Vesna Godina: "Lepota življenja je onkraj družbenih standardov"

Njene kolumne sem strastno brala v najstniških letih, ko sem bila pretirano obremenjena s svojim videzom in obtežena s pričakovanji ter z mnenji drugih ljudi. Vesna V. Godina je z ostrimi, drznimi stavki, ki so odražali njeno pokončno držo, globoko zarezala v moje srce. Občudovala sem jo, ker je izžarevala suverenost, moč in pogum ter ostala zvesta sebi. Ko sem se vpisala na študij sociologije, sem bila presrečna ob spoznanju, da bom lahko prisluhnila njenim predavanjem. Sreča je bila kratkotrajna, saj je prav tisto leto odšla na Havaje, kjer je kot Fulbrightova štipendistka raziskovala in poučevala na Havajski pacifiški univerzi. Na podiplomskem študiju sem nadoknadila zamujeno in izbrala dva predmeta pri njej, čeprav je pri večini študentov vzbujala (in menda še vzbuja) strah in trepet. Njena predavanja so me začarala in v meni sprožila neustavljivo željo po pridobivanju znanja. Niti za trenutek nisem razmišljala, kdo bo mentor mojega magistrskega dela, ko sem se odločila preučevati motnje hranjenja.

Moja najljubša profesorica je postala mentorica v vseh pogledih. Dala mi je bistveno več, kot sem pričakovala. Najbrž ni veliko mentorjev, ki ti odprejo vrata svojega doma, ti nesebično utrejo pot do svojega znanja v želji, da jih presežeš, in brez strahu pokažejo svojo človeško plat. Že dolgo časa je ne dojemam več kot strogo in zahtevno profesorico, temveč kot mentorico z veliko začetnico, ki me je naučila, kako pomembno je, da se znaš ustaviti, vzpostaviti odnos s sabo in svojim telesom. Kot ljubiteljico živali, ki se razneži ob svojem psu in štirih mačkah. Kot izvrstno kuharico, ki se sprošča s peko peciva in me za božič obdari z dvainpetdesetimi različnimi vrstami slastnih keksov. Kot mamo čudovite Maše s posebno lastnostjo, in s tem ne mislim na cerebralno paralizo, temveč na njeno sposobnost, da te začuti in ti ponudi roko v trenutku, ko jo najbolj potrebuješ, čeprav tega niti ne veš. Kot pogumno učenko življenja, ki jo je rak naučil, da puško lahko vržeš v koruzo tudi še jutri. In kot žensko, ki prepozna lepoto življenja, ker jo išče onkraj predpisanih standardov.

O lepoti je nedavno pisala v knjigi Franca Planinška Lepo: O lepoti, staranju in estetski kirurgiji. Na vprašanje, kaj je zanjo lepo, pravi: ''Lepo je zame tisto, kar mi sproža občutek umirjenosti in estetskega užitka. Že od otroštva so se mi zdeli lepi stari, sivi ljudje. Tisti, ki se znajo postarati, izražajo umirjenost in sevajo dobro energijo. V mladosti sem se pogosto prepirala z mamo in s sošolkami, ker so za lepe ljudi izbirale tiste, ki so bili lepi po družbenih standardih, meni pa so se zdeli dolgočasni. Nekaj drugega mora biti na človeku, da me očara. Zame je lepo tisto, kar me začara. In ni nujno, da je to lepo po estetskih standardih.''

