V otroštvu smo najbolj življenjsko odvisni od staršev in ranljivi na ogrožajoče in omejujoče impulze iz okolice.
Večina čustvenih potlačenj se zgodi v otroštvu. Takrat smo najbolj življenjsko odvisni od staršev in ranljivi na ogrožajoče in omejujoče impulze iz okolice. Hkrati smo neizkušeni v samoizražanju in zato pogosto naletimo na negativen odziv okolice na naše izražanje realnih občutkov in čustev.
V situacijah, ki so podobne tistim, ob katerih je otrok doživel negativno reakcijo okolja na svoje izražanje čustev, bo poskušal zadržati ali omejiti odziv na negativen impulz iz okolja. Ob tem se mu poveča mišični tonus membrane ter zmanjša občutljivost membrane na zunanje in notranje dražljaje. Na ta način zmanjša moč čustva strahu in občutka nemoči, ki ju čuti kot ogrožanje in omejevanje, a se nanj ne more odzvati z bojem, odporom ali begom, kot to lahko naredi odrasla oseba.
Postopoma se prilagodi vzorcem in navadam okolja, ki so v nasprotju z otroškim načinom razmišljanja in reagiranja. To prilagajanje in discipliniranje sega čez meje potrebne vzgoje, ki bi zadoščala za normalno funkcioniranje v družbi. Tako ravnanje je posledica nevrotičnih vzorcev staršev, vzgojiteljev in učiteljev, ki so se v svojem otroštvu enako prilagajali. Svoje doda odtujenost med ljudmi; družba deluje nenaravno, s tem je tudi vzgoja otroka manj spontana.
Pogosto, v obupnem manevru preživetja, otrok omrtviči vse telo. Če se to omrtvičenje nadaljuje in traja dlje časa, se razvijejo moteči in obremenjujoči vedenjski in miselni vzorci, slabe navade in neprimerne reakcije. Tak človek je nagnjen k depresiji.
Aleš Ernst, učitelj AEQ metode 5 stopnje, več na: aeq.si
