Avstrijski psiholog Alfred Adler je med prvimi opozoril, da družina ni le prostor, kjer odraščamo, temveč okolje, kjer se začne oblikovati naš občutek sebe, pripadnosti in vrednosti.
Verjel je, da pomembno vlogo pri tem igra tudi vrstni red rojstva, saj prinaša začetni okvir, ki vpliva na naše izkušnje, odnose in način, kako vidimo svet. Njegova ideja je, da otroci iz iste družine ne odraščajo v istem psihološkem okolju, ker ima vsak v njej svojo vlogo.
- Preberite si še: Gabor Mate: "Vaši otroci nimajo ENAKIH STARŠEV"
Ko se “središče sveta” premakne
Ko je v družini samo en otrok, je svet postavljen okoli njega. Naravno je, da vsa pozornost, čas in energija staršev tečejo k njemu. Potem pa pride mlajši brat ali sestra in vse se spremeni. Za prvega otroka je to lahko čustveni pretres. Včeraj je bil središče, danes si mora prostor deliti. In globoko v njem se lahko pojavi vprašanje: “Ali me imajo zdaj manj radi?”
Od tu lahko izvirajo ljubosumje, spremembe v vedenju in potreba po potrditvi. Lahko se rodi strah pred izgubo ljubezni.
Prvorojenec: prvi, ki je moral odrasti
Prvorojenci so pogosto tisti, ki so “prvi spoznali svet”. Bili so edini – dokler niso postali starejši brat ali sestra.
Adler je v njih videl potencialne vodje:
- odgovorni
- organizirani
- usmerjeni k dosežkom
Pogosto nosijo notranji občutek, da morajo biti zgled. To jih lahko okrepi ali pa v njih prebudi večjo napetost in perfekcionizem.
Srednji otrok: večni iskalec ravnotežja
Srednji otrok odrašča med dvema poloma – starejšim, ki ima “prednost”, in mlajšim, ki potrebuje več pozornosti.
Adler, ki je bil sam drugi od šestih otrok, je zapisal:
“Drugi otrok v družini je pod stalnim pritiskom z obeh strani – želi dohiteti starejšega in se hkrati boji, da ga bo mlajši prehitel.”
Srednji otroci pogosto razvijejo:
- prilagodljivost
- empatijo
- sposobnost reševanja konfliktov
Pogosto postanejo “diplomati” družine, tisti, ki znajo začutiti druge in povezovati.
Najmlajši: svoboda, ustvarjalnost in čar
Najmlajši otrok pride v svet, ki je že oblikovan. Pravila so bolj sproščena, starši bolj izkušeni, starejši otroci pa že utirajo pot.
To pogosto prinese:
- več lahkotnosti
- več spontanosti
- več ustvarjalnosti
Najmlajši hitro razumejo odnose in čustva. Pogosto jih najdemo v poklicih, kjer je pomemben stik z ljudmi – v umetnosti, zdravstvu ali ustvarjalnih področjih.
Kaj pa edinec?
Edinci odraščajo brez neposredne konkurence za pozornost.
To lahko vodi v zgodnjo zrelost, odgovornost in močno povezanost z odraslimi. Hkrati pa so lahko bolj občutljivi na kritiko in navajeni večje pozornosti.
Kaj je v resnici pomembno?
Adler ni verjel v stroge kategorije. Poudarjal je, da ni ključno, kakšen je naš položaj v družini, temveč: kako ga sami doživljamo
Zapisal je:
“Ni pomembno, kaj človek doživi, temveč pomen, ki ga temu pripiše.”
Vrstni red rojstva nam lahko ponudi vpogled, ne pa dokončne razlage. Na koncu Adlerjeve misli ostaja preprosta resnica: v vrstnem redu rojstva ni zmagovalcev. So le različne poti, po katerih se učimo življenja.
Vsak otrok v družini je bil ljubljen – le na svoj, edinstven način. Nismo določeni s tem, kje smo začeli – temveč s tem, kaj iz tega ustvarimo.