Poudarja, da telo v nobeni kulturi ni le telo, temveč je vedno simbolizirana entiteta, ki je ključna za razumevanje tako kulturno specifičnih kozmologij, kot tudi posameznikov in njihovih delovanj. Telo ne more biti brez pomena in brez sporočila. Njen odnos do telesa je zaznamoval rak na ščitnici: ''Takrat sem se utelesila. Pred tem sem imela posebno izkušnjo zanikanja telesa, ki je bila povezana s tem, da sem imela skoliozo že v osnovni šoli in sem morala nositi steznik Milwaukee. Nekaj let sem lahko shajala brez njega, ob koncu osnovne in začetku srednje šole pa sem ga morala nositi cele dneve. Takrat sem razvila stališče, da če me nekdo ne mara zaradi moje telesne podobe, niti ni vreden, da bi se z njim ukvarjala. Odtujila sem se od tega, da je telo pomembno. To ne pomeni, da se nisem rada lepo oblačila in počela vseh tistih reči, ki jih punce rade počnejo v tej starosti, temveč nisem bila osredotočena na telo. V tem sem se zelo razlikovala od svojih vrstnic, ker jim je bilo telo precej bolj pomembno. Zame je bil eden največjih komplimentov, da teden dni po tem, ko sem v zadnjem letniku gimnazije nehala nositi steznik, tega nihče ni opazil. Kar pomeni, da nisem bila obravnavana le kot podoba, temveč kot oseba. Telo se mi dolgo časa ni zdelo pomembna tema. Z rakom pa mi je moralo postati pomembno, čeprav povsem drugače. Morala sem vzpostaviti intenzivnejši stik s telesom, zato sem se nekako takrat ponovno utelesila, ker sem morala delati telesne vaje, kar se mi je pred tem zdelo zapravljanje časa. Ko sem zbolela za rakom, sem začela izvajati jogo, ki je bila ena od bistvenih tehnik, s katerimi sem spremenila odnos do telesa, saj me je povezala z njim.''

V knjigi Lepo ste zapisali: ''Ljudje pač nočejo imeti napačnih teles. Teles, ki niso opremljena s pravilnimi pomeni. Ta telesa namreč niso le grda, temveč jim onemogočajo dostop do tistega življenja v družbi, ki ga želijo. In za katerega je vstopnica kulturno predrugačeno telo.'' Kako vam je uspelo v družbi, v kateri prevladuje takšna miselnost, privzgojiti zdrav odnos do telesa hčeri s cerebralno paralizo?

Dajala sem ji dvojna sporočila. Po eni strani, da je lepa punca, ker ima zelo lep obraz in lase. Po drugi strani pa sem ji dala podobno držo, kot sem jo imela jaz, ko sem nosila steznik: Telo ni tako bistvena stvar v življenju, da bi morala pretirano trpeti zaradi tega. En od večjih uspehov je, da je Maša sebe permanentno dojemala kot osebo, ki ji ne manjka nič bistvenega. Mogoče bi kdo rekel, da nima realistične predstave o sebi, vendar mislim, da je to velik uspeh pri cerebralni paralizi, pri kateri je s telesom nekaj objektivno narobe in nekaterih stvari ni mogoče spremeniti. Če bi bila obremenjena s tem, bi ji to lahko uničilo življenje. Hkrati pa je imela Maša druge mnogo resnejše probleme s telesom, saj je bila dvakrat operirana na hrbtenici, enkrat je imela prometno nesrečo, bila je operirana na nogi. Svoje telo je doživljala bistveno bolj v eksistencialnem kot v estetskem smislu. Vendar ima občutek, da je lepa punca, in s tem sem zelo zadovoljna.

Kdo je najpomembneje vplival na vaš odnos do telesa?

Moja mama, ki je bila velik estet. Zelo veliko je dala na lep zunanji videz. Ni je zanimala samo lepota pri oblekah in telesu, temveč tudi v stanovanju, aranžiranju cvetja. V vseh vidikih je bila usmerjena v lepoto. Njen odnos do lepote ni bil vezan samo na telo. Telo kot tako ji nikoli ni predstavljajo problema. Mislim, da sem to prevzela po njej.

Živimo v družbi, v kateri večina ljudi želi dolgo živeti, nočejo pa se postarati. Kako vi doživljate staranje?

Zame je staranje nekaj, kar me zelo mika. Ne nekaj, česar se bojim. Nikoli ne bom razumela žensk, ki skušajo ustaviti staranje s plastičnimi operacijami in z lepotnimi posegi. Dokler gre za manjši poseg, ki nima grozljivih rezultatov, je to še sprejemljivo, ko pa iz sebe naredijo masko, nekaj neživega, je to grozljivo. V tem primeru zame lepota, ki obstaja celo po nekih objektivnih kriterijih, izgine, ker nimam občutka, da komuniciram z živim človekom. To se mi zdi grozljivo in tega ne bi nikdar naredila. Pravzaprav bi bila zelo rada siva, pa mi to ne uspeva. Z največjim veseljem se bom postarala. Pri starosti me skrbita le zdravje in to, da ne moreš skrbeti zase. Glede estetskega videza me sploh ne moti. S tem nimam nobenih težav.

