Bistvo darovanja namreč leži za videzom. In razumevanje tega bistva kaže, da je treba decembra darovati. Nujno. Kajti decembrsko darovanje je vse kaj drugega kot manifestacija sodobnega potrošništva. V resnici je manifestacija socialnosti.
December je in z njim čas decembrskih darovanj. Nekateri se tega časa veselimo. Drugi ne. Nekaterim je obdarovanje veselje. Drugim nočna mora. In ti drugi bodo, kot že vrsto let, svoje nelagodje v darovanju (ki ga gre brati kot enega od nelagodij v kulturi, torej kot enega tistih nelagodij, ki nas delajo za ljudi) spet nadgradili z besedičenjem, kako moramo nehati z decembrskimi darovanji. Ker so ta darovanja tipična potrošniška navada. Ki uteleša potrošniško mentaliteto. Spet nam bodo najrazličnejši eminentni Slovenci in Slovenke razlagali, kako oni decembra ne darujejo. Kar bo spet medijsko predstavljano kot nekaj pozitivnega. Kot ozaveščena protipotrošniška drža. Kot pozitivna alternativa današnji potrošniški družbi. Ipd. In ljudje bodo nasedali. Saj je zdravorazumsko logično, da decembra za darila zakroži zelo veliko denarja. Da si trgovci in proizvajalci manejo roke. Torej je očitno, da gre za potrošniško navado. Že zdravi razum to pove.
A kot je pri zdravorazumskih argumentacijah pogosto, zdrava pamet tudi tokrat vodi v napačno smer. Bistvo darovanja namreč leži za videzom. In razumevanje tega bistva kaže, da je treba decembra darovati. Nujno. Kajti decembrsko darovanje je vse kaj drugega kot manifestacija sodobnega potrošništva. V resnici je manifestacija socialnosti. Socialnosti, ki je vezana na vzpostavljanje in obnavljanje vezi sodelovanja med posamezniki in skupinami. Te vezi pa so ključne tako za posameznike kot za družbo. In zato je darovati treba. Celo več: darovati je obvezno.
Kot je izpostavil že Mauss, je darovanje nujni in obvezni del socialnega življenja sleherne socialne skupine, saj je povezano z vzpostavljanjem kooperativnih vezi tako znotraj skupine kot tudi med skupinami, še posebej, če gre za skupine, ki so v medsebojno konfliktnih, celo sovražnih odnosih. Darovanje je kot akt podarjanja in predvsem sprejemanja daru v resnici akt vzpostavljanja vezi sodelovanja tam, kjer tega še ni bilo, ali pa je akt podaljševanja, obnavljanja vezi in sodelovanja tam, kjer so že obstajale. In vezi sodelovanja so ključne tako za preživetje posameznika in socialnih skupin, kot tudi celotne družbe. So nekaj, od česar je preživetveno odvisna celotna družba, sleherna socialna skupina in tudi vsak posameznik. To danes v dobi proklamiranega individualizma radi pozabljamo. Namreč, da ne moremo preživeti sami. Da sami nismo dovolj. Da za lastno preživetje potrebujemo druge. Druge, s katerimi smo v odnosih sodelovanja. Prav zaradi te odvisnosti lastnega preživetja z drugimi moramo darovati.
Saj tisto, kar kroži z darovi, v resnici niso darila kot taka. Ampak socialne vezi sodelovanja, od katerih smo vsi preživetveno odvisni. Darila so sredstvo za njihovo vzpostavljanje. Ali/in obnavljanje. Darila so torej sredstvo, ne pa cilj darovanja. Cilj darovanja je socialna kooperacija. Je socialno sodelovanje.
Zato moramo darovati. Če ne darujemo, se namreč znajdemo v socialni osami. Kar je, tako se zdi, natančno tudi cilj nasvetov o tem, da je treba izstopiti iz decembrskega darovanja. Sodobni kapital in sodobni oblastniki nas namreč hočejo same. Nezaščitene. Visoko ranljive. Na milost in nemilost prepuščene močnim. Torej njim. To je tisto, kar boste z nesodelovanjem v decembrskem darovanju dosegli. To. Ne pa izstopa iz potrošništva. Potrošništvo bo namreč teklo naprej. Ne le decembra. Ampak predvsem vse druge dneve v letu. Torej tiste dneve, ki današnje družbe dejansko delajo za potrošniške.
