V času prehoda iz starega v novo slišimo ter izrekamo voščila ter želje, da bi bili zdravi, srečni, zadovoljni... Če je to res tisto, kar človek potrebuje za svoje življenje, kako naj se mu to tudi uresniči?
Je to sploh mogoče ob dejstvu, da v življenju doživljamo tudi težke izkušnje, izgube in poraze? Kako se lahko človek »zaščiti« pred bolečinami in stiskami tako, da ga te ne potolčejo do te mere, da ne bi mogel več vstati in iti v življenju naprej? Kako živeti tako, da bo vse, kar se nam dogaja dobro?
Teorija dobrega počutja
Martin Seligman, eden izmed utemeljiteljev t.i. pozitivne psihologije je sprva trdil, da je tisto, kar mora človek zasledovati v življenju, prava sreča. Sčasoma pa je odkril, da je ta njegova teorija preozka. Če je človekova glavna tema v življenju sreča, njeno merilo življenjsko zadovoljstvo, cilj pa povečanje življenjskega zadovoljstva, še zdaleč ni dovolj oziroma zadostno. Življenje je namreč veliko širše in bogatejše, kot samo iskanje sreče in večanje zadovoljstva. Tako je Seligman svoja spoznanja nadgradil in nastala je t. i. teorija dobrega počutja. Človekova glavna tema je postalo njegovo dobro počutje (v orig. wellbeing), merila tega dobrega počutja pa so: pozitivna čustva, vključenost, smisel, pozitivni odnosi in dosežki. Sreča je tako postala le ena od stvari, ki tvorijo človekovo dobro počutje, človekov cilj pa je razcvet v osebnem življenju ter v okolju.
Razcveteti se
Ljudje iz triindvajsetih evropskih držav (med drugim tudi iz Slovenije) so odgovarjali na vprašanja o počutju oz. občutku svojega razcveta. Raziskovalci so ugotovili, da so temeljne lastnosti, ki določajo dobro počutje naslednja: pozitivna čustva, vključenost, zanimanje, pomen in smisel. Razcvet sicer določajo tudi samopodoba, optimizem, prožnost , vitalnost, samo-odločanje ter pozitivni odnosi. Kot zanimivost naj povemo, da smo Slovenci na trinajstem mestu; v Evropi svoj osebni razcvet v največji meri doživljajo Danci, na zadnjem mestu pa so bili Rusi, kjer se je le 6% ljudi doživelo v stanju razcveta (raziskava je bila objavljena leta 2009).
Od teorije v življenje
Kaj konkretno vse navedeno pomeni za naša osebna življenja in kako dobro počutje prenesti v naš vsakdan, v naše življenje?
Vsekakor je tisto, kar je prvi izziv za vsakega od nas, gojenje pozitivnih čustev. Negativna čustva namreč vzniknejo sama kot naravni mehanizem človeka, da nas obvarujejo pred nevarnostjo. Tako npr. avtomatično zaznamo strah in jezo, za veselje, naklonjenost, občudovanje, hvaležnost, ... pa se moramo malo bolj potruditi. Pozitivna čustva so pomembna, ker omogočajo obvladovati negativna čustva, preko njih vidimo situacijo bolj jasno in objektivno, saj namreč tedaj, ko smo negativni vse vidimo črno; omogočajo boljši vpogled ter vizijo, ki je možna le tedaj, ko svet ni črn; poglabljajo naše zaznavanje drobnih stvari, ki niso nepomembne in imajo nek smisel; ko smo pozitivno naravnani opazimo ljudi in možnost za vzpostavljanje stikov; iz bolečih izkušenj se izloči tisto lepo in dobro, ki nam je bilo dano tudi v težkih trenutkih; pustimo si odpočiti, napolniti naše notranje baterije, hkrati pa se s pozitivnim pogledom naučimo veliko dobrega iz svojih izkušenj.
Vse našteto je že povezano tudi z ostalimi elementi dobrega počutja: vključenostjo (kako nas neka aktivnost potegne vase in delamo na polno), smislom (pripadamo in služimo nečemu, za kar verjamemo, da je večje od nas samih), dobrimi odnosi (ki so sprva plod našega osebnega truda in vlaganja v medosebne odnose, brez da bi opazili pa postajajo vzajemni) ter dosežki (ki se začnejo dogajati spontano ter brez naše stalne napetosti ter hlastanja za njimi).
Hvaležnost
In za konec – vaja za vsakega od nas. Kraljevska pot do dobrega počutja je namreč gojenje hvaležnosti. Hvaležnost pomeni videti stvari iz perspektive zavedanja naše majhnosti in hkrati pomembnosti še tako majhnih in drobnih stvari, ki jih naredimo ali dobimo. V drži hvaležnosti opazimo lepe stvari, trenutke in odnose, ki nam jih življenje podarja. Življenje tako postaja bogatejše; taki pa postajamo tudi mi ter odnosi, ki jih živimo.
Vzemimo si vsak večer nekaj minut in se spomnimo na dan, ki je za nami. Poiščimo tri lepe stvari, ki so se nam zgodile čez dan. Morda bomo imeli na začetku te vaje nekaj težav, saj bomo mislili, da moramo iskati velike stvari, pozabili pa bomo majhne in na prvi pogled nepomembne. A ko začnemo življenje opazovati drugače, lahko npr. vidimo, kako je bila prodajalka z nami v trgovini prijazna; da je neznanec opazil mojo stisko ob iskanju parkirnega mesta in mi je pokazal, da on ravno odhaja; da mi je sodelavka prinesla čevlje, ki jih je njen otrok prerastel in meni tako ne bo treba kupiti novih; da je sosed odmetal tudi tisti sneg, ki leži na dovozu k mojemu vhodu,...
Če bomo pridni v beleženju oz. zavestnem delu na iskanju dogodkov, za katere smo lahko hvaležni, bomo v mesecu dni zagotovo bolj odprti in topli v odnosih. Svet bo na podlagi naše spremenjene drže postajal drugačen, prav taki pa bomo tudi mi; na vprašanje »Kako si?«, bomo lahkoiskreno in kljub temu, da imamo tudi trenutke, ko se zdi življenje težko, odgovorili: »Dobro, hvala!«
Dr. Tatjana Rožič; Študijsko – raziskovalni center za družino
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