Zakaj nasprotujete estetski kirurgiji?

Če je zadeva funkcionalna, ji ne nasprotujem. Sicer pa ne gre za nič drugega kot za trg, na katerem so postavljeni standardi estetskega videza, ki so v resnici nenaravni in jih noben živ človek ne more dosegati, zato so ponujene poti, kako jih lahko doseže z nekim posegom. S tem posegom pa je več težav. Prva težava je, da običajno en poseg ne zadostuje, saj bodo ljudje, ki jim je to zelo pomembno, našli še kakšno napako, kar se oblikuje v posebno vrsto odvisnosti. Oseba se znajde v začaranem krogu posegov v lastno telo, ki nikoli niso končni, temveč samo začasni. To pomeni, da jih je treba nenehno ponavljati. Druga težava je, da so lahko učinki posegov problematični. V Ameriki, kjer sem živela nekaj časa, sem videla ogromno žensk, ki so šle na poseg. Toda poznala sem samo dve, pri katerih so bili rezultati posegov uspešni. Do danes nisem videla s plastično kirurgijo narejenega človeka, ki bi bil zame lepši od starega Indijanca ali pa od neke osebe, ki se je postarala z modrostjo. Mene to ne prepriča. Gre za odvisnost in za ogromno trpljenje, ker so operacije zelo zahtevne in boleče.

Kakšna je vloga medijev pri vzbujanju želje po ohranjanju mladosti oziroma pri vcepljanju strahu pred staranjem?

V vsaki kulturi obstaja standard, kaj je lepo telo. Vsaka kultura posega v telo z nekimi svojimi estetskimi standardi. Določeni posegi so lahko zelo kruti. V nobeni kulturi si človek ne more sam izmisliti tega standarda. Lepotni standardi v zahodnih družbah so kulturno oziroma družbeno pogojeni. Ne postavljajo jih mediji, temveč kapital. Mediji jih širijo, saj imajo možnost, da fotografijo manekenke obdelajo in iz nje ustvarijo podobo, ki je niti sama ne prepozna. Torej imajo pomembno vlogo, vendar je bila osnovna stvar narejena takrat, ko je moral kapital ustvariti nove, neskončne trge, v katerih potreb ni mogoče zadovoljiti. In en od teh trgov je postala lepota. Na tej točki so standardi lepega telesa takšni, da jih nihče ne more doseči. V sodobni družbi velja, da je oblečena ženska lepa, ko ima obline, slečena pa je brez maščobnih blazinic. Torej ni povsem jasno, kako naj bi eno telo istočasno izpolnjevalo dva standarda, ker to ni mogoče. Če ste slečene brez maščobnih blazinic, ste oblečene brez oblin. In obratno. Trg postavlja takšne standarde, da jih nihče ne more doseči, zato da trgi ostajajo odprti. V resnici gre za interes kapitala, mediji pa so bistveni kanal transmisije s tem, da popravljajo slike manekenk. Od psihološkega ustroja posameznice je odvisno, ali se bo ujela v to past ali ne. Lahko ste namreč socializirani tako, da vas trg ujame, ali pa tako, da vas ne bo ujel. Obstaja torej več dejavnikov, ne samo en.

Bi se posamezniki ujeli v pasti trga, če bi obstajali drugačni lepotni standardi?

