Nenehno reči "da" vsakomur in vsemu ni značajska lastnost. Biti ves čas prijazen, empatičen in globoko razumevajoč, zgolj zato, da se izognemo besedi "ne" in s tem ne prizadenemo drugih ljudi ... To, da želiš vsem ustreči, ni niti značajska lastnost niti napaka. V resnici gre za odziv na travmo.
Kaj sploh je odziv na travmo?
To je način, kako se spopadamo s travmo in se odzivamo nanjo še dolgo po tem, ko se je zgodila. Ta mehanizem spopadanja je tako močan, da postopoma postane del nas samih. Ko nekaj sproži ta odziv, se morda sploh ne zavedamo, da se spopadamo, branimo ali celo "borimo za življenje".
Najslabši del pa je, da morda sploh ne vemo, da je nekaj sprožilo to vedenje, ampak mislimo, da je takšna pač naša osebnost. Ampak ni. Veliko naših nenavadnih vedenj je v resnici prikritih odzivov na travmo. Če jih ne prepoznamo, lahko še naprej škodimo sebi in drugim.
Tukaj je pet vedenj, ki so verjetno prikriti odzivi na travmo:
1. Pretirano ugajanje drugim
Ugajanje drugim ni enako kot biti prijazen in spoštljiv. Pomanjkanje poguma, da rečemo ne, je globoko zakoreninjeno v nizkem samospoštovanju. Če si ne zaupamo ali se nimamo radi, smo morda nagnjeni k temu, da se trudimo na vsak način ustreči drugim ljudem, da bi zapolnili praznino v sebi.
Ko zadovoljimo druge, dobimo potrditev – in potrditev je popolna za nekoga, ki morda misli, da je brez vrednosti. Ko rečemo ne, pa lahko ogrozimo to priložnost, kar nas potisne še globlje v jamo občutka nevrednosti.
Preberite tudi:
- 5 znakov, da na vas vpliva TRAVMA iz preteklosti
- Travma nas vodi v to, da pobegnemo iz svojega telesa
2. Obtoževanje
Ljudje, ki za vsako stvar obtožujejo druge, običajno težko sprejmejo odgovornost za svoja čustva in odločitve. Nekateri od nas raje obtožujejo druge ljudi, življenje ali boga, namesto da bi spremenili svojo situacijo, sprejeli drugačne odločitve ali prevzeli odgovornost zase. Ko se osredotočimo na obtoževanje, se postopoma oddaljujemo od hvaležnosti in stvari, ki bi nam lahko olajšale življenje.
3. Sovražnost do vsega in vseh
Mnogi ljudje mislijo, da je frustriranost ali nenehna napetost normalno stanje. Vendar je to odziv na travmo. Napetost ali agresija, ujeta telesu, izvira iz preteklih dogodkov, ki niso bili rešeni, razumljeni ali potrjeni. Ko se travma zagozdi v našem podzavestnem umu, se običajno izrazi kot sovraštvo na vso okolico.
4. Mentaliteta žrtve
Igranje žrtve je mehanizem spopadanja, ki se običajno začne v otroštvu. Morda smo odraščali v toksičnem okolju, v katerem smo bili zanemarjeni, zapuščeni, zasmehovani ali zlorabljeni. Posledično ustvarimo negativen pogled na življenje in verjamemo, da nimamo nadzora nad svojimi težavami. Tako obtožujemo vse in vsakogar, misleč, da so za vse naše težave krivi drugi.
5. Obrambno vedenje
Ljudje, ki se branijo, se počutijo napadeni ali ogroženi. Kaj se zgodi, ko smo napadeni? Takoj se začnemo braniti, da bi se zavarovali pred zasmehovanjem, manipulacijo, kritiko ali delanjem napak. Če se nismo naučili, kako pravilno komunicirati svoja čustva, še posebej med konflikti, se raje zatečemo k obrambnosti.
Težko je ločiti značajsko lastnost od vedenja, ki je posledica travme. Vendar nam lahko spoznavanje samega sebe in svojega otroštva pri tem zelo pomaga.
Povzeto po Elephantjournal.com
