Ko govorimo o posttravmatski stresni motnji (PTSM), običajno pomislimo na posameznika, ki se spopada s težkimi spomini, nočnimi morami ali tesnobo. Veliko redkeje pa govorimo o tem, kako travma spremeni partnerski odnos.
Ameriški zakonski terapevt Don Ferguson je v strokovni reviji Psychotherapy Networker opisal primer vojnega veterana iz Iraka in njegove žene. Njuna zgodba razkriva, da travma pogosto ne razbije odnosa zato, ker ljubezni ni več, temveč zato, ker se živčni sistem po travmatični izkušnji začne odzivati povsem drugače.
"V enem dnevu je bilo vsega konec"
Phillip in Connie sta bila poročena štiri leta, ko se je Phillip vrnil z druge misije v Iraku. Oba sta verjela, da bo po dolgi ločitvi končno vse spet tako, kot mora biti. Na letališču sta se objela polna veselja. Manj kot 24 ur pozneje pa je bil Phillip aretiran zaradi nasilnega izbruha nad ženo. Connie je ostala z modricami na roki, Phillip pa z občutkom, da sploh ne razume, kaj se je zgodilo.
Terapevt poudarja, da takšne zgodbe pri vojnih veteranih žal niso redke. Pogosto ne gre za pomanjkanje ljubezni, ampak za živčni sistem, ki po travmi še vedno deluje, kot da je človek na bojišču.
Telo še vedno živi v nevarnosti
Na terapiji je Phillip opisoval številne simptome, značilne za posttravmatsko stresno motnjo: pretiran odziv na nenadne zvoke, nemiren spanec, razdražljivost, težave z jezo, nemir in izbruhe besa.
Vendar diagnoze ni želel sprejeti. Kot številni vojni veterani je menil, da bi priznanje psihičnih težav pomenilo, da je šibek moški.
Terapevt prav tako opozarja, da mnogi ljudje s travmo sploh ne reagirajo na partnerja, temveč na stanje lastnega živčnega sistema.
Ko je Connie moža spraševala o vojni, se ni odzival na njena vprašanja, ampak na to, kar se je ob njih dogajalo v njegovem telesu. Pogovor o vojni je v njem prebudil enake telesne odzive, kot jih je doživljal med bojnimi razmerami – napetost, pripravljenost na nevarnost in občutek ogroženosti. Njegov živčni sistem ni ločil med varnim pogovorom doma in travmatičnimi spomini, zato je sprožil enak alarm, kot bi bil ponovno na bojišču.
Zakaj travmatiziran človek pogosto ne želi govoriti o preteklosti?
Žena Connie si je želela le razumeti, kaj je njen mož doživljal. Phillip pa je o vojni molčal. Veliko ljudi s travmo se izogiba pogovorom o bolečih dogodkih, ker jih že samo obujanje spominov ponovno preplavi. Poleg tega pogosto verjamejo, da jih nihče, ki ni doživel podobne izkušnje, ne more zares razumeti.
Mnogi skušajo svojo družino zaščititi pred grozotami, ki so jih doživeli. Toda partner molk pogosto razume kot zavrnitev, oddaljenost ali dokaz, da ni več pomemben.
Zdravljenje
Zanimivo je, da terapevt ni začel z raziskovanjem vojnih dogodkov. Najprej je skušal med partnerjema ustvariti občutek varnosti. Namesto velikih življenjskih tem sta začela pri drobnih vsakodnevnih stvareh.
Phillip je povedal, da ga je nekoč ženin dotik pomirjal. Po vrnitvi iz vojne pa se je ob njem zdrznil. Ko ga je Connie objela od zadaj, je njegovo telo odreagiralo, kot da ga nekdo napada.
Terapevt jima je razložil, kako deluje prestrašeni živčni sistem. Predlagal je zelo preprosto spremembo. Namesto da se ga dotika od zadaj, naj ga nežno prime na prsih, tako da jo vidi prihajati. Takšne majhne spremembe so bile na začetku pomembnejše od dolgih pogovorov.
Zakaj pri travmi ne pomaga siljenje v bližino
Pogosto slišimo nasvete, naj partnerja več časa preživljata skupaj, hodita na zmenke ali se več pogovarjata. Pri travmatiziranem človeku pa lahko prehitro povečevanje bližine povzroči ravno nasproten učinek. Če je živčni sistem ves čas v stanju pripravljenosti, ga lahko dodatna čustvena intenzivnost še bolj preplavi. Terapevt zato poudarja, da je prvi cilj ustvariti občutek predvidljivosti in varnosti, šele nato lahko odnos ponovno raste.
Travma vpliva tudi na spolnost
Ena od tem, o kateri par pred terapijo sploh ni govoril, je bila spolnost. Phillip je imel težave z erekcijo in je verjel, da nikoli več ne bo zmogel normalnega spolnega odnosa. Connie pa je mislila, da ga ne privlači več. V resnici pa je šlo predvsem za posledico dolgotrajnega stresa.
Ko je telo ves čas v načinu preživetja, spolna želja pogosto močno upade. Terapevt jima je predlagal, naj za nekaj časa opustita pritisk glede spolnih odnosov in se znova naučita uživati v nežnosti, dotikih in bližini brez pričakovanj.
Kaj pomeni okrevanje?
Ena najpomembnejših lekcij terapije je bila, da okrevanje ne pomeni, da nikoli več ne bo prišlo do prepirov ali starih sprožilcev. To nikoli ni realen cilj. Pomembno je, da partnerja prepoznata, kaj se dogaja, in se znata hitreje vrniti v občutek varnosti. Tudi če pride do nazadovanja, to še ne pomeni, da je vse izgubljeno. Lahko je le del procesa zdravljenja.
Travma prizadene oba partnerja
Primer Phillipa in Connie kaže, da travma nikoli ne prizadene le ene osebe. Čeprav simptome nosi eden od partnerjev, jih pogosto vsakodnevno občuti tudi drugi.
Ko partner razume, da številni odzivi niso izraz neljubezni, temveč posledica preobremenjenega živčnega sistema, lahko odnos postopoma postane prostor zdravljenja, ne pa še dodatne bolečine.
To seveda ne pomeni, da mora partner prenašati nasilje ali zanemarjati svoje meje. V primeru fizičnega ali psihičnega nasilja je najprej treba poskrbeti za varnost, pogosto pa je poleg partnerske potrebna tudi individualna obravnava.
Vir: psychotherapynetworker.org