Če bi imeli drug lepotni standard, recimo Rubensov, se ne bi mogli ujeti v to zanko, ker bi nas okolje sililo, da imamo obline in bi se ujeli v neko drugo zanko, v to pa zagotovo ne. Včasih je bilo treba imeti telo odrasle ženske in okolje je stimuliralo odraslost. Tudi če ste imeli starše, ki niso stimulirali odraslosti, ste živeli v okolju, ki jo je stimuliralo. Danes pa to sovpada, kar ima strahotne posledice. Na Zahodu je na milijone žensk, ki od 12. leta živijo na solati in vodi, kar seveda vpliva na njihov imunski sistem. Imam študentke, ki imajo pri dvaindvajsetih letih raka, saj jim pomanjkanje ogljikovih hidratov in beljakovin uniči imunski sistem. Ko sem se zdravila za rakom po livingstonski terapiji, so nam prepovedali hujšati, čeprav sem imela kakšen kilogram preveč. To me je presenetilo, ker sem mislila, da bom morala shujšati, vendar ni bilo tako. Dali so me za vzor vsem shujšanim, ker imunski sistem ne more delovati pri nizki telesni teži. Zgrozim se, ko opazim svoje študentke z oblikami raka, ki so posledica nizke teže in hujšanja. V svojih študentskih letih nisem imela sošolk, ki bi imele raka. Zakaj? Ker se je takrat pričakovalo, da smo imele obline in da nismo bile na videz podobne otrokom. Preden sem šla leta 2003 v Ameriko, nisem opazila tako skrajno vitkih študentk, predvsem pa niso imele raka. Ko smo sprejeli kapitalizem, je prišlo do spremembe lepotnih standardov. Po vrnitvi iz Amerike sem bila zgrožena, ko sem opazila vitke punce na ljubljanskih ulicah in začelo se je pojavljati to, da so dekleta začela zbolevati. Vprašam jih, koliko ogljikovih hidratov zaužijejo, in mi odgovorijo, da nič. Ponosna sem na vsako svojo študentko, ki si upa imeti normalno telo, primerno svoji starosti, ker jih praktično več ni. Če so, so to punce iz vasi.

Kako je sploh mogoče sprejeti svoje telo, takšno kot je, v družbi, v kateri smo nenehno bombardirani s sporočili o lepotnih idealih?

Najlažja pot je, če ste socializirani tako, da imate klasičen ideal jaza, ki vam pravi, da morate delati to, kar je prav. Potem sprejmete svoje telo, njegove nepopolnosti in njegovo staranje. Če oseba nima staršev, ki bi opravili funkcije tako, kot je treba, ima težave. V tem primeru hitre in kratke poti ni. Tudi tisti, ki smo imeli srečo glede socializacije, se znamo zaradi pritiska družbenega okolja počutiti v svojem telesu neprijetno. Mislim, da lahke poti ni, ker zahodne kulture ne postavljajo uresničljivih standardov, za razliko od drugih kultur, v katerih so bili standardi dosegljivi. Takrat so lahko ljudje z določenimi tehnikami dosegli cilj. Zdaj ni načina, da bi dosegli žensko telo, ki ima oblečeno obline, slečeno pa ne. V vsakem primeru ste ujeti. Če ne morete vzpostaviti distance do družbenega okolja, mislim, da je to praktično nerešljiv problem.

''Grdim vstop na vrh socialne lestvice ni dovoljen. Danes enako kot v preteklosti. Danes enako kot v pravljicah,'' ste zapisali.

To drži v sodobnih zahodnih družbah, v katerih velja logika, da lahko posameznik doseže vse, kar hoče. V Ameriki je izrazito prisotno stališče, da če nekdo ni lep oziroma se ne trudi biti lep, ni vreden zaupanja, ker ne zna organizirati svojih potencialov oziroma jih ne zna usmeriti v doseganje cilja. Nekako berejo zunanji videz kot zunanji znak psiholoških značilnosti, ne pravilno, temveč tržno, in zato je imeti nelepo telo psihološka diagnoza, ne telesna – to je človek, ki se ne trudi, takemu človeku ni vredno zaupati, kar za sabo potegne širše posledice, ki so za vertikalno socialno mobilnost bistvene, saj lahko napredujete le, če vam ljudje zaupajo. Ko sem v Ameriki opazovala kolegice in kolege na univerzi, sem odkrila, da je bila investicija v telo deloma povezana s tem, da mora tudi telo predstavljati njihovo zanesljivost, sposobnost, odgovornost. Pri nas se to še ni uveljavilo v tolikšni meri, bojim pa se, da se bo v obdobju petih do desetih let.

Je lepota recept za srečo?

