Kako je sploh mogoče sprejeti svoje telo, takšno kot je, v družbi, v kateri smo nenehno bombardirani s sporočili o lepotnih idealih?
Godina: Najlažja pot je, če ste socializirani tako, da imate klasičen ideal jaza, ki vam pravi, da morate delati to, kar je prav. Potem sprejmete svoje telo, njegove nepopolnosti in njegovo staranje. Če oseba nima staršev, ki bi opravili funkcije tako, kot je treba, ima težave. V tem primeru hitre in kratke poti ni. Tudi tisti, ki smo imeli srečo glede socializacije, se znamo zaradi pritiska družbenega okolja počutiti v svojem telesu neprijetno. Mislim, da lahke poti ni, ker zahodne kulture ne postavljajo uresničljivih standardov, za razliko od drugih kultur, v katerih so bili standardi dosegljivi. Takrat so lahko ljudje z določenimi tehnikami dosegli cilj. Zdaj ni načina, da bi dosegli žensko telo, ki ima oblečeno obline, slečeno pa ne. V vsakem primeru ste ujeti. Če ne morete vzpostaviti distance do družbenega okolja, mislim, da je to praktično nerešljiv problem.
''Grdim vstop na vrh socialne lestvice ni dovoljen. Danes enako kot v preteklosti. Danes enako kot v pravljicah,'' ste zapisali.
Godina: To drži v sodobnih zahodnih družbah, v katerih velja logika, da lahko posameznik doseže vse, kar hoče. V Ameriki je izrazito prisotno stališče, da če nekdo ni lep oziroma se ne trudi biti lep, ni vreden zaupanja, ker ne zna organizirati svojih potencialov oziroma jih ne zna usmeriti v doseganje cilja. Nekako berejo zunanji videz kot zunanji znak psiholoških značilnosti, ne pravilno, temveč tržno, in zato je imeti nelepo telo psihološka diagnoza, ne telesna – to je človek, ki se ne trudi, takemu človeku ni vredno zaupati, kar za sabo potegne širše posledice, ki so za vertikalno socialno mobilnost bistvene, saj lahko napredujete le, če vam ljudje zaupajo. Ko sem v Ameriki opazovala kolegice in kolege na univerzi, sem odkrila, da je bila investicija v telo deloma povezana s tem, da mora tudi telo predstavljati njihovo zanesljivost, sposobnost, odgovornost. Pri nas se to še ni uveljavilo v tolikšni meri, bojim pa se, da se bo v obdobju petih do desetih let.
Celoten intervju lahko preberete v tiskani reviji Sensa junij/julij
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
