Vloga žrtve je ena najbolj prefinjenih in hkrati najnevarnejših notranjih iger, v katere se lahko ujamemo. Na zunaj se kaže kot nemoč, tiho trpljenje ali občutek, da nam življenje vedno znova dela krivico. A pod površino skriva veliko več: zgodovino naših ran, nezavedne mehanizme preživetja in pogosto tudi način, kako si zagotavljamo ljubezen ter pozornost.
Kako se vloga žrtve oblikuje v otroštvu
Korenine vloge žrtve segajo v otroštvo. Če otrok odrašča v okolju, kjer njegove potrebe niso dovolj prepoznane – naj bo to čustvena bližina, varnost, priznanje ali ljubezen – se nauči, da lahko pozornost dobi le skozi nemoč, jok ali pritoževanje. Namesto da bi bil viden zaradi svoje avtentične moči, je opažen zaradi ranljivosti.
Ker so te zgodnje izkušnje vtisnjene globoko v telo in psiho, jih kot odrasli pogosto nezavedno ponavljamo. Ob težkih situacijah hitro zdrsnemo v občutek, da »nimamo izbire«, da »nam vedno dela krivico«, da »so drugi krivi«. Tako se otroški mehanizem preživetja pretihotapi v odraslost – čeprav nam več ne služi.
- Preberite si še: 5 značilnosti žensk, ki od očeta niso dobile dovolj ljubezni
Sekundarna korist žrtve
Vloga žrtve na prvi pogled prinaša bolečino in nemoč. A ima tudi tako imenovano sekundarno korist – nekaj, kar nam, čeprav nezavedno, še vedno daje občutek varnosti. Ljudje v vlogi žrtve pogosto dobijo pozornost, sočutje in občutek pripadnosti. Nemoč jim postane »znan« prostor, v katerem, četudi ni prijetno, vedo, kaj lahko pričakujejo.
Ta sekundarna korist je razlog, zakaj vlogo žrtve pogosto tako težko presežemo. Četudi si želimo svobode, se nam zdi, da bomo brez nje ostali sami, nezaščiteni ali celo neljubljeni.
Ko žrtev postane identiteta
Največja nevarnost je, ko se vloga žrtve ne izraža le občasno, temveč postane del identitete. Takrat posameznik ne pravi več: »Zgodila se mi je krivica«, temveč živi v občutku: »Jaz sem vedno žrtev.« To lahko oblikuje celoten pogled na svet – ljudi začne doživljati kot potencialne storilce, življenje pa kot prostor, ki mu je sovražen.
Vloga žrtve se lahko razširi tudi na raven skupnosti. Kolektivne zgodbe, v katerih se skupina ljudi dojema kot stalna žrtev zgodovine, politike ali drugih narodov, lahko ovirajo razvoj, sodelovanje in možnost resničnega miru.
Zdravljenje vloge žrtve
Dobra novica je, da vloga žrtve ni trajna. Pot iz nje vodi skozi ozaveščanje, notranje delo in zdravljenje telesnih ter čustvenih ran. Nekaj pristopov:
Psihoterapija – omogoča, da ozavestimo izvor vloge žrtve in se naučimo novih načinov soočanja s stisko.
Somatsko delo – telo nosi spomin na nemoč in travmo; z nežnimi vajami lahko osvobodimo napetosti in ponovno začutimo lastno moč.
Meditacija in čuječnost – pomagata, da opazimo žrtveni glas v sebi, ne da bi se z njim poistovetili. S tem ustvarimo prostor za nove odzive.
Ko začnemo zavestno zdraviti svojo notranjo žrtev, se odpira prostor za drugačne izkušnje. Iz nemoči lahko stopimo v odgovornost, iz pasivnosti v ustvarjalnost. In kar je najlepše – ko se osvobodimo sami, ustvarimo prostor, da se lahko svobodno razvijajo tudi tisti, ki hodijo za nami.
Novo na Metroplay: Tomaž Mihelič: ”Prav vsi lahko pripomoremo k boljšemu svetu"