Za preživetje potrebujemo drug drugega

6. 10. 2015
Deli

Živeti povezano pomeni prepustiti se svojemu naravnemu gonu po celovitosti in videti, kako se vse stvari v življenju med seboj povezujejo, vplivajo druga na drugo, so v odnosu. Živeti povezano pomeni prepoznati celoto v vsakem vidiku življenja.

Kot vrsta smo izgubili občutek za povezavo – s sabo, z drugim(i), z naravo, zvezdami, s planeti, z vesoljem. Izgubili smo sposobnost, kako gledati in videti to, kar je v življenju zares pomembno in vredno. Le kako smo lahko pozabili, da smo v resnici ustvarjeni kot čudovita bitja sočutja, ki jim je dano živeti v miru, harmoniji, sožitju in obilju!

Nismo več sposobni zaznavati blagodejnega ali pogubnega vpliva svojih čustev, misli in dejanj. V imenu sebičnosti, ki je osnovni vir vsega negativnega in zlega na svetu, smo v lastno podzemlje potlačili svojo najosnovnejšo potrebo po ljubeznivem medsebojnem povezovanju in sreči, ki domuje v Enosti. Ne vemo več, da je smisel našega bivanja preseganje egocentrične individualnosti, ki temelji na minskem polju ambicioznosti in dokazovanju lastne moči. Od malega smo vzgajani v agresivni tekmovalnosti – če nisi agresiven in tekmovalen, kot bi šlo za življenje in smrt, boš ostal zadaj, smo naučeni. Toda pozabili so nam povedati, da v tekmovalni družbi nimaš prijateljev, ker tekmovalnost ne prenese prijateljstva.

Medsebojna odvisnost je temeljni zakon narave, ki ureja prav vse pojave v vesolju – oceani, gore, oblaki, gozdovi, cvetje, ki raste okrog nas – vse utripa v igrivi mreži subtilnih vzorcev energije. Nihče v tej vesoljni mreži ni višji ali nižji, nihče ni večvreden ali manjvreden, vsi smo edinstveni in zato neprimerljivi. Toda če se mreža potrga, se njeni vzorci raztopijo, razpadejo.

Ne le ljudje, tudi najmanjše živali, kot so žuželke ali mravlje, so socialna bitja – ki brez religije, prava ali izobraževanja preživijo zgolj na račun medsebojnega sodelovanja. Ljubezniva in sočutna skrb za drugega je koda, vkodirana v Življenje samo. Za svoje preživetje torej nujno potrebujemo drug drugega – vzajemno pomoč in naklonjenost. Brez tega se nam na planetu ne piše nič dobrega; to bi nam v svetu, kot ga imamo, končno moralo postati jasno.

Ponovno lahko zaživimo kot čudovito ustvarjena Celota. Vendar mora vsak med nami najprej sam spet postati cel(ovit). Le celovit človek lahko zaznava, kako se vsako njegovo dejanje, misel ali čustvo kot koncentrični krog na vodi širi skozi vesolje. Le tak človek je lahko odgovoren, pokončen in etičen. Vidi namreč nevidno spletene povezave in čuti skrivnostno silo Univerzalne Ljubezni, ki nas kot lepilo povezuje v Enost z vsem, kar obstaja.

Šele ko bomo postali čisti in jasni kot poletno nebo, bomo spet lahko živeli neskončno Ljubezen, ki se pretaka v nas in se zliva k nam od vsepovsod.

Iz uvodnika urednice Vesne Fister v tiskani Sensi oktober/november, ki izide v petek, 7. septembra

Sensa oktober/november 2016

Novo na Metroplay: O psihiatriji in duševnih motnjah | Anica Gorjanc Vitez