"Telo v nobeni kulturi ni le telo, temveč je vedno simbolizirana entiteta, ki je ključna za razumevanje tako kulturno specifičnih kozmologij kot tudi posameznikov in njihovih delovanj. Telo ne more biti brez pomena in brez sporočila," pravi doktorica antropologije Vesna Godina v Sensinem intervjuju.
Njen odnos do telesa je zaznamoval rak na ščitnici: ''Takrat sem se utelesila. Pred tem sem imela posebno izkušnjo zanikanja telesa, ki je bila povezana s tem, da sem imela skoliozo že v osnovni šoli in sem morala nositi steznik Milwaukee. Nekaj let sem lahko shajala brez njega, ob koncu osnovne in začetku srednje šole pa sem ga morala nositi cele dneve. Takrat sem razvila stališče, da če me nekdo ne mara zaradi moje telesne podobe, niti ni vreden, da bi se z njim ukvarjala. Odtujila sem se od tega, da je telo pomembno.
To ne pomeni, da se nisem rada lepo oblačila in počela vseh tistih reči, ki jih punce rade počnejo v tej starosti, temveč nisem bila osredotočena na telo. V tem sem se zelo razlikovala od svojih vrstnic, ker jim je bilo telo precej bolj pomembno. Zame je bil eden največjih komplimentov, da teden dni po tem, ko sem v zadnjem letniku gimnazije nehala nositi steznik, tega nihče ni opazil. Kar pomeni, da nisem bila obravnavana le kot podoba, temveč kot oseba.
Telo se mi dolgo časa ni zdelo pomembna tema. Z rakom pa mi je moralo postati pomembno, čeprav povsem drugače. Morala sem vzpostaviti intenzivnejši stik s telesom, zato sem se nekako takrat ponovno utelesila, ker sem morala delati telesne vaje, kar se mi je pred tem zdelo zapravljanje časa. Ko sem zbolela za rakom, sem začela izvajati jogo, ki je bila ena od bistvenih tehnik, s katerimi sem spremenila odnos do telesa, saj me je povezala z njim.''
V knjigi Lepo je zapisala: ''Ljudje pač nočejo imeti napačnih teles. Teles, ki niso opremljena s pravilnimi pomeni. Ta telesa namreč niso le grda, temveč jim onemogočajo dostop do tistega življenja v družbi, ki ga želijo. In za katerega je vstopnica kulturno predrugačeno telo.'' Kako vam ji je uspelo v družbi, v kateri prevladuje takšna miselnost, privzgojiti zdrav odnos do telesa hčeri s cerebralno paralizo?
"Dajala sem ji dvojna sporočila. Po eni strani, da je lepa punca, ker ima zelo lep obraz in lase. Po drugi strani pa sem ji dala podobno držo, kot sem jo imela jaz, ko sem nosila steznik: Telo ni tako bistvena stvar v življenju, da bi morala pretirano trpeti zaradi tega. En od večjih uspehov je, da je Maša sebe permanentno dojemala kot osebo, ki ji ne manjka nič bistvenega. Mogoče bi kdo rekel, da nima realistične predstave o sebi, vendar mislim, da je to velik uspeh pri cerebralni paralizi, pri kateri je s telesom nekaj objektivno narobe in nekaterih stvari ni mogoče spremeniti.
Če bi bila obremenjena s tem, bi ji to lahko uničilo življenje. Hkrati pa je imela Maša druge mnogo resnejše probleme s telesom, saj je bila dvakrat operirana na hrbtenici, enkrat je imela prometno nesrečo, bila je operirana na nogi. Svoje telo je doživljala bistveno bolj v eksistencialnem kot v estetskem smislu. Vendar ima občutek, da je lepa punca, in s tem sem zelo zadovoljna."
Celoten intervju lahko preberete v tiskani reviji Sensa junij/julij