Absolutno ne. Ženske, ki se zelo ukvarjajo s svojo lepoto, so bistveno bolj nesrečne od žensk, ki se manj ukvarjajo s svojo lepoto. Za to obstaja več razlogov. Prvič, vse se starajo. Drugič, nobena ne more doseči lepotnega standarda, ki je narejen tako, da ga nihče ne more doseči. In tretjič, vso energijo usmerjaš v to področje, namesto da bi jo usmerjala v cilje, ki jih lahko uresničiš in iz tistega potegneš neko zadovoljstvo. Če večino energije usmerjaš v telo in ga skušaš prilagoditi standardom, ki so tržno dani in tega ne boš mogla nikoli doseči, je končni rezultat to, da si nesrečna. Kadarkoli se pogledaš v ogledalo, ne glede na vse, kar si že naredila, še vedno nisi zadovoljna in ne moreš priti do zadovoljstva. In če je zadovoljstvo povezano s srečo, tudi do sreče ne. Če se oseba odloči za lepotni poseg in odpravi neko motnjo v videzu, je tisti trenutek srečna, vprašanje pa je, kako dolgo bo srečna. Najbrž do naslednje napake, ki jo bo našla na telesu, kar se bo najbrž zgodilo zelo hitro. To pomeni, da v resnici v svojem življenju potuješ od enega nezadovoljstva do drugega. Menim, da to ni recept za srečo. Kot primer doseganja lepote se spomnim na Gabriela Garcío Márqueza, ki v avtobiografiji Živim, da pripovedujem, opisuje svojo bodočo ženo, kako sedi v poročni obleki, medtem ko on odhaja. Lepoto doživljam ob branju te drže do življenja, te modrosti, naklonjenosti in ljubezni do življenja. On je bil lep človek. Ni šlo za zunanje estetske standarde, temveč za to, kar je seval. Če investirate v nekaj takega, lahko dosežete cilj. Če boste investirali v zunanjo podobo, imate sovražnika, ki ga nikoli ne boste premagali, in to je čas. Na dolgi rok ste zato obsojeni na poraz.

Predlansko leto ste na Sensa vikendu izpostavili, da si z lepoto kupujemo ljubezen.

Kadar je človek srečen in ima občutek ljubljenosti, se ne bo ukvarjal s svojim videzom. Že v otroštvu se naučimo, da nas ne obvladuje ena matrica ljubezni, temveč dve. Ena je brezpogojna ljubezen, ki smo jo dobili od matere, če smo imeli srečo, da smo imeli mamo, ki nas je ljubila brezpogojno. Druga je matrica pogojne ljubezni, ki jo zastopata oče in socialno okolje. To postane pozneje prevladujoča matrica. Vsi se trudimo, da bi bili ljubljeni. Trudimo se po vseh močeh, kar je premosorazmerno s tem, koliko je oseba neljubljena. Vedno obstajata dve travmi: travma odsotnosti varnosti in travma pomanjkanja ljubljenosti. Če imamo travmo, da nismo dovolj ljubljeni, imamo samo dve možnosti: ali sprejmeš pozicijo neljubljenosti in živiš dalje, ali pa se trudiš to pozicijo preseči. Toda če se trudiš to pozicijo preseči, se v zahodnih družbah ujameš v trge. Ne samo v trg lepotnih standardov, temveč tudi v druge trge, kjer dobivaš sporočila, kot so: Če boš dobra gospodinja, te bodo ljubili. Če boš imela dober mešalnik, te bodo ljubili, itd. Teh trgov je nešteto. Svoboda je, da zavržeš potrebo po ljubljenosti. Da se sprijazniš s tem, da nisi dovolj ljubljen in da mogoče ne boš nikoli ljubljen. To je pozicija odraslosti. Treba je delati to, kar je prav. In prav ni nujno vedno tisto, kar ti prinese ljubezen, čeprav si takrat, ko delaš prav, nagrajen z nadomestkom ljubezni, vendar to ni ljubezen drugega. To je ljubezen neke tvoje instance. V sodobnih družbah ljudje večinoma te instance nimajo več in skušajo dobiti ljubezen od zunanjih dejavnikov in drugih ljudi. In to vodi v tisto, čemur pravim vseobča prostitucija – ljudje bi naredili vse, da bi jih nekdo imel vsaj malo rad. To pa seveda ni ljubezen. Niti ni svoboda. To je prostitucija: oseba za to, da bi dobila malo naklonjenosti, brez zadržkov naredi karkoli. To vidim pri mladih dekletih, ki so pripravljene narediti marsikaj za to, da bi dobile fante. Smešno se mi zdi, ko me mlajše sorodnice vprašajo, kako naj dobijo moškega in katere pogoje morajo izpolnjevati. Odgovorim jim, da nisem pravi naslov za to. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi morala izpolnjevati določene pogoje. Zame je vedno obstajala neka meja, ki se ji reče prostitucija. Kar pomeni, da narediš stvari do neke meje, ko pa to krši vse tvoje standarde, se moraš ustaviti. V sodobni zahodni družbi se ljudje nikjer ne ustavijo. In so za ljubezen pripravljeni narediti marsikaj. Študirajo razne seksualne tehnike in verjamejo, da če bodo izpolnjevali določene pogoje, bodo dobili ljubezen. Kar ne drži. Ljubezen je oblika sobivanja, pri kateri mora obstajati več kot to, da lahko drugega podkupiš s tem, da narediš nekaj, kar on ali ona hoče. V resnici mora obstajati nekaj bistveno globljega, kar poteka na povsem drugi ravni: da se razumeš intuitivno, se čutiš, deliš skupne interese. To, da bi lahko z nekom obstajala v srečni zvezi in delala to, kar on hoče, v upanju, da boš za to nazaj dobila ljubezen, seveda ne deluje. Je pa res, da trg temelji na logiki: če boš imela belo perilo in kuhala dobro govejo juho, te bo mož imel rad. To je model pogojne ljubezni.

