Namesto da na drugo žensko gledate kot na tekmico, poiščite način, da jo boste doživeli kot oporo. Ljubosumje, zavidanje in konkurenco prelevite v razumevanje in sočutje. Odkrivamo vam, kako.
Če je svet za nas bojišče, ljudi okoli sebe vidimo kot konkurenco ali celo sovražnike in namesto da bi bili drug drugemu v oporo, da bi se odločili za razumevanje in zaupanje, raje živimo v ljubosumju, zavidanju ... ki se hitro prelevi v boj med pripadnicami istega spola.
Moški se, ne glede na to, kako zaprti so in ‘cepljeni’ proti čustvom, v krizi pogosteje zberejo in skupaj rešujejo naloge, težave in ovire, ženskam pa je takšno soočanje s problemi večji izziv. Oni so kolegi in one so – tekmice; ženske in ljubimke; prijateljice, ki druga drugi ugrabijo partnerje ali dobro poslovno priložnost, ali pa drugi zagrenijo dan za lasten občutek večje vrednosti.
“Pogosto tekmujemo zaradi drugih: zaradi staršev, ki želijo, da smo najboljši; zaradi partnerja, ki si želi, da se uveljavimo. Lahko pa tekmujemo tudi zaradi sebe – zaradi katerega dela sebe? Tistega, ki misli, da potrebuje moč, položaj in denar, da bo njegovo življenje srečno in osmišljeno. Dolgoročno pa vsak prej ali slej ugotovi, da položaj, denar in moč niso tisto, kar ga osrečuje,” ugotavlja Nadine Radesky, ustanoviteljica Centra za duhovni razvoj Mavrični most, v okviru katerega dvakrat mesečno organizira tudi srečanja za ženske, na katerih druga drugi nudijo podporo in razumevanje.
Idealizirana podoba
”Večina med nami se želi izogniti soočenju z lastno izkrivljenostjo ali deformiranostjo,” začne Nadine Radesky razlago o tem, zakaj se nemalokrat prijateljski odnos med ženskami spremeni v svojo nasprotnost ter postaja tekmovalen, včasih celo sovražen.
Nadaljuje: “To ni lahko delo, zato se raje oklepamo idealizirane podobe, ki smo jo ustvarili o sebi. Zato lastnosti, ki niso skladne z našo predstavo, lažje prepoznamo v drugih kot v sebi. Dandanes mora v povprečju posameznik delati mnogo več kot kadarkoli do zdaj. In s tem je včasih tudi prisiljen, da le obdrži delovno mesto, položaj in plačo, narediti marsikaj tudi tako, da pokaže svojo tekmovalno naravo v negativnem izrazu.”
A kako naj si pomagamo, da bomo ‘stopile skupaj’, da bo naše življenje lepše, polnejše?
Nadine Radesky pravi, da je resnična rešitev krize lahko samo celostna: “Prvi korak, ki vodi k preseganju tekmovalnosti, je, da se zavemo, da ima človek telo in zavest. Kot telesno bitje je podvržen tekmovalnosti, kot zavestno bitje pa ima v sebi tudi drugačno potrebo, potrebo po povezanosti. Iz nas žari magnetna sila, ki nas odpira k čutenju življenja. Ko se povezujemo s svojim notranjim jazom, razširjamo to pozitivno energijo. Bolj kot smo povezani s tem delom sebe, bolj se čutimo povezani z drugimi; čutimo, da smo del celote; v nas se prebujata sočutje in odgovornost za celoto.”
Nadine Radesky je prepričana, da se to da narediti tudi v ženskih kolektivih, iz katerih veje tekmovalnost ali hlad: “Pomagajo lahko redna tedenska srečanja ob kavi in piškotih, kjer vsaka posameznica poda in izrazi svoja stališča ter ob tem čuti, da je sprejeta, podprta in upoštevana.
Sodelovanje je utemeljeno na zavedanju in čutenju celote, katere del smo. Vsi si želimo biti vključeni. Takrat čutimo, da smo pomembni, in lahko prispevamo k celoti. To osmišlja naše življenje in dela naše odnose polne. Podpora, ki jo nudimo drug drugemu, omogoča, da rastemo.”
Sodelovanje in pozornost
Če namesto tekmovanja razvijamo sodelovanje, bomo lažje zdržale pritisk sodobnega življenja in tudi svetovno krizo, vendar moramo za to predvsem ozavestiti občutek izpolnjenosti in pozabiti na strah, razumeti druga drugo, razvijati medsebojno zaupanje, ki ga potrjujemo s tem, da zvestobo postavljamo na prvo mesto svojemu prijateljstvu.
Pridobile bomo in dale podporo, nekaj, kar znajo moški zelo dobro! Širimo dobre zgodbe in se odpovejmo primerjanju z drugimi ženskami ter se vprašajmo, kako druga drugi lahko pomagamo. Ne pustimo se vplesti v pogovore o kakšni ženski, če ni prisotna. Ne komentirajmo obnašanja ali odločitve drugih žensk. Raje s podporo njej pomagajmo sebi, da ne bomo padle v uničujoč vzorec.