Decembra torej morate darovati zato, da v naslednjem letu ne boste ostali socialno sami. Socialno neomreženi. Socialno mrtvi. V socialnem izolatu. In temu primerno visoko ranljivi. Darovati morate, ker s tem darovanjem vzpostavljate med sabo in tistimi, ki jih obdarujete, vezi sodelovanja. Ki bodo trajale do naslednjega decembra oziroma novega leta.
Več kot boste darovali, več takšnih vezi boste imeli. Več takšnih vezi boste imeli, bolje boste socialno omreženi. Kar hkrati pomeni tudi: imeli boste več podpornikov. Več tistih, na katere se boste lahko zanesli. Več tistih, ki vam bodo morali, če bo treba, pomagati. Več tistih, ki bodo na vaši strani. Kajti natančno to je čar in moč darovanja: ker tisti, ki mu darilo poklonite (po načelu obligatoirnosti) vaše darilo mora sprejeti, in ker bo s tem, ko bo vaše darilo sprejel, postal vaš dolžnik (darovanje namreč vzpostavlja upniško-dolžniške odnose, v katerih je tisti, ki darilo da, upnik, tisti, ki ga sprejme, pa dolžnik), vam bo po načelu recipročnosti darilo (torej kooperacijo, sodelovanje) moral vrniti, in to takrat, ko boste ta dar, to kooperacijo potrebovali. Sahlins je to recipročnost poimenoval posplošena recipročnost.
In natančno to je tisto, kar počnemo skozi decembrska darovanja: tkemo mrežo posplošene recipročnosti. Ta mreža ključno povečuje našo socialno varnost in moč ter ključno izboljšuje naše individualno preživetje. Zato so govorjenja o tem, da gre pri decembrskih obdarovanjih za potrošništvo, ne le povsem zgrešena, temveč dokazujejo, da tisti, ki dajejo tovrstne ocene in uvide, v resnici ne vedo, za kaj pri darovanju nasploh, pri decembrskih darovanjih pa še posebej, v resnici gre. In zato si nesodelovanja v decembrskem darovanju preprosto ne morete privoščiti. Nesodelovanje namreč pomeni ostati v letu 2017 brez podpornih kooperativnih vezi. Česar si ne more privoščiti nihče. Še posebej pa si tega ne morejo privoščiti tisti, ki so revni, osamljeni in visoko ranljivi. Nihče od nas ni tako močan, da bi lahko preživel sam. Ker tudi vi to niste, decembra morate darovati. Bolj kot ste socialno ranljivi, revni in nemočni, bolj in več morate darovati. Z vsakim, ki bo vaše darilo sprejel, boste namreč manj sami, manj ranljivi, boste močnejši. In to zato, ker boste bolje socialno omreženi.
Da kapital in vladajoči tega nočejo, je jasno (zato govoričenja o tem, da je treba iz darovanja izstopiti). Da vi to hočete in celo morate, pa bi moralo biti prav tako jasno.
Morda za konec zgolj še namig o tem, kako rešiti navidezni problem, ki se mu reče: že tako sem reven, nimam denarja niti za življenje, kaj šele za darila. Namig se glasi: darila so predmeti, katerih vrednost (in torej tudi moč) ne leži v njihovi ekonomski vrednosti (torej v tem, koliko stanejo). Njihova vrednost je simbolna. Saj ne poklanjate denarja, ampak odnos. Pozornost. Naklonjenost. Tip socialne vezi. Zato darila ni treba kupiti. Lahko ga naredite. Lahko ga spečete. Skuhate. Spletete. Ali kako drugače ustvarite. In če nimate denarja niti za surovine, lahko kot dar poklonite nekaj, kar že imate. In kar si druga oseba želi. In če nimate niti za surovine, lahko na listek odpadnega papirja napišete pesem. Zgodbo. Ali lepo misel. Razumete? Darila lahko ne stanejo nič.
Zato je mogoče izstopiti iz norega zapravljanja in vseeno darovati. Vseeno obnoviti in/ali vzpostaviti vezi sodelovanja, socialne kooperacije. Mogoče je biti brez denarja, a bogat. Socialno bogat. Torej dobro socialno omrežen. Velja si zapomniti: darovali so tudi v družbah, kjer denarja sploh niso poznali.
Celotno kolumno antropologinje Vesne Godina lahko preberete v tiskani številki Sense december/januar
- Preberite si še: Vesna Godina: "Če večino energije usmerjaš v telo, je končni rezultat to, da si nesrečna."
Novo na Metroplay: Maja Keuc iskreno o življenju na Švedskem in kaj jo je pripeljalo nazaj