Zapuščeno še vedno čaka. Slišala sem, kako objokuješ svoja leta. Molče si hodila med mladimi na ulici in tvoj upognjeni pogled je vpil. Hočem vašo mladost!
Hočem pisano visečo mrežo, na kateri se gugate noč in dan. Hočem vaš razsipni čas pod krošnjo, polno neugnanih ptičev.
Hočem vašo lepoto, vaše preskakovanje ograj, hočem divje mlade lase, v katerih je moč za neprespane noči.
Hočem vaš čas, ko je vse še odprto in ponujeno, ko je mogoče segati po vsaki jedi na veliki pogrnjeni mizi.
Hočem zase vaš neodgovorni smeh, vaše pohajkovanje brez koledarja in brez zvonca, ki naznanja čas dolžnosti.
Hočem mladoletnost, da bodo krivi le drugi.
Hočem vaše tekanje po nočnih plažah, ko mislite, da je cel svet vaš in da lahko ljubite neodmerjeno in poskušate vse mogoče brez davka na napake.
Hočem vse, česar si ne dovolim.
Hočem pozabiti, kaj pomeni odrasti.
Kje si, moja mladost?
Kaj vendar govoriš, uboga starka? Mladost te ni nikoli zapustila. Ti si tista, ki je odšla od nje.
Če jo res hočeš nazaj, se vrne pote in te poišče, kjerkoli si. A prej moraš odsloviti starost in to pepelnato mržnjo, s katero si se posula.
Mladost je daleč pred teboj, zato zajokaj s čistim glasom, da te sliši.
Nisi vedela, da še živi in te išče?
Alenka Rebula, Sto obrazov notranje moči