Pot do sočutnega starševstva zahteva, da starši spustijo in sprostijo čustvene blokade, ki jih nosijo s seboj, pravi Janja Urbančič.
Pred šestimi leti se je v mojem življenju zgodil pomemben preobrat. Srečanje s samo sabo je bilo precej boleče. In učinkovito. S takrat triletno hčerko (ki je ravnokar dobila bratca) sva se zvečer odpravljali pod tuš, vendar nikakor ni hotela sodelovati. Najino pregovarjanje je trajalo toliko časa, da sem popolnoma izgubila nadzor nad sabo in jo udarila. Obstala je v popolnem šoku, nato pa začela glasno jokati in se umikati nazaj. V njenih očeh sem prvič videla strah pred svojo lastno mamo. In bolečino ob tem, da sem jo jaz, ki naj bi ji predstavljala varen pristan, v tem trenutku predstavljala grožnjo. Takrat sem se prvič zavedla. Da je glavna težava najinega odnosa v meni in ne v njenem nesodelovanju. Da sem ta hčerka pravzaprav jaz. Da stoji pred mano moj otrok, prestrašen prav tako, kot sem jaz stala mnogokrat prestrašena pred svojo mamo. V tistem trenutku sem se odločila - trudila se bom, da bom v teh segmentih vzgoje delala drugače.
In tako sem stopila na pot sočutnega starševstva. Prebrala sem ogromno knjig, obiskala mnogo delavnic in predavanj ter se vpisovala v tuje spletne programe, ki učijo spoštljive in sočutne vzgoje otroka. Vsak trenutek sem se trudila, da bi teoretične vsebine prenesla v prakso. In res so kmalu prišli konkretni rezultati. S hčerko sva imeli precej bolj povezan odnos, veliko več sva se smejali in veliko bolj je sodelovala z mano. Občutno lažje mi je bilo postavljati meje tako, da nisem vedno znova prizadela nje ali zatajila sebe. Sočutna vzgoja namreč temelji na dejstvu, da je dober odnos z otrokom glavni vzgojni mehanizem, ki ga imamo starši. Ko smo z otrokom povezani, ko čutimo, kaj se dogaja v otroku, ko zmoremo razumeti, kaj se dogaja za njegovih obnašanjem in ubesediti njegovo stisko, takrat nam otrok zaupa in se lažje preda našemu vodstvu. Postavljamo osebne in spoštljive meje, kar pomeni, da namesto tega, da zamejimo otroka, zamejimo sebe. Govorimo torej predvsem o sebi, o tem, kaj si želimo mi, česa dovolimo in česa ne. Kaj nam je všeč in kaj nam ni všeč in tako dalje. 'Nočem, da skačeš po kavču.' Ali pa 'Ni mi všeč, da me tepeš, to me boli in hočem, da nehaš.' Na takšen način otrok spoznava starša, hkrati pa starš spoznava samega sebe. Sama sem mnogokrat na takšen način ugotovila, da nekatere meje postavljam preprosto zato, da vzdržujem dobro zunanjo podobo kot mama. Sama pa tiste meje nisem zares čutila, torej nisem bila avtentična.
Nato sem ustanovila tudi FB skupino Sočutno starševstvo (ki se danes imenuje Sočutno in avtentično starševstvo ter osebna rast), v kateri sem začela deliti svoja spoznanja. Danes (po dobrih dveh letih) ima skupina že več kot 15.000 članov. Vmes pa je v meni naraščala želja po tem, da svoje znanje in predvsem izkušnje delim z drugimi starši, zato sem začela tudi predavati. Pa vendar je kljub vsemu mojemu trudu ves čas nekaj manjkalo...Kaj to je, sem ugotovila nekega dne, ko sem reševala spletni vpašalnik o tem, kakšni starši smo (permisivni, avtoritarni ali avtoritativni/sočutni). Pričakovala sem super rezultat (kako samovšečno, ane? ☺) , namesto tega pa se mi je na zaslonu izpisalo Perfect mother syndrom.
Začela sem brskati po spletu in naletela na članke o perfekcionizmu, ki so me postavili na realna tla. Perfekcionistka sem. Tako zelo se trudim, da bi pri vzgoji svojih dveh otrok naredila vse prav, da pozabljam nase. Na to, kdo v resnici sem jaz. Kaj čutim v resnici. Kaj si želim v resnici. Strah me je bilo delati napake. V glavi sem imela samo to: Nočem poškodovati svojih otrok! Če jih poškodujem, sem slaba mama. Zato ne smem delati napak. V tem obdobju sem spoznala Ivano Gradišnik, vodjo Familylab Slovenija, ki mi je po mnogih pogovorih pomagala, da sem začela presegati svojo potrebo po popolnosti. Predvsem me je osvobodil njen stavek: 'Dovolj dobri starši naredijo tudi do 25 napak dnevno.' In 'Perfekcionizem škoduje našim otrokom, saj jim s tem prenesemo sporočilo, da je delanje napak nekaj nedopustnega.' Ko sem uspela dojeti, da so ravno napake tiste, s pomočjo katerih se učimo in napredujemo, pomembno je samo, da prevzamemo odgovornost za njih, mi je odleglo in zmogla sem napredovati hitreje kot kdajkoli prej.
Pridružila sem se Familylabu in začela bolj podrobno spoznavati filozofijo Jesper Juula, ki mi je pisana na kožo in s katero se lahko precej identificiram. Pri Familylabu sem še bolj ozavestila dejstvo, da so naši otroci naša ogledala in da je za uspešno vzgojo nujno potrebno ozaveščanje lastnih vzorcev in spuščanje lastne pretekle bolečine. Sama večkrat staršem povem, da lahko imajo teorijo v mezincu leve roke, vendar če ne bodo uspeli spustiti in sprostiti čustvenih blokad, ki jih nosijo s seboj, bodo v situaciji z otrokom vsakič znova odreagirali popolnoma enako kot vedno. Sama osebno rastem že več kot 15 let, torej sem ves čas vključena v osebni psihoterapevtski proces, hodim na razne delavnice in predavanja, itd. Rezultati so do danes neverjetni. Včasih še sama težko dojamem, koliko sem uspela transformirati svojo duševnost v teh 15ih letih. Pa vendar me življenje vsakič znova preseneča.
Pred časom sem obiskala delavnico breathworka, ki jo je vodil ameriški šaman kubanskih korenin Christian de la Huerta. Ta delavnica je bila zame eno najmočnejših izkustev v vsem mojem življenju. Popolnoma je spremenila moj pogled na osebno rast in me vrnila nazaj v telo in v moja čutenja. V dveh seansah breathworka sem se osvobodila toliko preteklih vzorcev, kot se jih nisem v desetih letih skupaj (končno sem predelala spolno zlorabo, ki sem jo neuspešno predelovala vseh 15 let). Začela sem raziskovati ali v Sloveniji obstaja kaj podobnega breathworku in našla rebirthing ter Tadejo Kern iz društva Bindu. Začela sem hoditi k njej na individualne ter skupinske seanse rebirthinga in navdušenje nad to terapevtsko tehniko se je samo povečevalo. Vedno znova sem bila presunjena nad tem, kakšno moč ima moj dih. Kako globoko vase in v svoje vzorce lahko pridem s svojim dihom ter kako lahkotno spuščam preteklo bolečino in hkrati prepuščam ta prostor ljubezni, sreči, obilju, zadovoljstvu in miru. In vedno znova sem presunjena nad tem, kako dobro me Tadeja vodi na moji poti in mi pomaga s svojim razmišljanjem. S Tadejo sva se odločili, da združiva znanje s področja sočutne vzgoje ter rebirthing in ostale tehnike za samospoznanje.
Janja Urbančič
- Preberite si še: Otroci nam kažejo naše bolečine iz otroštva