“Večino žensk slaba vest in manjvrednostni občutki spravijo iz ravnovesja ter tako izgubijo velik del zaupanja vase in v svoje znanje. Lahko se naučimo, da smo se sposobne spoprijeti z odgovornostmi in da si upamo tvegati, da kritik ne bomo jemale osebno in bomo bolj pozitivno podajale svoje predloge, ideje in znanja,” je prepričana Nadine Radesky.
Namesto da tekmujemo med seboj in druga drugi zasedamo stolčke (ali celo postelje), da bi se počutile močnejše, sposobnejše, lepše, stopimo skupaj. Tako bomo dosegle več, v srcu ne bo večnega hladu ogroženosti, ogorčenja in strahov, temveč toplina, mir in razumevanje.
“Sodelovanje je usmerjanje pozornosti od sebe k drugemu. Pozornost nas samodejno povezuje z drugimi: odpira srce, da lahko začutimo potrebo in bolečino drugega. Ob tem se dotaknemo tudi svoje bolečine, vendar nas ta bolečina ne stre, temveč nam omogoča, da se učimo in gremo naprej. Dovolj je, da spremenimo svoj odnos do ljudi v bližnji okolici. Bodimo pozorni na to, kakšne misli in želje gojimo – vključujoče ali izključujoče,” spodbuja k pozitivnim mislim Radeskyjeva.
Dodaja: “Sodelovanje ustvarja sinergijo. Naši ustvarjalni potenciali se pri tem ne seštevajo, temveč množijo. To lahko izjemno pospeši materialni in duhovni razvoj. Z razvijanjem sodelovanja se bo naš planet trpljenja postopoma spremenil v Dom za vse ljudi.”
Spopadi med ženskami
Socialna antropologinja Susan Shapiro Barash je knjigo Tripping the Prom Queen, St. Martins Press, 2007, posvetila medsebojnemu odnosu, položaju in obnašanju žensk v sodobni zahodnjaški civilizaciji. Avtorica je v odnosih med ženskami, na podlagi svojih raziskav na tisočih, prepoznala več tekmovanja kot sodelovanja, pri tem pa loči tri stopinje – konkurenco, zavidanje in ljubosumje.
Ko smo konkurenčne, se obnašamo, kot bi druga drugi sporočale: ‘Borila se bom s tabo za to, kar si želim!’
Tekmovati začenjamo za nekaj, kar si želimo uresničiti, imeti ali biti. A pogosto nam nagon tekmovanja zamegli pogled in če nas prevzame, cilj ne izbira sredstev. Tiste ženske, ki jim nič ni pretirano sredstvo za doseganje tistega, kar si želi tudi druga ženska, lahko prijateljstvo odrinejo na rob v poskusu osvajanja tistega, kar jim je pomembno na podlagi lastnih prednosti. Najpogosteje se bojujejo za moškega, položaj ali delovno mesto.
Zavist je težja različica medsebojnega tekmovanja, ki sporoča: ‘Želim si tisto, kar imaš ti!’ Zavist pogosto postane sama sebi razlog za obstoj in ko zavistnica osvoji cilj, pogosto odkrije, da je osvojeno ne osrečuje in potem zlahka zapusti tisto, za kar je do včeraj verjela, da nujno potrebuje.
Ljubosumje je najhujša in najintenzivnejša oblika od vseh stopenj tekmovanja, ki ima nekaj skupnega s posesivnostjo. Ko se dve ženski bojujeta za kakšen cilj, je ljubosumje ponavadi gorivo za najhujše spopade, ker njegov strup lahko povsem prevzame osebo, ki se počuti ogrožena. Večja kot je stopnja ljubosumja, ki jo v odnosu čutite, večja je možnost, da ne upravljate s svojimi mislimi, besedami in dejanji. Posledice so uničujoče za vse vpletene, najhujše pa je za tistega, ki ga je ljubosumje prevzelo, ker pogosto izgubi vse.
Hvaležnost
Učite se druga od druge. Iz žalosti in veselja izvlecite pouk in motivacijo. Vsak dan nekaj, kar ste se naučile od žensk, ki vas obkrožajo, uporabite v lastnem življenju in bodite za to hvaležne. Družite se in povezujte z drugimi ženskami. Organizirajte zabave, hodite skupaj ven in na kave. Prav v vsaki situaciji poskusite najti nekaj pozitivnega in morebitne negativne občutke, dvome in neodobravanje takoj odprto razčistite. Postavite zdrave meje in se nehajte družiti s tistimi, ki gledajo na prijateljstvo kot na priložnost za osebno korist.
S sodelovanjem namesto tekmovanjem boste razvile empatijo, občutek za ljudi, ki jim boste izpolnile lastne potrebe, brez da bi kradle tisto, kar je vredno, le če se od druge osebe dobi prostovoljno. Z razumevanjem, zaupanjem in podporo bomo dosegle več. Podarimo jih druga drugi!
Tatjana Divjak, Petra arula, foto: Shutterstock, za strokovno pomoč pri pripravi članka se zahvaljujemo Nadine Radesky, ustanoviteljici Centra za duhovni razvoj Mavrični most.