Se tudi vi kdaj ujamete v mislih o tem, kako srečnejši boste, ko boste morda shujšali, dobili drugo službo ... Kako pogosto naš notranji kritik presodi, da nismo dovolj dobri in se posledično ne sprejemamo takšne, kot v tistem trenutku smo. Se tudi vi kdaj ujamete v mislih o tem, kako srečnejši boste, ko boste morda shujšali, dobili drugo službo, se poročili ali našli sanjskega partnerja, kupili nov avto?
Pred kratkim smo se vrnile iz nepozabnega križarjenja. Pa ne kar kakršnegakoli. Križarjenja, namenjenega ženskam; z menoj je potovalo 34 boginj; 34 uspešnih, sposobnih, lepih in srčnih žensk – vsaka čisto svoja, pa vendar vse tako zelo podobne. Uživala sem s temi krasnimi damami, uživale smo vse skupaj – v druženju, povezovanju, smehu pa tudi joku, plesu, zabavi in tkanju neprecenljivih vezi ter prijateljstev.
In vendar sem, ko sem postavljala namero za to potovanje in v pripravah nanj, med spoznavanjem prijavljenih udeleženk, veliko razmišljala, kako strogi smo sami do sebe. Kako premalo smo hvaležni za vse, kar smo v življenju že dosegli; za vsa znanja in izkušnje, ki smo jih pridobili, za vse, kar smo ustvarili, za odnose, ki smo jih vzpostavili in za ljudi, ki so stopili na našo pot … Kako pogosto pravzaprav naš notranji kritik presodi, da nismo dovolj dobri in se posledično ne sprejemamo takšne, kot v tistem trenutku smo. In dokler ne sprejmemo sebe, je težko, da bomo sprejeli druge takšne, kot v resnici so.
Ali se tudi vi kdaj ujamete v mislih o tem, kako srečnejši boste, ko boste morda shujšali, dobili drugo službo, se poročili ali našli sanjskega partnerja, kupili nov avto …?
Takšna sem bila tudi sama včasih. Sanjala o oblekah, ki jih bom nosila, ko bom shujšala, pa o potovanjih, ki si jih bom privoščila, ko bom starejša, pa o torbici, ki jo bom nosila, ko … Sedaj tega ne počnem več. Sprejemam se takšno, kot sem; pravzaprav obožujem svoj trebušček, svoje roke in vrat, vse svoje telo. Zavedam se, da sem popolna v svoji nepopolnosti, in prav krasen občutek je to.
Kaj sploh je popolnost? To, kar je zame popolno, je lahko za nekoga drugega prav nasprotno. Poznam veliko moških, ki so jim všeč ženske s polnejšim telesom, daleč od ozkih trebuščkov in trdih ritk, ki predstavljajo ideal današnjega časa. Vsak ima v sebi postavljene svoje ideale, in vendar tolikokrat podležemo vplivu okolice. Je slediti sebi in svojim idealom nekaj, kar nas izključuje? Včasih, ko nam internet in socialna omrežja še niso predstavljala toliko (nerealnih) lepot, so bili ideali povsem drugačni. Priznam, sama nikoli nisem slepo sledila trendom, ki so bili všečni večini. Zame sta bili na primer eni izmed popolnejših žensk Barbra Streisand in Monica Bellucci. Kako zelo sta znali nositi svoje nepopolnosti, kako žareli svojo notranjo lepoto in sigurnost vase.
Prevečkrat si, predvsem ženske, v svoji glavi zastavimo, kakšne bi naj bile, da bomo všečne, popolne. Vendar so to naši vzorci, ki smo si jih ustvarile, in jih nosimo s seboj v svet. Morda je pa možu ali partnerju všeč mehka ritka, pa zaobljen trebušček. Mišice so znak moške energije, obline na ženskem telesu pa predstavljajo ženstvenost, varnost, (po)polnost in žensko energijo.
Podobno kot pri ne-sprejemanju svoje zunanjosti se nam dogaja pri sprejemanju svojih vlog, uspehov, znanja … In dokler v celoti ne sprejmemo sebe in s tem odgovornosti za svoja dejanja in svoje življenje, ne moremo sprejeti drugih; ne njihovih vlog niti njihovih odgovornosti. In dokler nismo hvaležne za to, kdor smo, kaj imamo in kar smo dosegle, se ne sprejmemo in še vedno želimo biti popolne.
Vsaka od nas je šla skozi proces osebne in poslovne rasti, skozi procese trpljenja, odraščanja, pa tudi osebnih preizkušenj in izzivov. S tem ni nič narobe, to samo pomeni, da si priznamo: VREDNA SEM.
Ko začnemo verjeti vase, ko smo same sebi največja opora in podpora, potem znamo tudi vztrajati, se ne ustrašimo in zmagoslavno sledimo ciljem. Vemo, česa vsega smo zmožne, poistovetimo se z vlogo in smo suverene. Tako stojimo za tem, kar počnemo in smo lahko učinkovite in najuspešnejše. In ko se sprejmemo in cenimo to, kar v tem trenutku smo in kaj že imamo, začne v naše življenje pritekati tisto, kar želimo biti oziroma dobiti.
In prav to smo (med drugim) spoznavale na našem čudovitem križarjenju, katerega cilj, da se vrnemo veličastne, sproščene, opolnomočene in polne ljubezni, smo zagotovo dosegle, v nekaterih pogledih tudi presegle. Bile smo takšne, kot v resnici smo, samo si tega zmeraj ne dopuščamo.
Tanja Skaza
Več o tem in vseh drugih vsebinah si lahko preberete na moji spletni strani www.tanjaskaza.si.
Preberite še:
- Pri ženskah se negativna čustva največkrat "usedejo" na ženske organe
- Naša naloga ni popravljanje drugih, naša naloga je ob drugih razvijati sebe
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
