Pravičnost. Kadarkoli se mi v življenju zgodi, da spim, ali da živim na avtopilotu me iz njega venomer zbudi občutek za pravičnost. Vsak ima svoj vzvod, ki ga pripelje v realnost.
Empatičnost? Človeškost?
Še najbolj me boli, ko vidim, da se to dogaja drugim. Bolj kot meni sami. Vem, da zmorem prenesti veliko bolečine, vendar bolečina ob videnju tega, da so to dogaja drugim je še bolj boleča. Tega pri sebi ne vidim iz vidika egoizma, ampak prej iz vidika humanosti.
Življenje je ena sama izkušnja prepletena z več njimi. Vsak dan, vsaka stvar, vsaka odločitev, vsaka ne-odločitev je odločitev; vse so-vpliva. Če bi nam bilo vedno dobro, ne bi niti opazili, kako zelo smo lahko za to hvaležni in ne bi občutili občutka živosti z vsemi odtenki resničnosti, ki se skrivajo v občutenjih vseh čustev. Slabih in dobrih čustev ni. Samo so. Sami pa moramo biti tako močni in celoviti, da le te lahko sprejmemo z vidika svoje zavesti, da nas ne zavedejo v plasti, ki ne dosegajo te ravni tam kot je treba. In kje je treba, se vprašate? Ja ravno tam. Tam, kjer vam občutek govori. Navsezadnje ne poslušajte mene, poslušajte sebe. In se zares slišite. Kako zelo smo zanemarili svoj notranji glas, kako zelo smo se navadili nositi maske. Le koliko nas tiči v enem izmed samoobrambnih mehanizmov, ki nas že leta tišči v isti kot. Kdaj smo si zares pustili živeti?
Tako imenovana slaba čustva so gonilo za napredek, ne za stagnacijo. Ne za zapletanje v njih, ampak za napredovanje. Naše duše, zavesti, kakorkoli temu želite reči. Vaša duša si bo sama poiskala razlago v teh besedah. Pa ne, če boste venomer razmišljali, analizirali in dvomili v to. Ne, ko boste to res začutili. In kako vem ali čutim? Veš. Enostavno veš. Nekatere stvari se z besedami ne da opisati. Nekatere besede z izreko izgubijo svoj pomen in namen. Nekatere besede so enostavno odveč. Um ni gospodar, je služabnik. Um vam narekuje, kaj vse mora, duša vam narekuje, kaj vse ljubi...
Dragi soljudje, v ta svet ste prišli kot svetlobna bitja in zapustili ga boste kot svetlobna bitja. Od vas je odvisno ali boste to svetlobo živeli tudi v duhovno-materialnem svetu v tem času.
Vsaka duša ima svoj namen. Vsaka je prišla sem, da doživi vse svoje izkušnje, ki so predefinirane. In to s strani same duše. Čigave? Vaše, seveda! Oziroma vseobsegajoče kolektivne s strani univerzuma.
Berite z dušo, ne z umom. Delajte z dušo, ne z umom. Dovolite si začutiti sebe. Ta duša vas uči napredovanja v življenju.
Nehajte že dvomiti vase in v svoj občutek. Pravi je.
Vse duše so prišle sem preživeti določeno obdobje z določenim namenom. Da eden drugemu namenimo neponovljive izkušnje v različnih oblikah. Verjemite, da ste lahko z dušo, ki vas najbolj rani, ravno najbolj povezani. Vse zato, da vam pomaga. Na naslednjo raven. In morda ste tu vi za nekoga v tej vlogi. Ali pa eden za drugega.
Vse z višjim namenom. Da vas resnica oplemeniti, da doživite izkušnjo lepote življenja. Svetloba in tema sta dve. In sta eno. In eno brez drugega ne moreta. Sveti, dokler ne razsvetli.
Življenje nam prinaša to, kar potrebujemo izkusiti. Vse do tega, da smo to, kar smo. V vsem tem, kar smo in čutimo in delamo in mislimo in govorimo. Razsvetlimo s svojo resnico. Z iskrenimi nameni, ki to niso več nameni, po vsej svoji definiciji. In smo hvaležni vsem, ki razsvetlijo naše sence z svojo temo.
Ne pusti, da te tema uniči.
Transformacija je odgovor. Alkimija energije. Prepoznava, razjasnitev in preobrazba.
V najbolj mila in preprosta čustva, ki jih poznate. V najbolj čista. V najbolj ranljiva in krhka v svoji obliki, ampak ravno zaradi tega ena najbolj močnih čustev, ki delajo luč.
Prijaznost ni akt, ampak je odraz duše.
Vprašaj se, kaj je tvoj namen. Začuti to vsebino, začrtaj si pot, živi svojo resnico biti ti avtentično to, kar si. In potem tudi to – spusti. Razvij nenavezanost.
Že prej razsvetli vse nepredelane vsebine ali bodi vsaj odprt do tega, da jih – pomembna je stabilnost, ne arogantnost, ne pohlevnost kot skrajnosti. Če čutiš, da si v eni ali drugi, si na pravi poti, da najdeš srednjo pot. Če ne verjameš v to, če si ne pustiš dovoliti tega v sebi, boš venomer tiščal v eno ali drugo smer. Globoko v sebi ne boš zadovoljen. To je vse, kar rabiš vedeti. In ko te bo to obremenjevalo, boš vedel, da nisi na pravi poti, da nisi v stabilnosti. To je odlično! Da se tega vedno znova zaveš, ker potem veš, da je naslednje dogajanje odvisno samo od tebe, ker imaš možnost izbire. Dovolil si si jo. Vedno si jo imel... Pa si se prepričal drugače. Ne obremenjuj se s tem, kaj je bilo – enostavno – moralo je tako biti. Ravno to te je naredilo takšnega kot si, takšnega kot si že vedno bil in boš.
Da dosežemo določene nivoje v življenju, med njimi ni preskakovanja. Morda se lahko zgodi spontano, vendar če ni zavestno, vse-zavedajoče, ne bo enakega efekta. Lahko se zgodi, da nas bo potem odneslo še več nivojev nazaj. In tudi to je lahko v nekem trenutku popolnoma v redu in v skladu z našim življenjem.
Kaj je pomembno? Razviti zaupanje v sebe, v svoj notranji občutek in obenem zaupanje v življenje, da nam bo dalo to, kar potrebujemo, do česar moramo biti odprti.
In ni nujno, da bo vaša resnica enaka neki drugi v nekem momentu, ampak vaša je in to je pomembno. Vedno je važno preverjanje, da niste preveč samokritični ali preveč arogantni v tem, kar ste. Najti stabilnost med tema dvema poloma s konstruktivno kritiko ter vse sprejemanjem do sebe in svojega občutenja. Pride pravi čas za vse. Samo dopustite si. In če še niste tam, kjer je nekdo drug ali pa kjer mislite, da bi morali biti – pa kaj! Imate svojo pot po kateri morate hoditi, samo vaša je.
Uporabite vse svoje naravne senzorje za to, da res verjamete vase. S tem boste najbolj pomagali sebi in drugim.
Bralka Sense
- Preberite si še: Urban Urbanc: V procesu prebujanja pride na dan marsikaj, zato veliko ljudi ne bo nikdar stopilo na pot k sebi
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
