Vsi se trudimo, da bi bili ljubljeni

"Že v otroštvu se naučimo, da nas ne obvladuje ena matrica ljubezni, temveč dve," razlaga antropologinja Vesna Godina v Sensinem intervjuju.

Vsi se trudimo, da bi bili ljubljeni (foto: Shutterstock) Shutterstock
30. 7. 2016

"Ena je brezpogojna ljubezen, ki smo jo dobili od matere, če smo imeli srečo, da smo imeli mamo, ki nas je ljubila brezpogojno. Druga je matrica pogojne ljubezni, ki jo zastopata oče in socialno okolje. To postane pozneje prevladujoča matrica.

Vsi se trudimo, da bi bili ljubljeni.

Trudimo se po vseh močeh, kar je premosorazmerno s tem, koliko je oseba neljubljena. Vedno obstajata dve travmi: travma odsotnosti varnosti in travma pomanjkanja ljubljenosti. Če imamo travmo, da nismo dovolj ljubljeni, imamo samo dve možnosti: ali sprejmeš pozicijo neljubljenosti in živiš dalje, ali pa se trudiš to pozicijo preseči.

Toda če se trudiš to pozicijo preseči, se v zahodnih družbah ujameš v trge. Ne samo v trg lepotnih standardov, temveč tudi v druge trge, kjer dobivaš sporočila, kot so: Če boš dobra gospodinja, te bodo ljubili. Če boš imela dober mešalnik, te bodo ljubili, itd. Teh trgov je nešteto. Svoboda je, da zavržeš potrebo po ljubljenosti. Da se sprijazniš s tem, da nisi dovolj ljubljen in da mogoče ne boš nikoli ljubljen. To je pozicija odraslosti.

Treba je delati to, kar je prav. In prav ni nujno vedno tisto, kar ti prinese ljubezen, čeprav si takrat, ko delaš prav, nagrajen z nadomestkom ljubezni, vendar to ni ljubezen drugega. To je ljubezen neke tvoje instance.

V sodobnih družbah ljudje večinoma te instance nimajo več in skušajo dobiti ljubezen od zunanjih dejavnikov in drugih ljudi. In to vodi v tisto, čemur pravim vseobča prostitucija – ljudje bi naredili vse, da bi jih nekdo imel vsaj malo rad. To pa seveda ni ljubezen. Niti ni svoboda. To je prostitucija: oseba za to, da bi dobila malo naklonjenosti, brez zadržkov naredi karkoli. To vidim pri mladih dekletih, ki so pripravljene narediti marsikaj za to, da bi dobile fante.

Smešno se mi zdi, ko me mlajše sorodnice vprašajo, kako naj dobijo moškega in katere pogoje morajo izpolnjevati. Odgovorim jim, da nisem pravi naslov za to. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi morala izpolnjevati določene pogoje. Zame je vedno obstajala neka meja, ki se ji reče prostitucija. Kar pomeni, da narediš stvari do neke meje, ko pa to krši vse tvoje standarde, se moraš ustaviti.

V sodobni zahodni družbi se ljudje nikjer ne ustavijo. In so za ljubezen pripravljeni narediti marsikaj. Študirajo razne seksualne tehnike in verjamejo, da če bodo izpolnjevali določene pogoje, bodo dobili ljubezen. Kar ne drži.

Ljubezen je oblika sobivanja, pri kateri mora obstajati več kot to, da lahko drugega podkupiš s tem, da narediš nekaj, kar on ali ona hoče. V resnici mora obstajati nekaj bistveno globljega, kar poteka na povsem drugi ravni: da se razumeš intuitivno, se čutiš, deliš skupne interese. To, da bi lahko z nekom obstajala v srečni zvezi in delala to, kar on hoče, v upanju, da boš za to nazaj dobila ljubezen, seveda ne deluje. Je pa res, da trg temelji na logiki: če boš imela belo perilo in kuhala dobro govejo juho, te bo mož imel rad. To je model pogojne ljubezni."

Iz intervjuja z dr. Vesno Godina v tiskani številki Sense junij/julij

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri