Za kaj vse smo lahko hvaležni?

27. 3. 2019
Deli
Za kaj vse smo lahko hvaležni? (foto: profimedia)
profimedia

Nam je vse dano samo po sebi? Znamo izraziti in občutiti hvaležnost vsak dan? 

Kolikokrat si ob koncu dneva prevrtimo dan in pomislimo na vse, kar smo morali narediti? Delo, opravki, telovadba, skuhati večerjo...

In kolikokrat imamo lesk v očeh, ko nekomu pripovedujemo o takem dnevu?

Za večino je vse to nekaj običajnega in obveze – službi in družini – lahko postanejo na(d)loge in ne izbire in priložnosti.

Spominjam se dneva, leta nazaj, ko je bil moj dan izredno natrpan z vsemi opravili in ko sem se ustavila in se opomnila, da sem si sama izbrala ta urnik. Sama sem se odločila, da se vstajam zgodaj zjutraj ter da pišem, da se nato odpravim v službo, ki mi nudi preživetje in da ob večerih delam jogo, perem perilo in postorim gospodinjska opravila.

In zaradi tega sem bila izredno hvaležna. To niso bila le opravila, ki sem jih morala, temveč tudi želela opraviti. Porabiti nekaj ur za svojo strast takrat, ko sem lahko pisala. Iti v službo, katera mi je omogočila, da poskrbim za svoje potrebe, kljub temu, da ni bila sanjska. Lahko sem raztegnila in pretegnila svoje zdravo telo in si ustvarila notranji mir.

Lahko živim v udobnem stanovanju, zapolnjenim s pohištvom in oblačili, ki sem si jih kupila s svojim denarjem. Vsak dan me zbudi sončna svetloba, ki kuka skozi okno. Na poti na delo srečujem zanimive ljudi, drevesa in zgradbe. Med malico uživam okusno hrano iz različnih restavracij. In lahko uporabljam svoje roke, ko tipkam na tipkovnici računalnika – roke, s katerimi sem se rodila in ki bi jih po neki usodi lahko tudi ne-imela ali jih izgubila v kakšni tragični nesreči – a jih nisem.

Veliko stvari lahko počnem, vrednih, da jih častim vsaki dan. Mi vsi jih lahko.

Vsi lahko naredimo nekaj, kar nam nudi izziv, nas napolni, navduši in obda z radostjo. Imamo dar ljubljenja, smejanja in življenja, ki ga lahko živimo na neskončni možni način.

V upanju na odziv, sem na spletu postavila vprašanje: Za kaj smo hvaležni?

Veliko tega je bilo, kar si delimo vsi prebivalci tega sveta, a jemljemo za nekaj najbolj samoumevnega in danega. Ampak, ali je to res? Nam je vse dano samo po sebi?

Duše so se zaupale:

Cenim, da vsakodnevno lahko:

·     Diham. Nova pljuča sem dobila pred devetimi leti, ker so mi lastna odpovedala zaradi cistične fibroze. Že samo dejstvo, da se lahko vsaki dan zbudim in preživim čas s svojimi ljubimi me naredi izredno hvaležno, da sem živa. Cenim življenje.

·      Se zbudim. Imela sem odprto operacijo na srcu, s katero so mi menjali zaklopko. Ko so mi postavili diagnozo so mi dejali, da če je ne bodo kmalu zamenjali, bom umrla. To je bilo dva dni pred Božičem in na operacijo sem čakala 6 mesecev. Sedaj sem hvaležna, da sem še vedno tukaj, vsak dan.

·      Hodim. Da se lahko premikam po izredno težki prometni nesreči izpred nekaj mesecev. Vsak dan znova se moram učiti na novo hoditi. Ta pot me je naučila ljubiti svoje telo in z njim ravnati z nežnostjo in toplino.

·      Hodim  in stojim. Po treh operacijah hrbtenjače sem končno vedno več na svojih nogah in lahko stojim. Celjenje se nadaljuje. Zelo sem hvaležna.

·      Preživim čas s svojo družino. Dobila sem bitko z rakom; drugi v moji družini niso imeli te sreče.

·      Preživim čas s svojo hčerko. Kmalu bo odšla študirati in ne bom je imela v bližini. Slišati njen glas in vedeti, da je sosednji sobi me navda s toplino. Cenim, da jo lahko vidim vsak dan.

·      Dobim klice prijateljev in staršev, kajti moje delo ni v njihovi državi. Ko me pokličejo, se ne počutim več osamljeno.

·      Obdržim otroka v svoji maternici. Vsaki dan je nova zmaga.

·      Občutim lepe spomine na svojega dragega moža in prijatelja, ki je sedaj v nebesih.

·      Preživim še en dan, ko sem lahko s svojo 94-letno mamo.

·      Ostanem doma in skrbim za majhnega človeka, ki sem ga ustvarila in mu pomagam, da odraste v osebo, na katero bom ponosna.

·      Podarim objem in rečem rada te imam. Vsi bi morali to slišati čim večkrat.

·      Imam streho nad glavo, svežo vodo, hrano in družino, ki me ljubi.

·      Toplo kopel in posteljo v katero se namestim, ko me zebe.

·      Uživam hrano, ki me zdravi in radosti. To je privilegij, da lahko živimo v svetu, kjer je tovrstna hrana na razpolago.

·      Spijem skodelico vroče kave, medtem ko berem časopis.

·      Se sprehajam s svojim psom in občudujem drevesa.

·      Vsrkavam svet skozi svoja očesa.

·      Prisluhnem s svojimi ušesi, vidim s svojimi očmi in ljubim z vsem svojim srcem.

·      Posedim pred svojo svečko in se sproščam.

·      Posoda. Hočem povedati, da je ta odraz tega, da imam hrano, kuhinjo, nekoga, s kom jo delim. 

·      Berem. Ni ga večjega užitka v življenju kot darovi od branja knjig. Ne morem si predstavljati življenja brez tega.

·      Ne občutiti telesne bolečine ali stradanja, bolečine izredne žeje. Streha nad glavo in klimatska naprava. Imeti ob sebi nekaj ljudi, ki jih zares zanimam, takšen kot sem in ne, kaj jim dam.

·      Priložnost, da lahko vsaki dan naredim pravo stvar.

·      Možnost živeti življenje, kot sem ga sanjal.

·      Spoznanje, da je vsako jutro nov začetek in da lahko naredimo vse znova. Da smo lahko boljši, kot smo bili včeraj.

·      Uporabim svoje telo in okončine za karkoli sem se že odločil!

·      Da sem še vedno tukaj. Ne preživi vsak noči. Hvaležnost, da smo še vedno tukaj!

Hvaležna (hvaležen) sem, da lahko vsak dan…

Kako bi pa vi končali ta stavek?

tinybuddha.com, Nina Kirbiš

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez