Vsaka oseba določeno sporočilo 'sliši' po svoje. Nekdo v izjavah sliši zgolj informacije, drugi pa skozi izjave zaznava tudi odnos, ki ga imata partnerja. V žensko-moški komunikaciji pogosto prihaja do različnih interpretacij, s tem pa tudi do nerazumevanj.
Moški in ženska, naj bosta kar Janez in Mojca, se pogosto zapleteta v nesporazum. Mojca zelo zaznava drobne detajle, ki so zanjo potrdilo partnerjeve bližine, na primer vprašanje: »Kakšen dan si preživela.« Mojca to vprašanje razume kot signal za povezanost. Janez pa najraje komunicira, ko mora sporočiti Mojci kakšno informacijo, recimo da je treba avto peljati na servis.
Mojca in Janez pogosto isto sporočilo poslušata z različnimi ‘ušesi’. Zanjo zgornje vprašanje ni le vprašanje, ki išče informacije, zanjo je to znak povezanosti: »Še vedno pomisli name.« Osredotočena je na metasporočilo. Po drugi strani njen gospod meni, da s partnerjem komuniciramo, ko obstaja razlog, da se sporoči določena informacija. Osredočen je na sporočilo samo.
Mojca iz njegovega sporočila sproti ugotavlja, v kakšni kondiciji je njun odnos, Janez pa svojih sporočil ne razume tako, niti ne ve, da Mojca drugače sliši njegovo sporočilo. Zaradi tega lahko prihaja do stalnega neujemanja. Oglejmo si primer:
Mojca: »Zakaj me ne vprašaš, kakšen dan sem preživela?«
Janez: »Če mi imaš kaj povedati, mi povej. Zakaj bi morala biti posebej naprošena, da to poveš?«
Morda že slutite praske v komunikaciji, ali pa celo praske v njunem odnosu?
Možen pa je tudi drugačen scenarij. Mojca po napornem delavniku pride domov in Janez jo vpraša:
»Kako si preživela dan?«
»V redu«, zavzdihne Mojca.
Si lahko zamislimo, kakšno bo nadaljevanje? Kakšen bi bil ženin idealen scenarij? Se partnerja zares dobro poznata, ali znata prebrati signale drug drugega? Nastopi ključni trenutek, ki odločilno vpliva na razvoj njunega medsebojnega odnosa.
Če Janez sprejme njen odgovor: »V redu,« na dobesedni ravni (na ravni informacije) in nadaljuje z običajnimi temami pogovora (»Super, kaj bo za kosilo?«), je zelo verjetno, da bo Mojca prizadeta. Lahko ga celo obtoži, da je ni poslušal in da je sploh nima rad. Roko na srce, tudi Janez ima zahtevno službo in se je pač odzval tako, da je upošteval samo dobesedni pomen sporočila (da je žena v redu). Začel se bo braniti, počutil se bo obtoženega za stvari, ki jih ni naredil. Zelo navadno vprašanje se lahko prelevi v besedni dvoboj, kjer nihče ne zmaga.
Do tega je prišlo zaradi nerazumevanja signalov.
Njen odgovor: »V redu,« izrečen s posebnim padajočim glasom in vzdihom, je seveda signal (metasporočilo) za naslednjo izjavo:
»Imela sem zelo naporen in ponesrečen dan. Moram govoriti z nekom, ki me razume in ki me ljubi. Prosim, objemi me, želim si nekaj trenutkov tišine, da pridem k sebi. Mogoče bi lahko skupaj spila kozarec vina.«
Če mož ‘ugane’, kaj mu je žena želela sporočiti z izjavo v redu, jo bo objel, začel morda zares nalivati vino in se ji prijetno nasmehnil, žena pa mu bo s hvaležnostjo vrnila nasmeh. Zadovoljna bo, ker je razumel pravi pomen njene izjave.
Kakšen je nauk te zgodbe?
Partnerji so uspešni sogovorci, če se naučijo prebrati pravo sporočilo, ki se skriva za izrečenimi besedami, torej če zaznajo metasporočilo. To je tudi lep dokaz ljubezni in pripadnosti.
Recept za uspešno razmerje je, da nehamo z obrambno strategijo (pojasnjevanje, da nismo mislili tega, za kar nas je partner obsodil) in da čim temeljiteje razumemo način partnerjevega govora, da se naučimo brati med vrsticami.
Biti razumljen, ne da bi natančno rekel, kaj misliš, je zlasti za ženske znak tesne povezanosti, prav to pa ženske zelo cenijo. Ko partnerja pravilno interpretirata signale, ki si jih pošiljata, je to osnova za medsebojno zaupanje in intimnost v psihičnem in fizičnem smislu.
Dr. Tadej Praprotnik