V življenju se je potrebno večkrat globoko preobraziti

2. 10. 2019
Deli
V življenju se je potrebno večkrat globoko preobraziti (foto: Unsplash.com)
Unsplash.com

Ljudje našega časa obidejo mejnike na svoji poti ali jih prestavljajo, namesto da bi ob njih izmerili svoj čas. Brez pravega občutka za umiranje in rojevanje se premikajo skozi svoje dneve in leta kot ure brez kazalcev.

Mejniki življenja - letni časi našega življenja

Stara ljudstva so opozarjala svoj rod, da se je potrebno v življenju večkrat globoko preobraziti. V teh prehodih so ljudje prestali obvezno in trdo preizkušnjo, se zaznamovali z novimi barvami, dobili novo ime, novo vlogo v skupnosti, sprejeli v dušo in telo sporočilo, da je nečesa konec in da ni poti nazaj. Naučili so se odmreti staremu in se predati novemu brez možnosti vračanja v preteklost, brez samopomilovanja in pogajanja z usodo.

Mi pa smo stalno v zaostajanju ali pa v prehitevanju svojega naravnega položaja. In ker nobenega obdobja ne izživimo do dna, tudi ne prejmemo njegovih darov.

Naš svet je poln otrok, ki niso mogli biti nikoli otročiči, odraslih, ki nikoli niso prestopili v zrelo polnost, in starih, ki niso pripravljeni na slovo. Nimamo svežine novega in nimamo modrosti starega. Okrog nas tavajo skozi življenje postarane duše v mladih telesih ali pa stara telesa, v katerih prebivajo nedozorela bitja. Ljudje našega časa obidejo mejnike na svoji poti ali jih prestavljajo, namesto da bi ob njih izmerili svoj čas. Brez pravega občutka za umiranje in rojevanje se premikajo skozi svoje dneve in leta kot ure brez kazalcev.

Težko je sprejeti, da se moramo pokoriti času in zakonitostim, ki jih nismo sami izbrali. Še zlasti je to težko za sodobnega človeka, ki si rad samovšečno domišlja, da si je pokoril naravo in znamenja ob svoji poti. Če se poskušamo mejnikom izogniti in živeti v brezčasnem kraljestvu svoje samovolje, potem nas doleti usoda drevesa, ki prespi pomlad, dohiteva poletje v prepoznem cvetenju, v sončnem gorenju doživi požig svojega popja, dočaka jesen, v kateri nima kaj dozorevati. Oblast ledu se razodene kot opustošenje in krhko drevo ne preživi zime, saj nima nikjer črpati. Ne dočaka svojega vstajenja v novi pomladi. Porajanje življenja je živa veriga trenutkov, ki ne smejo biti zamujeni in tudi ne preskočeni.

Vsak čas zahteva, da se naučimo njegovih veščin.

Pomlad od nas zahteva, da se znamo predramiti iz zimske dremavice, da se predamo rasti, da zapuščamo varne brloge in toplino gnezd, da se poženemo naprej tako, kot plane list iz popka v luč. Pomlad uči, da je treba pozabiti na zimsko samoobrambo in doživeti vstajenje najdrznejših upov, priklicati vse svoje sokove, živozeleno odgnati in se razpeniti v množenju cvetov. Nalivi svetlobe, v katere nas postavlja pomlad, zahtevajo nedolžno goloto, da se jih naužijemo in jih sprejmemo v svoje žile.

Poletje zahteva, da znamo svoje sadeže donositi do izpolnitve, da se znamo izpostaviti gorečemu soncu, ki bo spremenilo našo kislino v sladkor. Postati je treba živilo, se pretopiti v novo, hranljivo snov. Poleti se je treba prepustiti zorenju, zaživeti široko in glasno, v polnem siju samozavedanja, iz oči v oči s soncem v zenitu.

Jeseni je potrebno zaslutiti zimo, pospraviti svoje sadeže na varno, gostiti zavest o samoti in hladu, se naužiti miline in zrelosti svojih del. Treba je olesenevati kot deblo, ki krepi svoj zaščitni ovoj, pustiti, da gre od nas vse zelenje, odvreči vse, kar ne prenese spopada z ledom in viharnimi sunki. Drevo se pripravlja na velike preizkušnje, zato zahteva jesen slovo od vsega, česar ni mogoče ponesti s seboj.

Na zimo je treba sprejeti bližino smrti, se spoprijateljiti s temo in pomanjkanjem. Treba se je pogrezniti vase in poiskati zavetje v sebi, iti v svoje korenine, sprejeti ledene noči, ki nas ne poškodujejo, ker se prožno in brez bolečih zlomov uklanjamo pod obremenitvami, ki nas zvijajo. Učimo se dihati globoko, mogočno in počasi kot zimski gozd v beli slavi svojega miru, v nadihu polnočne sinjine, v molčeči modrosti. Polni smo dragocenih sokov, iz katerih živimo, zakoreninjeni v globini tople zemlje, kjer ni nikoli mraz.

Veličina zimskega drevesa je v goloti, ki neustrašno kipi proti nebu.To drevo ve, kaj je življenje in kaj je čas, pozna sebe in vesolje, ki mu pripada. Ve, da je kos najtrši zimi, a prav tako ve, da bo kos pomladi, ko ga pokliče. Zna se prebujati in zna zaspati, zna odmreti, a zna se tudi vrniti med žive.

Zakaj ne bi mogli tudi mi tako zdrsniti skozi letne čase in se nazadnje spremeniti v seme, ki oplaja tla, v katerih izdihne? Zakaj ne bi pustili času, da nas spreobrazi v neštete oblike, iz katerih bi se prebujali kot metulji? Človek hoče biti več od narave, nazadnje pa ne zmore niti tega, kar zmore narava. Izgubili smo svoj praspomin, svoj pradavni glas, ki spi v ledu, kajti led ve, kdaj se mora pretopiti v gorski potok. Reke ne bežijo iz svoje struge, žito pred košnjo ve, da mora pasti pod rezilom.

Vse ve, kam gre in kaj bo jutri, vse išče svojo izpolnitev v tem, kar je, samo mi iščemo proč in drugam in ob nepravem času.

Nikoli ni prepozno misliti na svojo smrt, a tudi prezgodaj ni nikoli. Drugače nas lahko prehiti tisti dan, ko se znajdemo pred zadnjim mejnikom, pred tistim, ki ga nihče ne more premakniti.

Ker pač pride hip, ko nezreli človek dojame, da ne zna umreti, ker se nikoli ni naučil ločevanja in slovesa, obenem pa se tudi ne zna podati v nov začetek, saj se niti enkrat samkrat v življenju ni znal preroditi. Nikoli ni prisluhnil klicu, ki ga je vabil v polnost trenutka. Kako naj ga sliši zdaj, ko ni več časa za učenje in je potrebno polno zajeti iz svoje duhovne vsebine?

Ko se bo odprla nad nami zadnja noč in ko bomo stali na zadnjem pragu, nam ne bo hudo in ne pretežko. Če se znajo za svojo smrt usposobiti hrast, nebesno telo in delfin, potem se zanjo lahko še veliko bolje usposobi človek, poln svetih sil. Lahko se naučimo pustiti, da gre vse od nas in lahko omahnemo v skrivnost s popolnim zaupanjem. Lahko vidimo v temi, ker vidimo skozi čas in prostor.

Če smo že velikokrat umrli preteklosti in se prerodili v nov čas, poznamo ta skok v praznino, poznamo roko, ki nas vsakokrat ujame, poznamo vstajenje mrtvih.

Alenka Rebula

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez