav obdobje odraščanja. Na zavednem nivoju že ve, kaj mu pri njih ni všeč in poskuša sam ubrati druge poti, najti zase povsem drugačno osebo v partnerstvu. Vendar je uspešen v manj kot desetih odstotkih. Kajti glavnina človekove osebnosti je nezavedni del, ki predstavlja več kot devetdeset odstotkov in ta ga vodi skozi življenje, se odloča, izbira v njegovem imenu.
Vendar le toliko časa, dokler ne ozavesti, da se mu ponavljajo vzorci iz primarne družine. Da ga vedno znova vleče k določenemu tipu osebe zato, ker ta deluje na njemu poznani način in se ob njej počuti domače. Čeprav mogoče izjemno boleče.
Če mu to ni všeč, poišče pot, da ozavesti vzorce, ki so se v otroštvu zapisali v njegove celice in se jih končno osvobodi. Na novo nastavi kompas svojih potreb, prioritet, želja. Zaživi na novo. Od takrat naprej pa ga zares ne bodo njegove izbire več privedle v tako težke odnose in situacije, kot so bile v njegovi primarni družini. Življenje po tem bo resnično mnogo lepše.
Tatjana Miljavec, www.NasmehSrca.si
Poglejte si tudi podcast:
Preberite si še: Ko si želite, da bi se nekdo spremenil, se obrnite vase
in Otrok srka občutke staršev, čuti vse, kar se dogaja med njima