8. Sensa vikend: Zahtevno ravnovesje

Telo v ravnovesju

Telo je več kot skupek kosti, sklepov, vezivnega tkiva, mišic, tekočin, notranjih organov in kože. Vsaka celica telesa ima svoj spomin, skozi njo deluje univerzalna sila (prana ali či). Zato star kitajski pregovor pravi: "Če želite vedeti, kakšne misli ste imeli včeraj, poglejte svoje telo danes. Če želite vedeti, kakšno bo vaše telo jutri, preverite, kakšne so vaše misli danes."

Svoboda telesa – veselje in radost

Svoboda bivanja, ki je temelj človekovega ravnovesja, se začne s svobodo telesa. Imeti telo v ravnovesju pomeni osvoboditi se svoje zaprtosti oz. blokad in preseči gibanje, ki smo ga leta navajeni. Ko telo osvobodimo vsega naučenega, mu vrnemo njegovo naravnost. S tem omogočimo, da energija v njem neovirano steče.

Postanemo pretočni, odprti, čuteči. Telo in čutenje se uskladita. Bolj ko smo odprti, večje je naše čutenje. Kadar čutenja ne vrednotimo in o njem ne razmišljamo, se iz njega rodi čudovit občutek radosti, ki je naše naravno stanje.

Z metodami Plesa brez forme smo pod vodstvom odlične plesne pedagoginje Kristine De Ventus na prvi petkovi delavnici telesu pustili, da se je gibalo in izražalo povsem svobodno, na sebi lasten način. In ugotovili, da kadar se vanj ne vmešavamo s svojimi mislimi in ga ne silimo v izvajanje naučenih gibov, postane to, kar je: čudovit instrument z lastno inteligenco in samozavestjo.

Čeprav smo delavnico začeli zategnjeni in zadržani, smo jo končali kot razigrani otroci, ki se preprosto veselijo življenja. In še bi plesali!

Biti povezan = živeti sebe

Angelsko meditacijo smo doživeli v petek zvečer s Tjašo Dorelay Jeglič z Angelskega dotika, ki ima sposobnost vzpostaviti stik z bitji iz duhovnega sveta. Duhovne energije, ki so nas obkrožale med meditacijo, so bile resnično posebne.

Od njih smo prejeli pomembno sporočilo o tem, kaj pomeni biti povezan s sabo na vseh ravneh, tudi duhovni: osebna povezanost ima svoje korenine v jasnosti odločitve, da se ne bomo več skrivali za delom, ljudmi, materialnim, boleznijo, temveč živeli sebe. Namen našega življenja ni nenehno prilagajanje zunanjim okoliščinam, temveč odkritje resničnega sebe, takšnega, kot si.

Šele ko zares živimo sebe, smo v ravnovesju, in zunanji svet se nam začne prilagajati. Po meditaciji je sledilo individualno kanaliziranje angelskih sporočil, nad katerim so nekateri med nami skoraj onemeli.

Somatska joga – globlji stik s telesom

V sobotni in nedeljski zgodnji jutranji delavnici smo s tehnikami joge in somatike, skozi katere nas je vodil vrhunski učitelj somatske joge Blaž Bertoncelj iz jogijskega centra Parinama, vzpostavljali globlji stik s svojim telesom.

Začeli smo s čutenjem in prebujanjem posameznih delov telesa in se osredotočali na sprostitev mišičnih napetosti v stresno najbolj 'ranljivih' delih telesa – v kolenih, kolkih, ledvenem in vratnem delu hrbtenice ter na obrazu. "Odvečne napetosti se ne zadržujejo samo v fizičnem telesu, temveč se izražajo tudi v našem dihanju," nam je razložil Blaž.

Spoznali smo osnovne zakonitosti dihanja in se prek različnih načinov dihanja naučili sproščati telo in um popolnoma naravno.

Nidra joga – neločljiva povezanost telesa in uma

Telo in um sta v človeku neločljivo povezana – čudovito povezanost smo doživeli v soboto zvečer, ko nas je Blaž popeljal na pot globoke zavestne sprostitve in meditativnega spanja, imenovane Nidra joga.

Gre za starodavno tehniko joge, ki izhaja iz kašmirske in tantra tradicije joge. Njeno bistvo je globinska sprostitev, ki se ne ustavi samo s sproščanjem telesa, temveč nas vodi do najglobljih plasti uma. Tu je stanje popolne tišine in spontane radosti. Joga to stanje zavesti imenuje turja. Ker smo bolj ali manj izgubili stik s sabo, je to del nas, na katerega smo skoraj pozabili.

Številni med nami so, roko na srce, od sproščenosti vmes tudi zaspali, kar naj sicer ne bi bil cilj Nidra joge, čeprav s tem ni nič narobe, nam je pojasnil Blaž.

Čustva v ravnovesju

Naj najprej omenim, da je bila to delavnica, ki se je večine globoko dotaknila. In nas vsekakor (vsaj malo) spremenila.

