Ko sem se zdravila zaradi raka na takrat še delujočem Inštitutu Livingston v ZDA, je bilo eno od posebnih poglavij boja proti stresu, ki je eden ključnih dejavnikov za nastanek raka, tudi poglavje z naslovom Počitnice in stres.
Počitnice so namreč, kot so ugotovili strokovnjaki na inštitutu, praviloma stres. In to lahko zelo intenziven stres. Tega se bolniki praviloma nismo zavedali. Počitnice pač vsi avtomatično povezujemo s počitkom. Razumemo jih kot čas, ko se končno izklopimo iz vsakodnevnega stresnega ritma in drvenja, ko končno upočasnimo ritem, si oddahnemo, se spočijemo, globoko zadihamo, kar naj bi bilo nasprotje stresa in stanje, s katerim lahko stres preženemo.
Zdravorazumsko je sicer prav gotovo tako. A problem je, da se naše telo ne odzove vedno tako kot naša psiha. In da lahko psihološko doživljamo kot dobro nekaj, kar je za naše telo slabo. In obratno: kot slabo lahko psihološko doživljamo nekaj, kar je za naše telo dobro.
Torej je rek, da je treba poslušati telo, ker ti telo že samo natančno pove, kaj moramo storiti, žal napačen. Primerov, s katerimi lahko to ilustriramo, pa veliko. Na primer dobro počutje anoreksičnih oseb v svojem telesu. Ali po drugi strani slabo počutje oseb v svojem telesu, ki niso predebele, se pa, ko se primerjajo s kakšnimi sestradanimi modeli, vidijo kot predebele. Na primer to, da se počutite dobro, pa ste polni metastaz. Ali pa se počutite slabo, pa vam v resnici nič ne manjka. Itd.
Razlog, zaradi katerega prihaja do tega neavtentičnega doživljanja svojega telesa, se v antropologiji imenuje ekscentrični odnos človeka do telesa. Kot je ta odnos opisal profesor Južnič, gre za situacijo, ki je značilna izključno za človeka in ki se kaže v značilni dvojnosti: po eni strani smo telo, skozi njega bivamo, po drugi strani pa imamo telo na voljo, enako kot kateri koli predmet. Zato smo ljudje tudi edina vrsta, ki predrugačujemo svoja telesa. In predrugačujemo jih skladno z veljavnimi in predpisanimi kulturnimi standardi. Smo torej edina živa vrsta, ki lahko zavestno hujša ali se redi, si podaljšuje vrat ali zmanjšuje stopala, si barva lase in se liči itd. Smo torej edina živa vrsta, ki je s svojim telesom lahko nezadovoljna in ki skuša svoje telo predrugačiti skladno z zamislimi, ki so praviloma družbeno in kulturno dani standardi lepega, zdravega, funkcionalnega telesa. V tem se človek pomembno loči od vseh drugih živali. In v tem je tudi zanka: praviloma je namreč tako, da se dobro počutimo v svojem telesu vedno takrat, ko to ustreza kulturno in družbeno predpisanim standardom, slabo pa takrat, ko jim telo ne odgovarja, ne glede na to, ali prvo ali drugo stanje na telo deluje dobro ali slabo. Zato subjektivnemu počutju ne gre vedno verjeti. Dostikrat se povsem razlikuje od tega, kar se nam dogaja (ali ne dogaja) na telesni ravni.
Podobno je s počitnicami. Počitnice in počitek so kulturno in družbeno predpisani ideal dobrega. In želenega. Zato si ga želimo. Zato ga skušamo uveljaviti za vsako ceno. Zato si zamišljamo, da bomo na počitnicah uživali. In zato se tudi trudimo na počitnicah uživati. Če ne uživamo, se prepričujemo, da je z nami nekaj na robe. Saj na počitnicah vsak uživa. Na počitnicah je vsakomur lepo. Počitnice vsakomur koristijo.
Ampak: ali je to res?
Kot so nam dokazali na Livingstonu, je odgovor jasen: seveda ni. Spomnili so nas na to, da nam velikokrat neresničnost te družbeno in kulturno predpisane in vsiljevane definicije kažejo odnosi. Na počitnicah smo bolj nervozni. Več se prepiramo. Bolj smo razdražljivi. Drugič pa nas na neresničnost te definicije opozarja telo. Ki zboli. Ima herpes. Je prehlajeno. Razbolelo. In ima polno kakšnih drugih znakov nedobrega počutja ali stanja, ki ne lažejo. Telo nam daje znake. A mi, ker smo na počitnicah, ne poslušamo. Na počitnicah namreč našemu telesu ne more iti slabo. Mora mu iti dobro. Pa če mu tako gre ali ne.
Seveda zapisano ne pomeni, da se moramo počitnicam odreči ali da zaradi povedanega ne smemo več hoditi na počitnice. Pomeni nekaj povsem drugega: da moramo, ko gremo na počitnice, imeti v mislih dejstvo, da so počitnice za telo objektivni stres, ki ga je treba nadzirati. In zmanjševati. Zoper katerega je treba ukrepati. Ker nam lahko sicer stres uniči počitnice. Tudi tako, da telo zboli.
Pri počitnicah je problem oziroma povzročitelj stresa sprememba. Hitra in radikalna sprememba. Bolj ko je hitra in bolj ko je radikalna, večji je stres. Zato so nam na Livingstonu kot obliko počitnic povsem odsvetovali potovanja. Potovanja za telo niso počitnice, temveč dodaten napor. Celo maltretiranje. Danes tu. Jutru tam. Kovčki dol. In kovčki gor. Danes ena temperatura. Jutri druga temperatura. Danes ena hrana. Jutri druga hrana. Danes en časovni pas. Jutri drug časovni pas. Itd. Skratka, stres na stres. In adrenalin na adrenalin. Kar je lahko za adrenalinske odvisnike tudi telesno ugodno doživetje. Kar pa še vedno ne pomeni, da telo ni v stresu. In da ne bo čutilo posledic stresa. Tudi če jih vi ne boste občutili.
Zato so nas na Livingstonu tudi opremili s pravili, kako na počitnice, da bodo za telo najmanjši stres.
Vesna Godina v Sensini kolumni
- Preberite si še: Vesna Godina: "Če večino energije usmerjaš v telo, je končni rezultat to, da si nesrečna."