Pogojevanje se izraža tudi v miselnosti, ki se glasi: Če bom lepa, bom ljubljena. Ljudje v zahodnih družbah dodajajo, odvzemajo, režejo in počnejo marsikaj, da bi dosegli lepoto, da bi bili ljubljeni in da bi pripadali. Se frustracije zahodne družbe vrezujejo v telo?

V vsaki družbi so telo predrugačevali in te tehnike so bile pogosto boleče. Vprašanje je, kaj je tisto trpljenje, ki ga moraš sprejeti, da boš lep. Kitajke in Japonke so recimo morale imeti majhna stopala. Vendar tehnike, ki so povzročale trpljenje, praviloma žensk niso življenjsko ogrožale. Zdaj pa živimo v družbi, v kateri je lepotni standard življenjsko ogrožajoč. Ženske imajo 43 kilogramov, pa sploh ne vedo, da je kaj narobe z njimi. Obstajajo subtilnejši načini pritiska. Če ti nekdo reče, da si se zredila, kako boš to dojela: kot kompliment ali kot kritiko? Celo jaz, ki imam drugačen odnos do telesa, se ne počutim dobro, če mi nekdo reče, da sem se zredila. Ko sem šla pred meseci na zdravniški pregled, mi je zdravnik rekel, da moram shujšati. Družbeni standardi so postali medicinski standardi. Sploh ti ne dovolijo, da se tvoje telo postara. Jasno je, da pri 59. letih ne moreš imeti telesa 25-letnice. Problematično je, da to predstavljajo kot medicinski standard in ti ne dovolijo, da se dostojno postaraš. Če te nadlegujejo pri 59. letih in se zaradi tega počutiš nelagodno, kako se šele počutijo mlajše punce?! To je paradoks: nimaš miru, ker te nenehno nadlegujejo. Najbrž tudi pri osemdesetih letih. Telo je podrejeno biološkim procesom in ti biološki procesi telo spreminjajo v smer, ki ga družba kriminalizira. Če je ženska obsedena s svojim videzom, je obsojena na neuspeh in na nesrečo, ker bodo procesi stekli, ne glede na to, kaj boste naredili; hitreje ali počasneje, vendar bodo tekli proti tistemu, kar hočete.

Danaja Lorenčič, fotografije: Helena Kermelj, SHUTTERSTOCK