Človek je čuteče bitje. To, da se svojih čustev zaveda, ga loči od živali. Vendar pa večina od nas ne razume pravilno svojih občutkov in čustev, kar smo zelo hitro sami ugotovili na sobotni delavnici pod vodstvom Bodina. "Dokler ne razumete svojih čustev, ne morete razumeti niti samega sebe niti drugega človeka," smo od vodje slišali v uvodu.

Poglejmo podrobneje. Večina ljudi še vedno o sebi razmišlja kot o nečem, kar je razdeljeno na racionalni del, ki misli, in na iracionalni del, ki čuti. Ker živimo v družbi, kjer vlada in je cenjen predvsem razum, je sodobni človek do lastnih občutenj razvil odklonilen/zadržan odnos.

Strah nas je, da ne bi podlegli čutenju, ki ga dojemamo kot 'iracionalno', bojimo se, da nas lastna čustva ne bi zapeljala, prevladala nad našim racionalnim delom, ker bi bilo to lahko nevarno za nas. Še več, celo sram nas je lastne občutljivosti, ki jo zato skrivamo pred drugimi. Prav to napačno razumevanje lastnega čutenja pa nas nujno vodi v nerazumevanje tujega čutenja, k nelagodju ali celo strahu pred tujimi občutki – pred iracionalnostjo drugega, torej.

Zabloda, da so čustva iracionalna in da se jim je treba izogniti, se nanaša predvsem na občutja, ki jih dojemamo kot negativna, slaba. Živimo namreč v civilizaciji blagostanja, ki nas sistematično vzpodbuja k nenehnemu iskanju novih in novih prijetnih občutkov, ki jim pravimo užitki. Na voljo nam je vedno več novih drog, ki naj bi na hitro proizvajale želena (pozitivna) čustvena stanja oz. trenutke užitkov.

Pri tem se sploh ne zavedamo, da smo nevede pristali na vrsto infantilnega hedonizma, uživanja, ki v resnici to ni, in tako hkrati dobili orodje, s katerim lahko neposredno manipuliramo z lastnim čutenjem. S tem smo iz svoje široke palete čutenja izrinili njegov velik del. Postali smo, kot temu pravi Nobelov nagrajenec Konrad Lorenz, družba ravnodušnosti ali 'cool' družba. Toplina pristnih medsebojnih odnosov nam postaja vse bolj tuja.

Smisel našega življenja pa ni to, da smo zaprti, da ne čutimo oz. da čutimo nepopolno, temveč nasprotno – lepota popolnega čutenja in njegovega doživljanja. To pomeni, da smo do konca predani in odprti za vse informacije, ki kakor koli prihajajo v nas. Da sprejemamo vse, kar smo sposobni zaznavati.

"Človek, ki ne čuti vsega, kar lahko, ni popoln, ne more biti popoln, zato ne more živeti polnega življenja. Zato toliko ljudi sanja o popolnosti. Vse življenje preživijo v iskanju lastne popolnosti in večina od njih se v tem iskanju izgubi," nam je razložil vodja Bodin, velik raziskovalec in poznavalec starih duhovnih tradicij in znanj.

Kako prav ima, sem pomislila potiho, ko sem se spomnila na lastno nezadostno razumevanje svojega čustvenega sveta. Počasi mi je postajalo tudi vse bolj jasno, zakaj je tako.

Kaj so sploh čustva?

Kot smo že omenili, čutenje samo po sebi ni nič drugega kot zaznavanje (percepcija) določenih informacij iz okolja preko čutil. Čustvo je interpretacija zaznavanja, ki mu pravimo čutenje. Preko čutil zaznavamo veliko količino informacij, ki prihajajo v nas preko dotika, vibracij, valovnih dolžin, intenzivnosti energetskega naboja.

Občutki, ki jih zaznavamo, sami po sebi v resnici niso niti dobri niti slabi, so samo občutki, različne informacije. Vendar pa smo ljudje navajeni, da to, kar čutimo, takoj interpretiramo kot nekaj pozitivnega ali negativnega, kot prijetno ali neprijetno, dobro ali slabo.

Naravnemu čutenju torej nenehno dodajamo nalepke, racionalne razlage, s katerimi se potem identificiramo. Tako sčasoma ne zaznavamo več naravnega čutenja, temveč le svojo razlago lastnih občutkov. Čutenje smo spremenili v misli o občutkih, v lastno razlago občutkov. Ker smo se 'nalepili' na interpretacijo občutkov, ne moremo več čutiti resnično, temveč zaznavamo zgolj svoje misli o občutkih.

Čutenje smo prenesli na raven njegove interpretacije, skrčili smo ga na mišljenje in tako sami sebe oropali dane popolnosti. Misli pa, kot že dobro vemo, ustvarjajo našo realnost. Če torej mislimo, da nas nekaj boli, to postane resnično.

