V tišini je nekaj, kar me močno privlači

Čeprav morda ne tako ekstremno, vsi počnemo nekaj podobnega: v zunanjem svetu se trudimo, naprezamo, hiteč dosegamo cilje, ker znotraj nas vlada hrup, ki nam to nalaga. Ko se utišamo, naš notranji glas hitro začne postavljati zahteve, kot so: še, več, treba je, ni dovolj, lahko bi, kaj pa če ...

11. 1. 2013

in upamo, da bomo enkrat, ko vse to opravimo, našli malo notranjega miru. Kot da ni dovolj preprosto biti. Te zahteve nas spodbujajo, da se zaženemo in da se prilagodimo zunanjemu svetu – nekateri zato, da ga osvojijo, nekateri zato, da se pred njim zaščitijo, da ga prehitijo. Toda znotraj – priznali boste – vsi hrepenimo po vsaj malo miru.

Tišina je zato postala način, kako lahko spoznavamo sebe. Kot žarek svetlobe razkriva vse, kar me goni k delovanju in temu, da se nikoli ne ustavim, tudi takrat, ko se zdi, da vse naredim prav.

V tišini je nekaj, kar me močno privlači – možnost počitka, ustavljanja, preusmerjanja vseh občutkov navznoter. V vsakdanjem hrupu je lahko moje hrepenenje po tišini močno kot privlačna sila črne luknje.

Toda ko enkrat nastopi, najprej poudarja tisto, kar se v meni dogaja, ko tišine ni. Na površje najprej izvleče nelagodje, previdnost, zaskrbljenost, nervozo, dvome, hitenje – vse, kar prikrito stoji za vsakdanjimi dejavnostmi. V zunanjem hrupu namreč postajam zvok, gib, dejavnost, nemir, tekmovanje.

Ko sem vklopljena v njo, mi gre povsem dobro. Ja, čutim napor, zahtevnost, hitenje in včasih izčrpanost, toda ali to ni potrebno za zunanji svet? Vendar prav ta motor, ki se mu ne moreš upreti, želi nadaljevati svojo nalogo, ko se jaz želim povsem ustaviti.

Pogosto se mi dogaja, da v trenutkih počitka pomislim, kaj vse še moram narediti, česa še nisem naredila, kaj vse bi lahko naredila bolje.

Potem me preplavijo občutki, ki sem jih čez dan potlačila, ker zanje preprosto nisem imela časa: nekateri neizrečeni in nedokončani dialogi s samo seboj in z drugimi ljudmi. Moj um ima takrat svoj račun, ki se glasi: nekaj je treba narediti, popraviti – in takrat zažene novo akcijo.

Toda če mi uspe ostati v negibanju in tišini, pri čemer veliko pomaga meditacija, pogosto dojamem, da veliko teh glasov, nalog in spodbud sploh ne prihaja iz mene in niso moje potrebe.

Zgodi se, da v njih prepoznam glasove svojih staršev, da v njih prepoznam nikoli podvomljene družbene norme, da v njih prepoznam pravila, ki so veljala v otroštvu, a da imam danes priložnost ustvarjati nova, svoja, primernejša življenju, kot si ga želim živeti. Dokler se ne utišam, ne vem, kaj resnično potrebujem, za čem hrepenita moje telo in moje bitje in kaj je pomembno za mojo notranjo rast.

Iva Jerković