Vsaka ženska, ki išče sebe, išče vrnitev v vodo.
Stopajmo v vodo, če iščemo prerojenje.
Ko potonemo, svet potihne in šepet v našem telesu zaživi. Vse, kar je na kopnem neslišno, tu lahko spregovori.
Potem se dvignemo, lebdimo brez cilja in naša glava počiva na prsih sijoče vode. Lahko režemo valove, po katerih je razlito zahajajoče sonce ali bredemo po tihem pljuskanju, obsijane od mlade lune.
Spet se potopimo in pod morsko gladino lahko zaplešemo v spirali brez konca. Ali pa se poženemo z glavo navzdol in dojamemo, da je mogoče obrniti svoje življenje v prepovedano smer s sunkom medenice.
Voda ostaja vedno z nami tudi v kozarcu vode, če ga napolnimo s sinjo tišino in z vonjem po mirti.
Ko bomo nekoč stale do pasu v morju in bomo položile dlan na vodo, bomo začutile, da utripa.
Tedaj bomo dojele, da se znamo vračati v svoj prostor.
V vsakdanjem objemu z vodo se v nas pretoči izgubljena jasnost, ki smo si jo nekoč pustile ukrasti.
Pesem o pradavni ženski moči plove do nas po vseh rekah sveta in naše telo sredi svojih voda jo sliši. Prisluhnimo ji, ko nam je težko.
V koži in v očeh, v ustih in v glasu, v prsih in v nogah, povsod smo polne vode in povsod smo zajete v skrivnostnem ožilju, ki nam prerokuje o sreči in rešenem življenju.
- Preberite še: Alenka Rebula: Kdo smo, odkrijemo šele v odnosih
Novo na Metroplay: Duhovne zlorabe in psihološke manipulacije | Zmago Švajncer Vrečko