Vzemimo za primer, da vas nekdo uščipne. Kaj čutite pri tem? Večina ljudi bo ščipanje zaznala kot bolečino. Zakaj? Ker smo naučeni občutek ščipanja takoj prevesti v občutek bolečine. Če torej ščipanju v mislih ne bi dodali nobene etikete, bi bil to le nek občutek. Odločitev o tem, ali je nekaj prav ali ne, prijetno ali ne, ni zadeva čutenja, to je miselni proces, ki se zgodi v naši glavi. To je odločitev, lahko tudi nezavedna, vendar je pomembno vedeti, da je vedno hkrati tudi odločitev za da ali ne.

V premoru me malo zvije, z neverjetno hitrostjo se mi sestavljajo koščki iz lastne preteklosti ... Zdaj mi je jasno, da če čutiš, pač samo čutiš. Nikoli ne rečeš, da je nekaj dobro ali slabo. Je samo občutek, ki ga čutiš. Zakaj moraš reči, da je dobro-slabo, popolno-nepopolno? Zakaj moraš kar koli reči? Ko to storiš, si uničil čutenje. Njegova interpretacija ni nikoli avtentična, 'pokvarile' so jo informacije iz moje preteklosti. Ob spoznanju me malo zmrazi ...

Vrnitev k čutenju ali kako ustaviti misli

Racio in racionalnost imata svoje vrline in sta nujna za naše življenje. Problem nastane, kadar postanemo tako zelo razumski in logični, da pozabimo na lepoto življenja, doživljanja, čutenja, ko postanemo predvidljivi, rutinski. Večinoma je naše življenje natančen načrt brez presenečenj z močnim nadzornim mehanizmom.

Kako torej postati gospodar svojih misli in ustvariti mir v glavi? – Sledil je drugi del delavnice z Bodinom in različne vaje, s katerimi smo ustavili duševne procese razmišljanja, da bi bili bližje resničnemu čutenju.

Kot nam je razložil vodja, je namen vaj, ki smo jih izvajali, dvig zavesti in povečanje čutenja. "Če hoče človek resnično čutiti, če hoče dobiti neizkrivljeno informacijo, mora ustaviti pojasnila miselnega mehanizma. Šele ko res nekaj začuti, si lahko to tudi razloži."

Uskladiti misli torej pomeni 'nemisliti'. Ko ustavimo miselni avtomatizem, se pojavi stanje spoznanja, ko neposredno (direktno) razumemo to, kar doživljamo, brez vpletanja misli. Kot bi nam zavest posredovala odgovor, kaj se je zgodilo. Na primer: če imate povsem prazno glavo in se dotaknete nekoga, boste točno vedeli, kakšen je ta človek na duševnem, čustvenem in telesnem nivoju, ker boste odprti do vseh informacij."

To torej pomeni imeti misli v ravnovesju! Zadeva sploh ni tako preprosta, kot se zdi. Večini še vedno delajo misli vsaj petdeset na uro ... Povsem drugače je bilo potem po skupinskem krožnem povezanem dihanju (rebirthingu), ki nas je v glavnem s svojimi učinki, ki smo jih sicer različno, a zelo močno občutili v telesu, zelo 'stresel'. Koliko potlačenega in zakopanega ždi v našem drobovju, pa se tega ne zavedamo!

In končno ... ravnovesje!

"Ravnovesje dosežemo takrat, ko se sprejmemo, ko se sprijaznimo sami s seboj in imamo uvid v to, kakšni smo tako v svoji notranjosti kot zunanjosti, ki morata seveda biti vsaka zase uravnovešeni, harmonični. To pomeni, da nas v vsakdanjiku ne iztiri nobena misel ali stres, da znamo ohranjati svojo notranjo in zunanjo harmonijo," smo slišali pri končni sintezi naše teme – ravnovesje.

"Biti v ravnovesju pomeni biti to, kar si v popolnosti, ne le deloma." Kje vse sem že to slišala in prebrala, toda šele zdaj končno tudi razumem?! Če denimo lahko z eno roko dvignem 10 kilogramov, z drugo pa dvigam tri kilograme, je dobro, da se zavedam, da to ni moj vrhunec tega, kar zmorem. Če bom neprestano dvigala le tri kilograme, nikoli ne bom dvignila štirih, ker sem se s tem odločila, da ne želim izkusiti vsega svojega potenciala.

V končnem ravnovesju sem torej takrat, ko živim ves svoj potencial na vseh ravneh – telesni, čustveni in miselni, s predpostavko, da so vse tri ravni usklajene. Joj, ko bi bilo ravnovesje tako preprosto, kot je delanje logičnih sklepov, pomislim. No, zdaj vsaj razumem, kaj je ravnovesje, čeprav sem v glavnem še daleč od njega. Vendar pa je bil uvid v to, kako pomembno je v življenju uravnovešati telo, čustva in misli, zame neskončno dragoceno.

 

Besedilo: Vesna Fister